Iz tečajnikov v pripravnike

Čez vikend smo iz tečajnikov za jamarske reševalce pripravnike naredili jamarske reševalce pripravnike. Ki bodo zdaj imeli dve leti časa, da postanejo pravi reševalci.

A do tam je še daleč. In nikjer ni pisalo, da bodo izpit vsi naredili!

Zdaj že vem, kako stvari potekajo, pa itak se še dobro spomnim, kakšne vse krivine sem sam iskal, da bi šel izpit lažje čez. Ema je prišla vsa sladka, da ji je Maks obljubil, da je izpit že naredila, ko je poskrbela za ubogega begunca v jami in če to velja, pa sem jo moral seveda razočarati, da izobraževanja gredo prek mene. In da je res super poskrbela za poškodovanca, a izpiti so le izpiti …

Benko jr je bil bolj prefrigan, se ni nič dobrikal in me v kar koli prepričeval, le vedno se je pred mene postavil tako, da sem lahko opazil majico Skalar. Kukr, mi raziskovalci, skupaj trpimo v podzemlju, dejmo ta izpit bolj u izi pa to …

Ampak, se nisem kaj dosti sekiral, saj poskusiti pač ni greh.

Se je pa začelo dobro. Malo pred Sežano mi je v petek popoldne zazvonil telefon. Iz Regijskega centra za obveščanje me je operater obvestil, da ima posel za nas. Da je nekje pri Črnomlju pes padel v jamo. Sem mu obljubil, da mu vsaj dva reševalca zrihtam, potem pa razmišljal, kdo je sploh na voljo. Matejo, ki je na sosednjem sedežu skakala do stropa, da kar obrnimo in pojdimo rešit, da sem ji za začetek eno izi intervencijo itak obljubil, sem ignoriral. Saj ne, da ji ne bi privoščil rešitve pasjega življenja, a tako zlahka se izpitu pač nihče ne more izogniti …

Tanja je bila na morju, Klemi in Jure sta v gorah iskala luknje …

Grdin, itak. Pokličem, začuda se je takoj javil. Kaj počne, sem ga vprašal. Hčerka od partnerke ima rojstni dan. Zakolnem. Ker nihče ne gre z rojstnega dne. No, on je šel!

Sem mu naročil, naj na center za obveščanje pokliče, jaz sem poklical še Remiha. Se je tudi takoj oglasil. Z ženo v centru Novega mesta, kar pomeni večerjo ali kaj podobnega. Sem spet zaklel, a po par besedah z boljšo polovico sporoči, da gre.

Grdin sporoči, da je v luknji že celo noč in cel dan psička Neli. No, psička! 40 kilogramska mrcina pasme malamut. Mu podam par predlogov načina reševanja in da naj nikar ne komplicirajo, pa ker še nikoli ni uporabil pasu za reševanje živali, naj kar  reševalnem centru malo potenirata. Seveda nista, sta šele med vožnjo na Tubi preverila, kako se sestavi …

Mi smo vmes pa teste pisali. 7 za pripravnika, 5 za reševalca, trije za vodjo reševalne ekipe. Najbolj nesrečen je bil Potrpin, ker je edini pisal za vodjo ekipe, Katarine in Dena ni bilo, sta pisala kasneje …

So vsi naredili brez preveliko napak, o najbolj zahtevnih se je kasneje še debata razvila, potem smo pa dolgo v noč še o izpitih na steni debatirali, kaj jih čaka.

Vmes je Grdin poklical, da je bila akcija reševanja uspešna, da sta morala le malo spodnji del brezenca razširiti, da se je Remih sploh lahko stlačil v dvoranico, v kateri je bila Neli. Ki je bila na srečo res prijazna, kakor je zatrjeval lastnik, da jo je lahko mimogrede v pas in so jo ven potegnili v petnajstih minutah!

V soboto smo bili ob osmih že v steni. Inštruktorji naj bi gledali grdo, da bi bilo bolj izpitniško vzdušje, a nam nekako ni šlo, še celo Milharčič, ki se ga zaradi mrkega in zbranega pogleda vsi bojijo, je bil nasmejan. Okej, le Rehar je iz oči streljal strele, ker so ga na poti zaustavili policisti, a so ga izpitniki takoj pogruntali …

Reševalnih manevrov je kar nekaj, in ker morajo na vseh vsi pokazati svoje znanje, ni šlo hitro naprej.

Ko je moral svoje znanje kot protiteža pokazati Andraž, ki ja taprav ded in pol, sem moral za breme v nosilih jaz, ker sem bil takoj za njim najtežji, čeprav še vedno kakšnih 15 kg lažji, za regulatorja je šel pa Miha. Ki je visel v razbremenilnem sidrišču in dejansko glasno šokiran ugotavljal, če smo že kdaj videli, kaj dela vponki, ko na njej visijo trije tapravi možaki …

Enkrat je do mene prišla Katarina, da to ni prav, če pet rumenih (inštruktorski kombinezoni) pod prste gleda enemu tečajniku, da to je preveč pritiska, in res je bil tisti bogec ves moker, sem ji pa lahko kmalu vrnil, ko sem opazil, da z Denom selfije delata, tečajnik pa po svoje čara na izpitni točki …

Se mi je, ko smo pojedli kosilo, zdelo, da nam kar dobro gre in razmišljal, s čim jih bom animiral po večerji, a ko sem okoli petih popoldne pogledal njihove liste in zgrožen ugotovil, koliko podpisov za posamezne točke jim še manjka, smo prekinili izpite, se odpeljali na večerjo, potem pa spet na steno.

In smo končali šele okoli osmih zvečer, preden smo vse razopremili in pospravili, je bila pa že tema.

Izpite v steni individualno so vsi naredili zadovoljivo, na koncu smo še eno hitro analizo udarili. Češarek je priznal, da je mislil, da več zna, kar sem mu seveda priznal nato tudi jaz. Da sem mislil, da več zna …

Ker so v steni pokazali, da znajo, jih je v nedeljo čakala še jama. Kjer pa poleg znanja posameznika ocenjujemo tudi timsko delo. Na hitro sem jim pojasnil, kako bo vse skupaj videti, potem smo se pa v izobraževalni center odpeljali.

Ponavadi še malo posedimo in podebatiramo, tudi kakšno pivo je dovoljeno, tokrat so se vsi kar po sobah porazgubili. Dan je bil dolg in vroč, prhe in postelje so klicale.

No, vse razen Češarka. Ki je hodil od enega do drugega, če ima kdo klešče. Sem mislil, da jih potrebuje za v jamo naslednji dan, pa je le pipo hotel popraviti, ki je kapljala v takšnem ritmu, da mu spati ni pustila. Sem pozabil, koliko kapljic na minuto je to …

Ko sem se še sam spravil v posteljo, smo bili že krepko v nedeljo, Grdin je ravno video reševalne akcije objavil. In itak sem naslednji dan poslušal, da reševalni center Novo mesto na intervencije hiti tipično do Dolenjsko, s traktorjem! Jih je namreč lastnik psičke do jame odpeljal, ker drugače bi morali hoditi pol ure …

V jami je bilo tudi vse okej, vsi so delali, kakor da so že leta reševalci. Mene je najbolj zanimalo, kako bodo nosila v jami nosili, ker so bili rovi dokaj zahtevni že za hojo, a so delali kot ekipa in sem bil kar malo ponosen na njih. Smo naredili še izvlek in nato pojedli kosilo, potem pa še enkrat v vhodno brezno, da smo jih postavili še v druge vloge. Čeprav se jim ni ljubilo s polnimi želodci, šele vročina zunaj jih je premaknila v hlad podzemlja …

So vse naredili, kakor morajo, zato smo okoli štirih popoldne začeli razopremljati in pospravljati. Vsi so rinili ven, le Karin v jamo. Mi ni bilo nič jasno, pa je pojasnila, da ji je škripec dol padu in ga gre iskat. V koprive! Saj ne rabim povedati, da jo je Benko jr posla tja?!

Je torej brskala med koprivami, dokler ven ni prišel Boris, ki je povedal, da je škripec padel v jamo, skoraj 60 m globoko. Mimo njega!

Sem Karin naročil, naj gre kar ven, da škripca nima smisla pobirati, po takšnem padcu ga noben pameten več ne uporablja, da ga bomo naslednjič pobrali in vrgli v smeti, a se je vmes Rehar zbudil, ki je trdno spal ob robu brezna in hotel kar dol. Ker zanj je še dober kukr, opreme pa itak nikoli ni preveč …

Po končni analizi smo vsem podelili diplome (no, potrdila, diplome dobijo na tehničnem dnevu decembra), Rehar je pa vse v Sežano na sladoled povabil, je imel pred kratkim okrogel rojstni dan.

Med vožnjo proti sladoledu bi se kmalu tolminskemu kombiju v rit zaletel, šofiral je Benko jr. Prehodu za pešce se je namreč bližala brhka mladenka in čeprav bi lahko še varno peljal naprej, je skoraj na črto zabremzal! Itak. Da si jo je dobro ogledal.

Ko sem protestiral, se je pa branil, da sem jo tudi jaz počekiral. Kar je res, ampak samo zato, ker sem že itak stal v kolonici za njim …

V tisti majhni sladoledni kiosk smo se zapodili ko kobilice v pšenico in skoraj vse banjice spraznili, a ker se je eden od reševalcev med vožnjo butnil z glavo v strop intervencijskega vozila in smo posumili na poškodbo vratne hrbtenice, so ga odpeljali na urgenco. Čakajoči smo pa še po repete skočili in deklici s sladoledom dobesedno vse  banjice spraznili, inštruktorju z rojstnim dnevom pa račun.

Napiši mnenje