Pogoj

Vremenska napoved groza, dež in ohladitve, mi pa v soboto naročene za klubski izpit za tanove jamarske pripravnike. Smo prestavili na nedeljo, ko je kazalo malce izboljšanja, a ker izpiti so le izpiti in čeprav je znanja dovolj, je priletelo vprašanje, če bi šli gor že v soboto, kljub slabemu vremenu, da malo ponovimo.

Sem se strinjal, Andrej se pa potem ni, da on mora v soboto na Cvičkarijo, kar je razumljivo, Barbara je pa edino en pogoj postavila, da pride, a le, če kdo od nas smrči, ker drugače da ne bo mogla zaspati.

Sem ji zagotovil, da naj kar pride, da se bo v bivaku počutila čisto domače, da takšen izi pogoj z lahkoto izpolnimo.

Itak je zvečer scalo, a ker imamo pred bivakom plahto napeto, smo vsaj zakurili lahko, da smo se ob ognju greli, ko smo čakali na suho okno, da gremo opremiti jamo, kjer naj bi bili izpiti. Smo verbalno in teoretično vse ponovili, potem sem oba letošnja tečajnika pa še z jamarskimi lovskimi zabaval (tretji se je sam zabaval s cvičkom), ko mi je že malo sape začelo primanjkovati (če verjamete temu seveda), je pa malo manj začelo padati.

Sem predlagal, da bi kar do Stropnice skočili, kaj pa je to malo mokrote, a Barbara in Boštjan nista kazala več nobenega navdušenja. Itak, ura je bila že blizu naslednjega dne, onadva pa v službo hodita in tako pozno nista vajena na izpit se pripravljati. Sta raje klobase nad žerjavico vrgla (jaz se pa nisem branil), preden smo se v postelje spravili (eni takoj spat, drugi pa sobotne priloge čitat), sta pa še razglabljala, če bi morda zjutraj opremili in malo potrenirali.

Sem jima povedal, da zjutraj ne bo časa, ker bo Klemi prišel, da še prvo pomoč malce osvojijo, kolikor je še niso, da opremil bom pa medtem kar sam, a ko je Boštjan omenil, da bi lahko opremili in ponovili ob šestih zjutraj, bi me pa kmalu kap!

Sta morala oba alarme na telefonu izklopit, jaz sem pa telefon potem na osem zjutraj navil. In čeprav je dež ritmično tolkel po plehnati strehi naše konzerve in čeprav sta oba bodoča jamarja pripravnika Barbarin pogoj vestno izpolnjevala, itak da nisem mogel zaspati. Ko sem okoli štirih na čik ven skočil, sem pa mislil, da sem še oba prebudil, a sta se sama, je mehur poklical.

Ob pol osmih sem že kavo kuhal zunaj in sta še onadva vstala, Barbara nam je pa jajčno omleto pripravila s sirom in pršutom. Česar že zelo dolgo nisem jedel.

Se je pohvalila, da ima jajca s sabo in sem se tudi jaz pohvalil s tem, se je še dodatno pohvalila, da ona ima domače, pa sem se jaz takisto, ko je skužila, je pa dodala, da ona svoja lahko razbije. In sem popustil, ker čeprav teoretično bi tudi jaz lahko svoja, smo potem raje njena jedli. So bila dobra …

In itak da je še deževalo, ko sta se Klemi in Andrej pripeljala!

Smo še en kofe scumprali (no, morda celo dva ali tri), potem je pa Klemi agregat zalavfal in smo začeli reševati teoretični test.

Zakaj je agregat zalavfal? Ker Klemi je car, je pripravil izpite v digitalni verziji in je potreboval energijo za majcen kompjuterček in ruter. Mi smo morali pa telefone zalavfati, se prijaviti in zadevo rešiti v eni uri. Tudi jaz sem moral, čeprav sem mu zagrozil, da če mi potem glede na rezultate vzame inštruktorski izpit, da se ne pogovarjam več  z njim! Pa malo sem upal, da bom vsaj od tečajnikov lahko plonkal, a ko sem že pri prvem vprašanju pokukal v Barbarin telefon, se je prijatelju na obrazu zarisal privoščljivo nagajiv nasmešek!

Ker Klemi je z vsemi žavbami namazan in vse trike pozna (je vse pred časom še sam uporabljal kakopak!), je program na vse telefone pošiljal vprašanja v naključni obliki, da pa ne bi bilo preveč lahko, ima majceni disk tistega majcenega računalnika milijon vprašanj in jih na telefone pošlje le 34 naključno izbranih po različnih temah. Vsakemu torej različne!

Ma, smo kar švicali, nič ne tajim, na koncu še najbolj Klemi, ki se je bal, da bo prej bencina v agregatu zmanjkalo kakor bomo mi odgovorili in potem bi bili rešeni, ker ne bi bila naša krivda, eda nismo mogli končati …

A smo uspeli, jaz sem dosegel celo 85% in sem bil nadvse ponosen, Klemi pa malo manj. Ker da sem inštruktor, reševali smo pa za pripravnika!

Smo preverili napake, se takoj lahko pogleda, in je priznal, da so res tako banalne, da se jih lahko pripiše mojim klobasastim prstom, ki niso najbolj precizno pisalo za po majhnem telefonu …

Potem jih je on začopatil s prvo pomočjo, jaz bi moral pa jamo it opremit, a ker se že dolgo nisva videla, sem se mu očitno zasmilil in je sprejel moj predlog, da bi šli kar v prvo stopnjo Čaganke. Kar je sprva sicer kategorično zavrnil, dokler se ni spomnil, da bo tudi on moker …

So pa malce tečajniki poprotestirali, da lahko bi šli tudi v Stropnico (kjer dežuje vse do dna), saj da nas je prav vsak dan tečaja pralo in da zakaj nas ne bi še za izpite?!

Smo po prvi pomoči vseeno odskakljali kar do Čaganke, tam sva jih pa malo bolj resno zagrabila in so kar švicali, a na koncu so vsi trije naredili, so pokazali dovolj znanja!

Andrej se je za nagrado še s kamnom po čelu udaril, ko je že skoraj iz jame splezal in ker je malo prej prvo pomoč naredil, je točno vedel, kaj mora storiti – kamen je spravil v žep, za spomin!

Potem pa seveda k ognju in mesnine nad žerjavico, pa kakšno pivo v rito za proslavitev dogodka, domov pa (po dežju) že kar proti večeru …

Napiši mnenje