Vid je že med vajo velenjskega centra JRS pisal svoj blog in me hkrati opozarjal, kaj ne smem ali spregledati ali preslišati in medlo se spomnim, da je bilo in kar naporno in kar zabavno, kaj več pa ne. Ker je, ko smo ven pokukali, prišel poziv na intervencijo v Primadono in se je potem tam toliko dogajalo, da je vse drugo nekako v pozabo utonilo.
Zdaj, ko gledam nazaj in se poskušam spomniti, se spomnim le tega, da smo Vid, Jokl in jaz kofe pili in čeprav so spodaj že nosila z mladenko (z ne preveč kilogrami) čakala, smo se enostavno zlagali, da še nismo reševalnega manevra do konca postavili, da smo kofe v miru spili. Kaj preveč se nismo sekirali, saj smo vedeli, da ima punca na sebi hobotnico, ki jo je grela. To vemo pa zato, ker me je od spodaj Maks spraševal, kam mora avspuh hobotnice obrniti in sem mu povedal, da kamor koli, le pod njen nos ne …
No, ker je bilo v jami kar nekaj ledu in mrzlo k svina (saj poznate, mrzlo, zelo mrzlo, mrzlo k svina), se mi zdi, da je bila to tudi kar dobra priprava na intervencijo. No, bi bila, če bi vmes minilo vsaj nekaj dni, da se segrejemo, ne pa nekaj ur …
Ko smo prišli ven, smo seveda obvestilo o nesreči dobili, da se je Vidu želja izpolnila z lučkami in sireno voziti, drugi detajli so pa že v pozabi. No, ja, spomnim se seveda še vsega navdušenega Dena, ki je na zadnjem sedežu skakal in komaj čakal, da pridemo do Domžal, kjer sem se v svoj kombi presedel in je on potem na gumb za sireno pritiskal, pa tega, da je Vid s sireno in lučkami čez zeleno peljal, ko bi moral po pravilu počakati na rdečo …
