Itak da je firbec matral, če bomo končno presegli mejo 500 m (v globino, kakopak!) v Čaganki in ker so ravno prazniki prišli, med drugim dan zmage (ali nekaj podobnega), smo seveda nesli nos dol.
Poleg klasičnega Potrpina smo povprašali še Matejo, ki ji pa čas ni dovoljeval, zato sem poklical v nizkem štartu čakajočega Vida. Ki se je z navdušenjem odzval.
Sva že dan prej govorila o njegovih metuljih v trebuhu ter nato dvakratnem praznenju črevesja na dan odhoda, da Čaganka sploh ni tako strašna plus ne bomo veliko robe dol nesli plus da bo vse u izi plus še mejo 500 m bomo prebili!
V jamo smo se spustili v torek malo pred deveto zvečer, v spodnji bivak na 450 smo prišli nekaj čez polnoč. Vidu sploh ni bilo nič hudega, ker se je na pot dobro pripravil, celo vrvi na načrtu po posameznih breznih je preštel! Saj nekaj časa mu je šlo dobro, potem ga je pa uneslo, ker sem v spodnjih delih, kjer se vrvi dokaj drgnejo, kar veliko preopremljal, na načrtu pa nismo popravljali. In je tu in tam za kakšno brezno falil, še niže dol ga je pa minilo ugibati, kje je. Enkrat vmes smo našli tudi moj pantin, ki se mi je zadnjič strgal, je bil baje še vedno na vrvi …
Firbec je bil tako močan, da sem želel že kar takoj na delovišče skočiti in parkrat udariti, da bi še isto noč v nadaljevanje pokukali, pa sta garača kakopak na zavoro pritisnila, ker sta bila tisti dan v službi. In sta torej zgodaj zjutraj vstala, ne kot jaz, ki se do desetih po postelji premetavam!
Kot pravi možaki smo v kroksih moževali na kamp stolčkih ob plinskem gorilniku, ko da smo kje v gostilni skoraj do dveh zjutraj, ko so se jima začele oči zapirati. No, zapirale so se že prej, po drugi uri zjutraj so se pa čedalje bolj poredko odpirale! Sem vedel, da ju moram držati pokonci čim dlje, ker drugače bosta že ob šestih norela, a ko je Potrpin že na stolu med debato parkrat zasmrčel, sem ju spustil v šotorček k počitku. Sta v trenutku zaspala, jaz sem pa še malo v zrak gledal …
Zjutraj smo kar vlekli, kar mi je bilo všeč, sem bil čisto tiho, ko sem se vsake toliko zbudil in na uro pogledal, a ko je okoli pol desetih Potrpinu na pipico pritisnilo, je najprej veselo povrašal “kolega, kavica se že kuha??!” in ker se ni, je najprej odtočil, potem pa za kofe pristavil. Kar je pomenilo, da smo se vsi iz spalk premaknili za dva metra na stolčke, kjer smo sedeli, debatirali in nekaj malega pojedli, okoli enajstih smo se pa nato končno oblekli in proti delovišču napotili.
Smo bili vsi kar olimpijsko razpoloženi, da bomo magično mejo prebili pa to, smo s sabo čez tisto ozko jebado še vrv nesli, pa pritrdišča, pa pasove, disto za izmeriti nove dele …
In potem smo delali in delali in delali, tista obetajoče luknja se je pa ves čas izmikala oz mašila! Ker je potrebno ogromno izkopati, da je prostor z lopatko ali motiko zamahniti! In smo spet ves material ter kamne v dvorano trogali. Sem parkrat mislil, da mi bo ramena ven vrglo …
Vmes smo seveda še malico udarili, potem pa spet delali in delali in delali! Načrt je bil, da delamo do sedmih zvečer, potem pa nazaj v bivak (kar traja približno eno uro), nekaj toplega pojemo, nato pa počitek, da gremo čim bolj zgodaj nato ven.
Jaz sem obupoval, če bi se mene vprašalo, bi kar zaključili, da smo itak luknjo in nadaljevanje nekje izgubili, a je Potrpin vztrajal, da nadaljujemo, da se bo luknja odprla ob pol sedmih. In po nešteto izvlečenih vreč s kamenjem in zemljo se je malo pred pol sedmo zvečer luknja res spet končno prikazala!
Sem si jo ogledal in mi je bilo kmalu jasno, zakaj se nam izmika, čeprav smo jasno slišali, kako kamen pada vsaj 10 m globoko! Kopljemo direkt v globino ob steni, luknja pa je široka kakšnih 30 cm v premeru, v njej je pa ogromno rogljev. In ko vanjo pade kamen večje velikosti, se hotro zagozdi, potem pa nanjo namečemo še zemljo, ki jo potacamo …
Smo garali do kakšnih osmih, a ker je bilo jasno, da kakšnega revolucionarnega rezultata ne bo, smo zaključili.
Za večerjo smo si privoščili kuhane klobase in makarone z ragujem in je bilo bogovsko! Še kofe smo skuhali in nekaj čajev, tudi za v termovke za na pot, potem je pa Potrpin zgrožen ugotovil, da je plina zelo zelo malo in smo kar zaključili s kuhanjem, da bo še zjutraj za kavo! Še vode nisem mogel segreti, tako da sem posodo pral z mrzlo vodo!
Spat smo se spravili že nekaj po enajsti, prijatelja sta v hipu zasmrčala, zame pa je to pomenilo le to, da sem malo dlje časa buljil v strop …
Budnica pa že ob sedmih zjutraj! Z besedo: sedmih!
Kolega, je kavica že skuhana?!?!
Ma, priznam, zjutraj nisem za hece. Iz protesta nisem hotel iz spalke, komaj sem dobro zaspal. Zato sem čike in kavo dobil v posteljo, ko sem oboje požrl, sem pa moral vstati, da si zobe oščetkam.
Potem smo pa zajtrk udarili, ki je bil pa prav poseben. Smo tortilje udarili (20 sm v premeru piše na embalaži), ki jih je zadnjič Mateja prinesla. Mi je bilo hecno mazati pašteto na tisto plosko zadevo, ampak dobro je pa bilo vseeno. Potem smo še en kofe spili, je bilo ravno še dovolj plina, potem smo pa kar pot pod noge vzeli. Nam je šlo kar okej, čeprav sem se v Šajteglovi ožini zataknil, kot že dolgo ne. Sem s prasico namreč ujel zanko prejšnjega sidrišča in se v ožini dobesedno privezan zaustavil. Moj prvi impulz je bil, kot vedno, popizditi in potegniti, saj mogoče pa bo, a sem na srečo dol pogledal in v hipu spoznal, da ne bo šlo. Zato sem z veliko matra in še več preklinjanja popednjal dol, popolnoma premočen rešil prasico in ponovil vajo navzgor. Vid je pa molčal in se učil novih besed, ki jih polovico verjetno še nikoli ni slišal. Malo pred prihodom v višje dele, kjer se je on zataknil, jih je pa že lahko uporabil …
V bivaku na 250 smo si kavico privoščili in dva kolobarčka suhe salame vsak, pa še smeti od zadnjič smo si razdelili po prasicah in se še malo bolj obteženi proti soncu napotili. Med plezanjem nisem imel občutka, da nam gre dobro od rok, a smo na sonce pokukali po dobrih petih urah plezanja. Kar ni slabo!
Smo se zunaj malo očedili z mrzlo vodo, je kar pasalo, pa vsi smo se izogibali pogledu na Vidove noge, saj je bil ko leopard, poln modric, rdečih udarnin in vijoličastih črnavk! Priznam, sem zadevo sicer pofotkal, a sem mu obljubil, da fotke ne bom objavil, ker bi jo v roku od takoj verjetno preselili na kakšno sado mazo stran!
Še v Semiču smo se ustavili na ogromnem hamburgerju in kozarcu vina (hamburgerja nisem mogel pojesti vsega!), potem pa domov.
Preden smo se poslovili, sem pa še Potrpina prosil, da me nekam pošlje, če ga prej ko v enem mesecu pokličem in predlagam novo akcijo v Čaganki …
Aja, Vid je v pritožno knjigo zapisal pa samo eno kritiko, da štrik v vhodnem breznu je pa res grozen, da to mormo zamenjat, potem pa spet pride!
