Obvezna oprema

Nož ne spada med obvezno jamarsko opremo. Razen če si jamarski inštruktor. Kar sem. In ga imam vedno s sabo. Za vsak slučaj. Ampak na začetnih klubskih jamarskih tečajih si skoraj želim, da ga ne bi imel. Da ne pridem v skušnjavo …

Tokrat smo se s tanovimi že v tretjo jamo spustili. Veliko Vratnico. Rinemo vedno globlje in globlje. Česar jim seveda ne povem vnaprej.

Za začetek smo jim na drevo vrv dali, da potrenirajo prehod prek vozla. S čimer sva z Anžijem dobila dovolj časa, da sva skoraj 50 m (verjetno še več) jame opremila, vsak svojo smer. Plus vrtala sva nova sidrišča, stara so tako stara in rjava in zapacana, da verjetno tudi potepuškega psa ne bi več držala.

Okej, roko na srce, takšna so bila že pred desetletjem plus, ko sem v Veliki Vratnici z veseljem treniral in delal prve jamarske korake. Ampak takrat še nisem znal opremljati in na novo vrtati in sem tistim zarjavelim zadevam pač zaupal …

Ko sva se dol spuščala, sva pozabila, da imava nad sabo jamarske začetnike in sva zadevo malo komplicirano potegnila, a ko sva spet gor prišla, je Andreja zanimalo le in edino, če je na vrvi kakšen metuljček. Da on čez vozel ne bo več rinil, da mu je že tisti, ki je visel z drevesa, dovolj dela dal. Da pravzaprav razmišlja, ali bi sploh šel v jamo pa to, da je zjutraj samo tri jajčka pojedel, enega za dol, enega za gor, enega pa za rezervo. In zdaj, ko je moral čez vozel na vrvi, rezerve ni več, je tisti rezervni jajček pokuril! Za brezveze …

Ni ga zanimalo, kako globoka je jama, a ko sem mu povedal, da metuljčkov na vrvi ni in da se tudi nič ne hodi in rine čez kakšne ožine, je vseeno vstal in se pripel na vrv. Da pol je pa okej …

Ko je stopil na rob, sem bil prepričan, da si bo premislil, ker se vidi do dna v prelomnici, a si ni. Kako to? Ne gleda dol, ko se spušča …

Barbara gleda, se je na robu skoraj dvakrat prekrižala, čeprav se potem ni, ker sem ji zabičal, da zavore ne sme spustiti. Je pa vsaj malo telečje nogice dobila …

Dol gre, gravitacija dela, a če ne gledaš dol, ko se spuščaš, fališ sidrišče. Se spustiš pregloboko in se ujameš v zanko vmesnega sidrišča. Se z lahkoto reši, ko imaš izkušnje, če si Andrej, pa poplezaš malo gor in še tisti jajček skuriš, ki si ga energijsko šparal za gor!

Na dnu vertikale si je obrisal švic in povedal, da globlje ne gre. Že ima izkušnje, ve, da je treba prišparati energijo še za gor.

Sem zavrtal še dva fiksa, da so se ostali lažje spustili (no, spustili so se že, da se je vrv drsala za popizdit, pa čisto zares nikoga ni motilo kaj preveč, tista dva sem za bolj varno vrnitev scumpral), potem sva se z Andrejem pa kar proti gor odpravila.

Stari, ko Alkatraz, je enkrat omenil, ko sva šele kakšnih švoh deset metrov preplezala.

Sem mislil, da švica ko kaznjenci v Alkatrazu na prisilnem delu, pa sem se motil. No, švical je še bolj, ampak mislil je bolj na izhod. Tako blizu pa tako daleč …

Že pri prvem sidrišču sva zakampirala, odpiranje prsne prižeme mu dela težave. In izgublja energijo, tiste jutranje jajčke je pokuril ajncvadraj, kolikor jih je sploh še bilo. Sem mu hotel takoj pomagati, pa je trmast, ne pusti, najprej sam poskusi parkrat, da skoraj crkne, potem šele pripusti.

In tukaj pride tista moja skušnjava z nožem. Ne da bi ga priklal in mu skrajšal muke, kaj vam pa je, da ste na to pomislili! Da bi vrv preprezal, ko prižeme tako visoko zarine, da se jih več ne da odpeti!

Saj bi ga prej na drugo vrv pripel …

No, sva potovala proti gor, počasi in sigurno, na vsakem sidrišču je šlo bolj počasi. Jajčka so šla. Sem se pa potem spomnil, da zgoraj je pivo in zgoraj so mesnine. In sem ga ko malega otročka, ki noče jesti in mora eno žličko za mamico, eno za tetico, pa eno za babico, motiviral s pivom, ki ga bo dobil, ko pride do naslednjega sidrišča, pa še enim pivom, ki si ga bo prislužil z naslednjim raztežajem.

Je kar malo energije dobil, moram priznati.

Se je parkrat dvignil na vrvi, pa parkrat obliznil in zatrdil, da prvo pivo bo spil na dušek, da niti kupčka ne bo podrl vmes ali pa mehurčke spuščal, da bo lažje teklo. Ne, prvo pivo bo šlo direktno v rit, šele pri drugem bo potem z guštom …

Nekje na sredini pivo ni več pomagalo. In sva poskusila z eno žličko klobase.

Jebala te ena žlička, tri klobase bom pojedel, je zatrmulil.

In sem takoj priznal napako, kaj sem pa hotel, ter mu tri klobase obljubil.

Žerjavica gor nas je že čakala. Vsaj tako smo mislili. Smo se tako obirali, da je vmes pošla, smo še enkrat veje gor nametali, da smo jo dobili.

A ko smo čakali na žerjavico, je lahko spil dva piva, vmes sta pa Zdravko in Boštjan razopremila.

Potem so pa mesnine švicnile, dve ali tri klobase so pa tudi zoglenele, ker Andrej ni imel moči obrniti jih. Se ni kaj dosti sekiral, so bile menda vseeno dobre …

Smo pojedli, pospravili in domov še po sončku odpeketali, bodo še doma malo trenirali, so obljubili.

Mislijo, da po njihovem znanju ne morem ugotoviti, kolikokrat so potrenirali, a se motijo. Andrej je potreniral ničkrat, kar je šele po dolgi borbi priznal, saj je štel tudi namene, teh je pa menda res imel kar nekaj, Barbara morda polkrat, ker gor je prišla, za dol so si pa z lojtrami menda pomagali ali kaj, neka drama je vsekakor bila, edino Boštjanu gre. Zanj pa res ne vem, ali je samo na tečajih priden ali tudi doma trenira, pozabil vprašati …

Talepe fotke so od Marka M., ki se nam je tokrat pridružil.

Slatki, ki je tudi prišel, ni nič fotkal, je pa meso prinesel …

 

Napiši mnenje