Kjer veter spi je menda kar popularna knjiga in z veseljem jo predstavljam po šolah, saj je uvrščena v bralno značko.
Zadnjič enkrat so me pa prosili, ali bi knjigo lahko predstavil za zlate bralce prek zooma. Nisem kaj dosti razmišljal, gofljati o sebi in mojih knjigah pač znam, a ko sem potem sedel pred računalnikom in poslušal uvodno predstavitev predsednika bralne značke, me je nenadoma krepko stisnilo v trebuhu.
Je namreč med drugim povedal, da ga veseli obisk, da je naštel več kot 1100 “gledalcev”!
In me je stisnilo, nič ne tajim. Saj v bistvu je vseeno, ali govoriš dvajsetim, stotim ali tisočim, sem bil vedno prepričan, a nekje zadaj je poglodalo, da je vseeno razlika, ali zamoriš dvajset, sto ali tisoč ljudi!
Pred leti so me povabili na Pop TV, v skoraj poldrugo uro dolgo pogovorno oddajo, kjer naj bi streljal kozle, kar sem z veseljem počel potem in bil tudi dokaj sproščen, dokler voditelj nekje na sredini najinega pogovora ni omenil, da naju posluša skoraj cela Slovenija. In se še živo spomnim, kako me je stisnilo v trebuhu ob tem spoznanju in prepričan sem, da se je potem moja živčnost tudi opazila.
Ker jaz sem butl, kaj pa jaz vem, da se ne pogovarjam v gostilni z enim človekom, če je nekje pred mojim nosom kamera, dokler mi tega izrecno ne povedo!
No, pri tokratnem Zoom pogovoru sem se pomiril, v smislu, saj vem, kaj govorim, pa malo na hec obrneš zadeve, da se mladina zabava, pa je, in sem bil kar okej. Vsaj kar se počutja tiče. Potem sem pa malo v ekran pobuljil, ko so učiteljice na različnih šolah vsake toliko z njihovimi kamerami zaokrožile po prostorih, kjer je sedelo ogromno mladih in sem bil še vedno kul, nato pa naredil, kar bi moral že pred pogovorom. Če bi bil normalen, kakopak …
Pogledal sem še v ekranček z mojo sliko. In se zgrozil. Ker kamera seveda ni samo mene kazala (kar je že samo po sebi dovolj grozno), ampak je kazala tudi moj kabinet in vsi po slovenskih šolah so lahko videli, da sem nazadnje pospravil leta 76. V prejšnjem tisočletju!
Povsod v ozadju nametana jamarska oprema, pa pridni pajki so povsod pajčevino napletli, na katero me moja predraga sicer vsaj dvakrat letno opozori, ko jo pot k meni dol zanese, a mene ne motijo. Ne pajki ne pajčevina.
Tokrat pa so me. In mi je bilo malo nerodno. Sem zaradi živčnosti skoraj enega prižgal, saj kaj pa jaz vem, da moraš mladini lep zgled dajati.
No, ga potem na srečo nisem …
Danes sem pa računalnik prijatelju odnesel v popravilo, se zvečer, ko sem ga prižgal, ni postavil. In sem imel kar malo treme, je mašina že nekaj stara in sem se bal, da bo rekel, da bo potrebno drugo kupiti. In že ob misli na to, kaj vse bom moral na novo inštalirati ter prilagoditi, da se bom za mašino spet počutil domače, mi je slabo postalo …
No, človek je mašino priklopil in je delala normalno, potem je pa iz nje malo prah spihal in ugotovil, da je popolnoma utopljena v cigaretnem dimu in je samo malo svežega zraka potrebovala …