Še preden smo odšli v Čaganko po frdamanih 500 m, ki jih seveda potem nismo dobili, sem našim letošnjim jamarskim tečajnikom, samooklicanemu trio adio, poslal mail, naj se dogovorijo, kateri dan želijo, da jih matramo.
In so izbrali 1. maj, kakopak. Ter kmalu po budnici poklicali, da so pri cestni zapori v Koprivniku. Par kilometrov predaleč seveda. Sem nekaj nergal, da ne znajo karte brati, ki sem jim jo poslal, oni pa, da ne znam navodil pisati, ker sem napisal, naj desno zavijemo, celo ostro desno, morali bi pa levo. So obrnili in potem res ostro desno zavili (torej sem imel, tehnično gledano, prav, ker sem vedel, da se bodo izgubili), medtem ko smo jih čakali, je pa naš presvitli predsednik, ki ne zna križem rok sedeti, še ena drva nažagal za v drvarnico, da smo švicnili še pred odhodom v jamo.
Potem smo odšli v Stropnico, nedaleč od bivaka, kakšnih 35 m globoko jamo, kjer so trenirali. Seveda je začelo deževati, in je deževalo malo manj in malo več ves čas. Tečajniki so švicali, da jih je bilo veselje gledati, največ težav pa dela izpenjanje prsne prižeme pri plezanju navzgor. Pri Andreju sem pri vsakem pritrdišču grizel nohte, ali mu bo ratalo ali ne, čeprav mu na koncu vedno je, le vmes je energije pokuril, ko da je bil v stometrci! Pa ves čas je nekaj momljal, sem mislil, da glasno ponavlja, kaj mora storiti, a je le nergal. Da bi lahko doma lahko na mehkem stolu sedel, kuril in meso pekel pa kakšno pivičko spil, a ne, je moral med jamarje riniti!
Potem sem razopremil in smo odskakljali do bivaka na kofe, za nagrado naj bi se potem pa še v prvo brezno Čaganke spustili. Andrej je potegnil ročno, da ima dovolj, a ko smo ga prisilili, da je pojedel ostanke našega zajtrka (klobase z jajci na čebuli), si je opomogel, plus obljubil sem mu, da bom edino sidrišče v prvem breznu podrl, da se ne bo rabil nič prepenjati.
No, tega potem nisem storil, ker sem se spomnil, da je vrv tik nad sidriščem poškodovana, ampak je bil pa že tako olimpijski, da se je vseeno spustil. Pa ker je pri jamarjih ravno obratno ko pri mladih mačkih, ki jim gor gre, dol pa ne, jamarjem pa dol gre, gor se pa zatika, je bilo tako tudi pri nas.
Sem prvi potegnil gor (Jasna pametna pa tudi), da bom pomagal od zgoraj, če bo potrebno, in je skoraj bilo potrebno, čeprav potem ni bilo zares potrebno. Andrej ni mogel odpeti prsne prižeme, pa naj se je še tako trudil. In trudil se je, to mu moramo priznati. Iz prvega brezna se je kar kadilo. Je bentil, da smo mu zagotovo pokvarjeno prsno prižemo dali in ko mu je na koncu le uspelo, je bil brez vsake energije.
Nekako se je privlekel ven, ker sem ga motiviral z vsaj tremi klobasami nad žerjavico, ki ga že čakajo, on je pa od spodaj vpil, da če dodam še dve pivi, pride, drugače pa ne.
Smo dodali še to in je bila motivacija dovolj velika, da je skrampal na površje, kjer je sedel na kamen in priznal, da če zdajle medved pride, ga samo v rit pošlje ter mu pove, da se mu ne da ukvarjati z njim. Oziroma, da nima energije za njega!
Priznal je še, da tisti ostanki zajtrka so bili bogovski, da je prav čutil, kako so klobase prav v fotofinišu prijele, če jih ne bi pojedel, bi še ne bil zunaj. Preden smo vstali, je še zamomljal sam zase, da mu bo njegova ziher predlagala, da gresta na sprehod, ko domov pride in ko ji bo priznal, da ne more, da nima energije, bo mislila, da je spet pil …
No, tam ob ognju ob prvem pivu je pa prišel malo k sebi. Aja, potabil sem povedati, da ko smo se v Čaganko spustili, se je uscalo in potem ni več nehalo scati. A na srečo imamo pri bivaku nad ognjem tudi plahto, zato je lahko na klopi počival in se grel ter se sam sebi smilil ter tarnal, da ga samo ena mišica ne boli, ko je šel lulat, je pa ugotovil, da ga boli tudi tista …
Ampak, potem smo seveda pomalicali in svet je spet postal lep. Preden smo odšli domov, je bila že tema, so se pa še malo pokregali, koga bo telo dlje časa bolelo. Andrej je zmagal …
Najbolj pomembno pa je seveda to, da bodo še prišli. So vsi za domov dobili kos vrvi, bodo še doma malo trenirali. Pa ker imajo doma tudi družine in lestve, sem prepričan, da me ne bodo klicali na pomoč …
