Povabljen sem bil na osnovno šolo v Tuhinju, in ko sem se vozil po tistih prelepih krajih, so se mi zdeli nekam znani. Sem se potem spomnil, da sem tam okoli pred časom na intervencijo letel zaradi jamarske nesreče in sem celo dve križišči spoznal, kjer sem lahko takrat čez rdečo zdrvel.
Potem sem sedel tam v knjižnici in mirno srebal kavo, ki so mi jo prinesli in se nisem nič sekiral, saj sem vedel, da me otroci nič takšnega ne bodo vprašali, česar ne bi vedel. Ker se ponavadi itak pogovarjamo o meni in mojih knjigah, to je pa izi za odgovarjat …
No, tokrat se je začelo pa malo drugače in kar mimogrede sem komaj požiral knedle v grlu!
Je deklica, sedeč pred mano, začela s citatom iz mojega bloga! Z zapisom iz bohsigavedi koliko let nazaj, mimogrede sem pa še izvedel, da sem pri njih že bil in o tem kakopak modroval tudi v zapisu!
Itak da sem živčno razmišljal, kaj sem pisal in kako, ker marsikateri moj zapis (se mi zdi) absolutno ni za otroke, a se seveda nisem spomnil.
Potem je vprašanje postavila druga deklica, prav tako se nanašajoč na neke moje nebuloze iz bloga, pa tretja prav tako in je šla moja mirnost rakom žvižgat!
Sem moral priznati, da sem presenečen, da tako mladi berejo moje zapise, pa je deklica mirno odvrnila, da so pač duhoviti in zanimivi in smo nekaj časa kar nadaljevali v tej smeri.
Potem smo na srečo zavili v bolj mirne vode, smo se o knjigah malo menili, nato je pa sledila glasbena točka.
Ponavadi niso kaj posebnega, to so še otroci, se še učijo, tudi sam, ki sem dobesedno operiran proti glasbi, tega pa res ne znam in ne razumem, pogosto zaslišim kakšno fovš noto, predvsem pa vidim trpeč izraz na obrazu njene učiteljice. A tokrat je bilo drugače, mladenka je tako angelsko pela, da sem prepričan, da bomo o njej še zelo veliko zelo kmalu slišali!
Sem predlagal, da ona sede na moje mesto, ker si veliko bolj zasluži pozornosti kakor jaz, a je bila skromna in je povabilo odklonila.
Potem smo se še malo o knjigah in branju pogovarjali, kar mi je bilo všeč, sem bil lahko pameten, nato so par svojih pesmi prebrali, nad katerimi sem bil res kar fasciniran, se je videlo, da berejo, da veliko berejo, ko sem pa že mislil, da smo proti koncu in da sem kar dobro speljal, je pa besedo dobil mladenič, ki je tudi sedel nasproti mene v prvi vrsti.
Najprej nisem nič posumil, ko je začel brskati po svojih zapisih, a me je že pri prvem stavku zmrazilo.
No, okej, moram biti pošten, ni me takoj, kajti povedal je, da bodo preverili moje jamarsko znanje in ker sem malo hecen in si mislim, da jamarskega znanja imam pa dovolj, se čisto ob prvem stavku nisem ustrašil, ob drugem sem se pa že potil!
Katera je naša prva turistična jama in katerega leta je bila odkrita, je ustrelil.
Sem bolj ko ne uganil, da je to Vilenica (čeprav sem se celo malo k Postojnski nagibal), letnico mi je pa mladenič zaupal. Malce karajoče, sem imel občutek …
Ob vprašanju, katero obletnico Jamarske zveze Slovenije smo praznovali, sem, medtem, ko sem lezel pod stol, le izdahnil, da smo imeli nazadnje 150 obletnico organiziranega jamarstva, za JZS pa nisem bil povsem prepričan. Kar sem tudi priznal.
Mi je on odgovor povedal, pa dodal še, da to bi pa kot podpredsednik JZS lahko vedel!
Potem smo se še nekaj časa tako lovili, na marsikatero vprašanje kviza presenečenja sem odgovor poznal, ponekod sem pa zatrokiral, nič ne tajim, in otroci so se nadvse zabavali.
Še posebej ob zadnjem vprašanju, če vem, kako sem opisan v jamarskem leksikonu.
Nisem vedel.
Mali pa je!
Je bilo zabavno vse skupaj, moram priznati, z našo mladino ni popolnoma nič narobe!
