Družinsko vozilo, ki ga pretežno moja predraga soproga vozi, sem odpeljal mehaniku, ker je potrebno obnoviti registracijo. Kaj dosti se nisem bal, kljub letom švedsko vozilo ne dela kakšnih velikih težav, gre čez tehničnega brez težav.
A ko me je prijatelj dr. Stibro poklical in povedal, da je moral zamenjati zadnji amortizer, me kaj zelo presenetilo ni. Bolj je presenetilo njega, ker mu nisem nič omenjal težav z amortizerjem.
Kaj nisi čutil, kako je zadnji del avta plaval, me je vprašal.
Isto, ko da bi svojo predrago poslušal, ko mi je razlagala, da je verjetno z avtom nekaj narobe, da zadnji konec kar plava.
Njo sem lahko odpravil z zagotovilom, da to je normalno za takšne švedske limunzine, mehanika pač ne moreš.
In sem se mu zlagal, da ga že dolgo nisem vozil, kaj sem pa hotel …
Sem vozilo potem domov pripeljal in ker imam mojo predrago rad, sem se odločil, da ji ga še operem. Je bila zadovoljna, tudi mi ni nič pod nos tiščala tisti amortizer, a ker so ženske takšne kot so, je mojo delovno vnemo itak še dodatno izrabila. Da če bi še po novo luč za v jedilnico skočila.
Je crknila, ko sem bil na Proteusu prek vikenda (torej nisem jaz pokvaril) in sta s tamalim mislila, da je samo žarnica crknila, a ker je neka posebna, ki se ne privijači temveč natakne, zadeve nista znala porihtati.
Sem suvereno tisto žarnico ven potegnil, da pokažem, kako mi pravi možaki to mimogrede urihtamo, a kakopak ni bila žarnica temveč žica. Je bila vsa trda in preperela.
Itak da potem nisem popravil in je zadeva s stropa bingljala skoraj cel teden ko kakšen ukrajinski ranjenec, kar mene sicer ni motilo, njo pa je. Da ali naj popravim ali gremo pa po novo.
Popravil sicer nekako lahko bi, žice imam, a so vpeljane v neko cevko, kamor bi jih težko vtaknil in mi popravilo zatorej ni preveč dišalo in sem se odločil, da bom kar nov lestenec kupil.
Kar pa moji predragi ni preveč dišalo, to je njen rajon, da ona bi šla rada poleg. Sem ji rekel, da gre lahko, ampak da bom nakup opravil dopoldne, po kakšni tretji kavici s tretjim prijateljem, za kar bi ona morala dopust vzeti in jo je minilo, a ko je tista pokvarjena pizdarija že ves teden nad mizo bingljala in ker smo že lih avto popravili in oprali, se je še v trgovino namenila. Ker smo imeli zalet pa to, saj razumete …
To mi ne diši, nakupovati z mojo predrago. Najprej, četudi v prvi trgovini najdemo najbolj idealen izdelek, ki ga iščeva, morava vseeno še v pet trgovin in se nato vrneva v prvo tri minute pred zapiralnim časom, ampak same je pa tudi ne smem pustiti, ker ode potem regres namesto za na morje za en jebeni luster. Ona ne gleda na ceno, gleda na kvaliteto in lepoto!
Jaz ne. Pogledam najcenejši izdelek in nato kupim eno ali dve stopnji dražjega. Na ta način ne moreš falit. Najdražjega ignoriraš, to je samo brezvezni italijanski dizajn …
Ampak, je že med sprehodom s kuzlico surfala po telefonu in naštevala trgovine, kamor bi lahko šla, pa sem jo ignoriral, dokler se enkrat ni začela smejati.
V Merkurju imajo eno visečo luč v akciji za 10 evrov.
Njej je bilo to smešno, meni ne, zatorej sva posledično kmalu sedela v avtu in šibala proti Merkurju.
Saj je poskušala, da bi zaustavil še v drugih trgovinah, da pogledava, ko sva se ravno mimo vozila, a sem bil osredotočen!
Tiste lučke za 10 evrov niso imeli, kakopak!
Mi je bila ena podobna všeč, malo dražja, kakšnih 15 evrov je bila, in sem jo predragi pokazal, pa je povedala, da sem eno ničlo na koncu spregledal in mi seveda tista pizdarija kar nenadoma ni bila več všeč.
Ona se je zapičila v nek plehnat pisker, ki je bil videti kot vojaška čelada iz prve svetovne vojne, ki so jo naslednjih nekaj let uporabljali za zajemanje gnojnice, tako da sva potem nek kompromis udarila in kupila eno enostavno zadevo za nekaj več ko 50 evrov.
Saj ko sem bil že pri 50, je poskusila vsaj še na 65, ker ena ji je bila všeč, meni pa res res ne in je popustila mojemu argumentu, da eno leto bomo s to zdržali, če ji ne bo všeč. bomo pa zamenjali.
Sem kar pobasal zadevo pod pazduho (roke sem imel polne z zadevami za v bazen, klorom, PH-, algicid, termometer in verjetno še kaj, ker košarice nisva vzela, sva samo po luster prišla!), a ker sem že nekaj star in izkušen, sem preveril, ali je žarnice vključena.
Ni bila!
Sem predrago poslal k žarnicam (na škatlji sem prebral, kakšen navoj mora imeti in sem ji lahko povedal, kakšno sijalko naj poišče) in seveda je izbrala eno za 9 evrov!
Nisem cepidlačil, čeprav bi lahko, se mi zdi. Ker je vzela eno takšno retro fensi šmensi, ki mora biti vidna, ko sveti, v najinem novem lustru pa bo povsem skrita in se je torej ne bo videlo in sva 6 evrov davka na budale stran vrgla.
A kakor rečeno, nisem cepidlačil.
Doma sva s sinom zadevo takoj namontirala. Itak je bila predolga, prenizko nad mizo je prišla. Tega nisem opazil jaz, moja predraga je.
Sem jamar, sem takojci rešil, en vozel sem na žici zavezal. Nič posebnega, navadno šestico. Če bi bilo še predolgo, sem imel v rokavu še metuljčka!
Privijačil sem še žarnico in pritisnil na stikalo …
Itak da me je povečan nos moje predrage precej v hrbet zbodel.
Zadeva še sredi dneva, pri polni sončni svetlobi ni delala! Mislim, svetila je, a samo tam nekje zgoraj, dol ni nič svetlobe prepuščala in človek sploh ne bi videl, kaj ima na krožniku, recimo, če bi bila zunaj temo.
Eh, nič ne bom lagala, ko ni gorela, je bilo svetlo, ko sem jo pri žgoči sončni svetlobi prižgal, se je jedilnica stemnila!
Sem odvijačil žarnico in seveda šele tedaj opazil, da je imela tista fensi retro žarnica spodnji del povsem zatemnjen. Ne vem, za kakšne namene prodajajo tovrstno pizdarijo …
Je mali nekje našel bolj novemu lestencu primerno žarnico in smo jo sprobali in je bila boljša in je vsaj pogojno moja predraga zadovoljna, jutri, ko bo po sobotnih šopingih harala, bo pa še zadevo zamenjala za tri ali štiri navadne žarnice, ki nam pogosteje prav pridejo. Ker računa po moji lepi navadi še nisem vrgel proč …
Evo, zdaj je vse urihtano, miza v jedilnici osvetljena, avto vozen in je spet Volvo, jutri grem lahko na vajo JRS …
