Ko ne rabiš vsega povedati

Sedimo danes v ferajnu, gledamo, kaj vse smo naredili čez teden in kaj vse še bomo, na koncu pridemo do točke razno. Ta je itak zelo pogosto najbolj zanimiva, še posebej, ko moj prijateljček odpre dve ali tri pločevinke piva.

Danes, recimo, rdeče vino, kozarčkov nisem štel. Še sam sem si en bambus privoščil, ko je bila ravno še kokakola na mizi …

Kako smo do Roj zašli, se ne spomnim več, a ko smo jih omenili, se je prijatelju v glavi par žičk staknilo in mimogrede je bil v spominih. Kako je tam dneve in dneve stražo tolkel. V slovenski vojski, kakopak, ker je še mlad!

Pa saj te vojaške štorije so čisto zanimive za poslušat, če le pripovedovalca ne odnese predaleč, še boljše pa so, ko ga odnese kam, kar bi sicer moral zamolčati!

Sem si predstavljal tisto njegovo vojaščino in celonočne straže bolj v smislu, da je zemlja tam zagotovo še danes rodovitna, ker mlad človek na straži itak nima kaj drugega počet kakor čeladico strumnemu vojačku glancat, a so se žičke spomina v njegovi glavi tako staknile, da je bilo prav zanimivo, še posebej, ker je kar bleknil!

Tam je imel en kmet ful lam in ovc in …

Itak da ni mogel dokončati povedi, ker smo vsi špricarje čez nos špricnili in bili v trenutku v svojih zgodbah in naj je še tako tajil in zanikoval, nas ni mogel več prepričati!

Ker mi smo bili v hipu prepričani, da marsikatera lama v tistih delih Slovenije še danes nosi njegove otožno zasanjane oči (ko je rahlo pribit) in da se tam okoli še vedno razlega prav posebno ovčje blejanje – meeeemiiiih …

Smo potem, ker noči postajajo tople, še v klasično birtijo škočili zaključiti dan, a do tam smo to štorijo že znucali ter povsem pokonzumirali, zato smo se bolj posvetili njegovemu prek vikenda dogajajočemu  se prazniku, obletnici poroke. A o tem ne bom, ker povedal je marsikaj, a kaj, ko čisto vsega pa le ne smem zapisati …

 

Napiši mnenje