Brez gospodarja

Čez vikend smo imeli drugi vikend Proteusa, tečaja za nove jamarske reševalce. Začelo se je bombastično, kot se pri Jamarski reševalni seveda mora. Dolenjci, ki smo se enkrat za spremembo na pot odpravili dovolj zgodaj (ker je tečajnica Mateja resna ter odgovorna učenka za reševalko), smo okoli Ljubljane naleteli na čep ter debelo zamujali, Maksi, ki se je v Sežano napotil s Primorske, je obtičal ob cesti s pokvarjenim skoraj novim intervencijskim vozilom (ne vem, koliko je veren, če sploh, a je menda na našem največjem viaduktu skrivaj pomolil, da mu zadeva ni izpustila dušice na mostu in je uspela s še nekaj inercije pokašljati do odstavnega pasu), Vajdovci so enkrat za spremembo prišli zgodaj in enkrat za sprembo je Benko jr čakal (Benko sr je nazadnje čakal leta 73, se mi zdi!), ostali tečajniki so pa kje ob avtocesti prste v popkih vrteli, ko so čakali na prevoz …

Smo že med vožnjo vse urejali, vsi smo bili na telefonih. Jaz sem prek svojega miril čakajoče, Potrpin je na svojem z Maksom iskal rešitve, jaz sem ga vmes prepričeval, naj ga vpraša, če mu je morda AdBlue zmanjkalo (meni ga enkrat je in na bencinski ni več vžgal, kaj sem pa jaz vedel, kaj je to Adblue!), Maksi je nazaj vpil, da jebal me AdBlue, iz mojega je nekdo tretji vztrajno spraševal, kje smo, Mateja je bentila na neodgovorne voznike, ki se ne znajo pripraviti na reševalni pas, če se ustavimo …

Potrebovali smo še eno vozilo za prevoz tečajnikov na tečaju in ker naj bi že ravno Mihata pobrali v Postojni, smo se mimogrede zmenili, da ga ne bomo pobrali, temveč naj on pobere postojnski kombi in se sam pripelje, a smo mu šele, ko ga je pobral in se odpeljal, povedali, da mora vmes še po Maksija in vso opremo skočiti nekam na Primorsko.

Maksa je vlečna služba odpeljala v Ajdovščino, Miha je pobral njega in vso opremo, potrebno za opremljanje stene in trening, mi smo pa vmes končno v Sežano prišli, da smo se potem skupaj s čakajočimi Vajdovci v gostilno na večerjo odpeljali. Kar ni najbolj pametna zamisel pravzaprav, sem kasneje ugotovil, ker so mi potem na predavanju polnih trebuhov le s težavo držali odprte oči …

Vstal sem, sam sebi nisem mogel verjeti, prvi! Pa sem se v posteljo spravil kakšne 4 ure za Potrpinom! Pa ene pol ure po tistem, ko so primorski ptiči vstali. S primorskimi ptiči mislim točno na to, na ptiče, tiste pernate, ki so okoli petih začeli z jebeno žurko, ko so se meni ravno oči začele zapirati …

Zajtrk je bil obilen, kar tudi ni najboljše za kasnejše delo, pa s polnimi trebuhi je težko razmišljati, ker smo tudi nov dan začeli s krizo! Problemi so se nizali en za drugim!

Namreč, tokrat ni bilo gospodarja Murčka s svojim premičnim skladiščem, ki poskrbi za vse naše potrebe in želje. Sem se doma pripravil, ker sem vedel, da bo problem, in sem iz našega centra vzel vso opremo plus Maksu sem naročil, naj vzame ljubljansko, kar bi moralo zadostovati. Jo je vzel, a potem v postojnski kombi nista vsega preložila, ker se jima ni ljubilo. Še največji problem, da ni bilo našega gospodarja, pa je bil v tem, da ima on v svojem kombiju ključe od zapore pri kamnolomu, v katerem treniramo!

Sem bil na visokih obratih že navsezgodaj!

Zadevo je rešil zlati Jaka, kot vedno. Sem ga poklical, če ima on morda tudi ključ, ker njihovi tam pogosto trenirajo in ga je imel in tudi bil voljan posoditi, pa še predaleč ne stanuje, tako da sem k njemu kar Benkota jr poslal, mi smo se pa h kamnolomu odpeljali. In tam ugotovili, da je tista debela zajla med dvemi drevesi prek ceste z eno zanko samo prek drevesnega štora nataknjena in smo jo z lahkoto sneli! Prej je bila okoli drevesa zaklenjena, pa so električari nekaj čistili in žagali in so še tisto drevo skrajšali, ravno dovolj, da se je dala sneti …

Ko sem končno zadihal, ko so se bodoči jamarski reševalci po deloviščih razkropili, je pa sporočilo od korošcev prišlo, da so v totalnem prometnem zamašku, na poti od petih zjutraj, pa ob pol devetih še niti mimo Ljubljane niso prišli. In so me spraševali, če lahko Den lučke prižge, saj so jih reševalci, željni znanja, čakali ob vsej avtocesti. Itak da sem jim odgovoril, da valda da lahko, zjutraj sem itak za hece, a ko sem čez par minut dobil naslednje sporočilo, bi me kmalu kap!

Mi je Grega poslal kratek video, kako s sireno in lučkami divjajo proti nam!

Sem šele ob tretjem ogledu, ko sem ravno do Potrpina že stekel, da mu pokažem, kaj so ušpičili, ugotovil, da gre za mojo intervencijsko vožnjo, ko smo lani leteli na Veliko planino! Kaj sem pa jaz vedel, da današnja mladina lahko že na telefonu videe ureja in manipulira, da strice v šok spravlja!

So prišli še zadnji, ki so morali priti in kamnolom je bil v hipu podoben mravljišču. Končno sem sedel, da v miru spijem Anitin kofe (včasih res pravi ljudje pridejo na tečaj!) in užijem trenutek brez sekirancije, ko nekdo pride do mene, kje imam zeleno torbo za k nosilom. Kjer so vse stvari, potrebne za transport nosil.

Skupaj z nosili jo imamo ves čas v trugi na kombiju. A je tokrat ni bilo! Jo je nekdo očitno vzel ven in je ostala v skladišču!

Nobena težava. Sem naročil, naj poišče Maksa, da mu jo bo on dal. Ker ima vsak reševalni center enako opremo. Kar je res, a je ljubljanska zelena vreča ostala v Ajdovščini v pokvarjenem kombiju!

Smo seveda poklicali Sežanskega Samota, ki se je namenil priti nam o prvi pomoči in pristopu k poškodovancu odpredavati šele po kosilu, pa je prišel kar zjutraj, komaj dobro po zajtrku. Ni bil najbolj vesel, čeprav on nikoli ni jezen …

Ampak kaj čmo, je razumel, reševalci pri pripravah na izpite potrebujejo zeleno torbo …

Smo trenirali in vadili in ponavljali, dokler z lunch paketi nisem prišel, potem smo se pa tako nažrli, da se nobenemu ni ljubilo vstati in smo vsi pod drevesi v debeli senci ležali. Se je kar videlo, da ni manjkal samo gospodar, da tudi komandanta ni bilo med nami, ki je verjetno za kazen, ker je na splošno priden, moral na morje!

Smo oddelali, dan je bil dolg in naporen, po večerji smo pa še v učilnici sejali in tečajnike morili, izpiti se bližajo, v novem dnevu smo se pa v postelje odpravili.

Zjutraj sem bil spet prvi, nisem vedel, ali bi se pohvalno po hrbtu potrepljal ali v rit brcnil, a ko spiješ par kav, je lažje. Ampak sem šele prvo spil, ko je do mene vsa ogorčena priskakljala jamarske reševalka in mi začela kazati svoje roke. Sem mislil, da mi mišice kaže, a je zahtevala, da pogledam rdeče pike, ki jih je imela polno po rokah. Da to so stenice ali pa bolhe, da tretje ni!

Šele prvo kavo sem spil in sem kar se da mirno mirno odvrnil, da nihče drug ni bolh ali stenic omenjal in da bi bilo za naslednjič dobro, da kot jaz prinese svojo rjuho, kot si jo prinesem recimo jaz. Ker kaj pa jaz razmišljam ob prvi kavi, lepo vas prosim!

Da jo ima, pa spalko tudi, svojo, je bila huda, še bolj pa potem, ker sem, neumen kot sem, ko šele prvo kavo spijem, ugotovil, da je potem pa verjetno svoje domače živali s sabo prinesla. Ker sem se spomnil na svojega mehanika, ki je bolj duhovite sorte in je na vprašanje, ali imajo oni tudi psa ali mačko, odgovoril, da od domačih živali ima pri njih samo žena picajzle.

Pa sem še jaz poskusil biti duhovit. Ni ratalo …

Na delovišču je bilo potem pa res intenzivno, so namreč tafrišni prvič poskusili s povezanimi protitežami, ko ena protiteža poškodovanca dvigne ter ga v zraku preda naslednji protiteži, ta pa naslednji in nato naslednji, ki ga spusti na tla. In smo bili vsi napeti, inštruktorji zato, da ne bi šlo kaj narobe, tečajniki pa zato, ker so vedeli, kakšna odgovornost je na njih. In kakopak se je parkrat zaiskrilo in zaropotalo, ko se je Benko jr, sin svojega očeta, v najbolj neprimernem trenutku, ko je protiteža ob njem najbolj intenzivno delala in reševala težavo, da se jim je iz ušes kadilo (medtem ko se je on po riti praskal in čakal, da poškodovanec pride do njega), odločil za par duhovitosti! Saj meni je bilo smešno, priznam, a smo zadevo potem vseeno morali umiriti, da kdo ne bi dol zletel!

Všeč mi je bila Tinkara, ki je prišla za en dan malo obnoviti znanje, pa se je dala največkrat kot breme transportirati učečim na steni, ker ona je v tem res dobra, biti nam breme, lepo so jo na vrveh vozili sem ter tja, ona je pa medtem na internetih čekirala zadeve, se sploh ni kaj dosti sekirala. Le enkrat se malo je, ko sem ji povedal, kaj mi je Vid povedal, da mu je ona povedala, pa sem jih najprej jaz krepko slišal, zagotovo jih bo še veliko bolj pa tudi Vid! Sori, prijatelj, kaj čmo, takle mamo!

Pa sploh ne vem, kaj se ima za sekirati! Saj se ve, komu se lahko pove kaj in komu ne! Meni prijatelji  recimo povejo, ko pričakujejo otroka ali kaj podobnega in se jim ne ljubi vseh obveščati, saj vedo, da bo informacija zelo hitro prišla med vse, ki morajo to izvedeti …

No, okej, tudi do tistih, ki jih to ne briga …

Enkrat vmes smo pa nadvse razveselili tudi Maksija, ko smo ga uporabili za breme pri protiteži! Da ga že deset let niso!

Zakaj ne? Ker breme pri protiteži ne sme biti krepko težje od reševalca na drugi strani vrvi. In takih zelo veliko pri JRS ni bilo. A se je med letošnjimi tečajniki našel junak, ki mu je kos …

Enkrat vmes je tudi Samo prišel spet z zeleno torbo, ki smo jo potrebovali tudi v nedeljo, on jo je pa domov odpeljal, ker je mislil, da jo potrebujemo samo v soboto …

Kakor koli, smo bili popoldne že kar izmozgani, zato sem bil kar začuden, ko je do mene prišel Den in postokal, da se počuti, kot da je pravkar vstal! Pa je bil misterij hitro razrešen, ker se je po pravici tako počutil, saj je cel dan ležal v nosilih in se pustil prevažati gor in dol!

Ja, ta mladina. Včasih jih ne razumem več. Sem opazoval vajdovskega mladeniča, ki si je želel za hip oddahniti in je malo na sonček legel. Mu je toplota očitno prijala, da mu je svetloba v oči nabijala, mu pa ni. Pa je zagrabil dvajsetkilski kamen in si z njim zastiral oči!

Ja, saj pravim …