Dva avspuha

Verjetno so v jami, poimenovani Brezno dveh avspuhov, našli dva auspuha in je po tem dobila ime, zagotovo pa tega ne vem. Vem le, da je imel reševalni center Kranj v tej jami reševalno vajo. Skupaj s Civilno zaščito, izpostava Kranj.

Četudi me komandant ne bi določil za ocenjevalca vaje, bi zagotovo prišel, ker ko sodeluje Civilna zaščita, se splača sodelovati, oni imajo vse, pomislijo na vse, nudijo pa še več!

Z Matejo sva bila v njihovem centru že krepko pred osmo zjutraj, sva imela čas še na kofe skočiti. Ne tako v stilu kakor Vajdovci, ki so zaustavili pred policijsko postajo in policista vprašali, kje se da kašen kofe spiti in ker človek ni vedel, kaj je že odprtega, jih je kar v postajo na kofe povabil!

Proti Jelovici smo se v koloni odpeljali, spredaj JRS kombiji, zadaj nepregledno število modrih vozil Civilne zaščite. Ljudje so se na cesti ozirali za nami in si mislili, da se je kje blizu zagotovo zgodila kakšna velika nesreča, ko je toliko reševalcev na kupu …

Po radijskih postajah ponavadi poteka le uradna komunikacija, a ko so voznika odprtega štirikolesnika, ki naj bi po nemogočih gozdnih poteh pripeljal našo robo, takoj ko smo prišli na makadam, s komaj zadržujočim smehom privoščljivo vprašali, če se mu kaj kadi, to ni bilo najbolj uradno. Le kolegialno privoščljivo zbadanje.

Itak da ni nič odgovoril, ker je imel usta polna prahu …

Na lokaciji, nekje globoko in visoko v pokljuških hostah smo parkirali in se pred ogromen načrt jame  (Boris ne ve, da smo v JRS skromni in ni spraševal za ceno tiska) postavili, da si razdelimo jamo in ekipe, pripadniki Civilne zaščite so pa medtem malo mesto postavili!

Mi smo skočili v opremo in proti jami, oni so pa že kave kuhali! Ti civilnozaščitarji so čisti carji, kofe kar zastonj talajo! Štirikolesno vozilo je pa nato še vso našo opremo odpeljalo pred vhod v jamo, da smo hodili ko turisti!

V skoraj osemdeset metrsko brezno so se odpravili trije jamarji, mož in žena in prijateljica (načrt vaje ni specificiral, ali moževa ali od obeh!), malo nad dnom je žena še na vrvi od prijateljice dobila kamen na glavo (če je bila moževa ljubica, potem je motiv na dlani!) in izgubila zavest, da jo je morala prijateljica sneti z vrvi in na tla spustiti, pri tem si je pa koleno grdo poškodovala.

Imeli smo torej dve poškodovanki in pretresenega možaka, ki smo ga morali pospremiti iz jame. In kot vedno to za JRS ni bilo dovolj, zato naj bi, ko bi vse tri ven spravili, ven spravili še zares gleženjsko poškodovano Matejo M.

Reševalci so nabrali opremo in se k delu spravili, jaz sem jih pa spremljal. Naj bi molčal, opazoval ter ocenjeval. Pa nisem mogel ves čas molčati!

Letošnji pripravniki so carji, vse znajo, kar je logično, saj so še teden nazaj ponavljali in vadili, večji problem so stari reševalci. Pa tukaj ne mislim na fizično starost. Ki so že tu in tam kakšno stvar pozabili. In so mi tafrišne poskušali spriditi.

No, takrat sem se pa kar vmešal.

Je pripravnik reševalca z dolgim stažem opozoril, nas se k njemu vpne z dolgo popkovino, ta je pa nergal, da non stop nekaj spreminjamo, da sploh ne more slediti novotarijam, da smo se vedno vpenjali s kratko popkovino.

Sem ga popravil, da temu seveda ni tako, predvsem zaradi pripravnika, da ni začel dvomiti v svoje znanje …

Saj je kar šlo, nič ne rečem, čeprav bi lahko šlo z malce manj štrikanja. Ali pa tudi ne.

Sem že zgoraj opazil mlado, rosno, blondno dolgolaso reševalko, da je nekaj še posebej lepa in sem jo pohvalil, da je super, da se je za vajo naličila, pa je kar prostodušno priznala, da se je naličila za petkov večer, ki se je verjetno zavlekel v sobotno jutro, zaradi česar ni imela časa ličila dol spraviti. In itak je bila rahlo utrujena in itak da jo je potem reševalni manever malo hecal …

Je šlo, malce bolj počasi sicer, pa v nosilih je bila prvič Anita. Ki se ni nič pritoževala, da so nosila malo gor in dol poskakovala, saj ona bogica sploh ne ve, kako je čutiti, ko gre vse pa kot po maslu …

Zame en bolj zabavnih trenutkov je bilo opazovati Benka jr pri delu, je prvič treniral reševalni manever v jami, pa še čez odmik. Enkrat za spremembo ni bil ves nasmejan in razigran, temveč smrtno resen plus kakšna kapljica znoja spod čelade je kapnila, ker tudi ni vsakdanji pojav pri njem …

Potem so ven spravili še Matejo, ki jo je spodaj že mraz grizel, saj je v jami še sneg, potem je bila pa že toliko ura, da smo se odločili, da je bilo dovolj. Da Matejo M. ne bomo pa nič ven vlekli. Da smo poskusili in da znamo …

Smo razopremili ter pospravili, civilneži so robo do štaba razpeljali, medtem ko smo se preoblačili v civilna oblačila, so pa že mesnine švicale na žar plošči. Je bilo dobro, da ni za povedati, pa vsega preveč je bilo, tudi kav in sladic!

Ma, je res lepo trenirati s tako dobrimi ljudmi!

Na koncu smo še analizo udarili, kjer smo ugotovili, da smo skupaj dobro sodelovali (kar smo res), oni so svojo analizo še naredili, kjer so se zagotovo tudi pohvalili (jaz sem komandantu Stanetu jih!), na koncu smo pa še mi svoje malo poanalizirali.

Walter ni bil najbolj zadovoljen, a je vseeno pohvalil vse skupaj. Pa časovnico je prebral z malce očitka v glasu, da priprave so trajale tri ure, prvi izvlek skoraj eno uro, drugi, ko so se malo uigrali in natrenirali, je šel pa bistveno hitreje.

Da kaj iz tega lahko sklepamo?

Da je to ko njegov seks, je izstrelil Boris.

Mu nismo najbolj verjeli. Okej, tisto o pripravah morda že, o trajanju akcije pa absolutno ne, verjetno je  s tem mislil na čas opravičevanja, ko zadevo konča …

Je pa bil seks res v zraku! Je namreč čas, ko se reproducirajo smreke in v zraku je bilo toliko peloda, da smo bili vsi rumeni!