Pri JRS poskušamo za vaje uporabiti realne scenarije. Da se pripravimo in kakopak na vajah odpravimo napake. Za tokratno vajo smo si izbrali Najdeno jamo pri Logatcu, ki je pravcati labirint in kakopak nadvse primerna, da se človek v njej izgubi.
Zjutraj, ko so se pred vhodom zbrali reševalci, sem na kombi prilimal načrt jame in jim posredoval, kar smo vedeli. Dan prej sta se v jamo odpravila dva ne preveč izkušena jamarja, se v njej totalno izgubila, lutala, dokler sta še imela energijo, vmes enkrat sta se pa tudi ločila in ne več našla. Enemu od njiju je zjutraj uspelo najti pot na površje, poklical je Center za obveščanje, za drugega nihče ni vedel, kje naj bi bil, vedeli smo le to, da je verjetno podhlajen, lačen, dehidriran, popolnoma utrujen, morda poškodovan.
Realna situacija.
Razdelili smo naloge. Prva ekipa treh jamarjev se je nemudoma odpravila v jamo, med njimi je bil tudi edini, ki je jamo poznal. Raziskali naj bi rove pod vhodno vertikalo, ki naredijo neke vrste krog in se vrnejo pod vhodno brezno, kar naj jim ne bi vzelo več kot eno uro. Številčnejša druga ekipa naj bi se takoj za njimi spustila v jamo in na dnu vhodne vertikale odšla v drugo smer proti sifonu, kjer je tudi nadvse labirintno in se zadeve vlečejo ko kurja čreva, z njimi naj bi potovala ekipa za vox, ki bi sproti vlekla žico za jamski telefon. Tretja ekipa naj bi začela opremljati vhodne dele z reševalnimi manevri, ko bi prišlo sporočilo, da so pogrešanega našli, pa naj bi se tudi ona spustila v jamo na pomoč.
Jah, načrt je bil odličen, namem pa preveriti to taktiko v praksi in preveriti komunikacijo med ekipami.
Prva ekipa naj bi se priklopila na žico, ko bi se vrnila pod vhodno vertikalo ter sporočila bazi zunaj in kolegom na poti proti sifonu, ali so pogrešanega našli. Če bi ga našli, bi se vsi vrnili ali spustili k njim, če ga ne bi našli, bi to sporočili ter se pridružili drugi ekipi, tretja ekipa pa bi počivala zunaj in šla v jamo šele, ko bi bila akcija.
Saj pravim, super načrt, v moji glavi je vse funkcioniralo, ampak …
Ampak. Prva ekipa je naredila krog, sporočila, da pogrešanega niso našli, da se je pa druga ekipa napotila v napačen rov, ker so zgrešili prehod in da naj se vrnejo. Del tretje ekipe se je, zdolgočasen, kar v brezno spustil in zunaj “pozabil” nosila, ki jih je potem poleg vse druge opreme vzel manjši del tretje ekipe …
Kasneje smo izvedeli, da se je zlati Marko Z., ki je igral izgubljenega, v jami dvakrat zares izgubil in je dvakrat po dolgotrajni hoji prišel nazaj pod vhodno brezno, šele v tretje se mu je uspelo res izgubiti in se znajti pri sifonu, Boris, ki naj bi ga spremljal, saj se po jamah načeloma ne sprehajamo sami, si je pa gležen poškodoval in kar ven prišel …
Potem je ekipa za vox, lanska tečajnika in letošnja že izkušena pripravnika, ugotovila, da je v drugi torbi z žico ta stokrat precvikana in sta zadevo kar pod zemljo popravljala, kar ju je upočasnilo, kriv sem bil pa potem jaz, sem izvedel na zaključni analizi, ker sem jim na tečaju bogecom samo enkrat pokazal, kako se vox uporablja. Da jima je zlati gospodar Mur podtaknil stokrat precvikan kabel, da bo videl, če bosta zunaj preverila, ali dela (iz torbe morata vedno kukati oba konca žice, na katere priklopiš jamski telefon in preveriš, ali se slišita med sabo, kar je absolutno enostavno!), česar pa nista storila! A ker mora biti vedno nekdo kriv, sta okrivila mene, ker vesta, da imam oba rad in jima ne bom zameril, pa da se s kavo pri meni itak vse na hitro pogliha …
Na koncu jima je pa žice zmanjkalo kakšnih 200 ali 300 m in do izgubljenca sploh nista prišla, kar smo tudi načrtovali, je bilo zunaj še nekaj možakov, ki bi lahko prinesla dodaten kabel, a smo se raje odločili, da poskusimo rep uloviti z radijskimi postajami. Smo ga in ga nismo, nekaj smo komunicirali, saj smo se kar zmenili, a z bazo zunaj pač ne, zaradi česar je bil potem na analizi rompompom! Ker zunaj morajo vedeti, kaj v jami dogaja, policija sprašuje, novinarji, zdravniki …
Z Anžijem sva se tudi kar v jamo spustila in proti sifonu krenila, a bolj počasi, saj je v jami ogromno blatnih kipov, pri katerih sva se morala pofotkati!
Ko sva prišla do izgubljenega, so ga ravno v nosila dajali in kaj dosti se nisva imela časa po ritih praskati, ker smo kar začeli z izvlekom.
Nosila smo večinoma po rokah nosili, z manevri smo jih le varovali in kmalu smo vsi kuhali, ko da smo zgoraj na pripekajočem se soncu! Res je rock’n’roll transportirati zadevo po tako zahtevni jami! Le eno pavzo smo udarili, drugače je pa kar letelo. Nekako sem predvideval, da bomo zunaj med peto in šesto uro popoldne, a smo zlatega Marka Z. na sonce privlekli že pred četrto uro!
Je bil zategadelj verjetno malo slabe volje, ker je bil na analizi kar glasen …
Zunaj so pa že mesnine švicale nad žerjavico, pa Alan je na tanke rezine papriko rezal, kisle kumarice, paradižnike in čebulo smo pa kar grizli, vsega je bilo dovolj in preveč, brezalkoholni radler je vsem teknil, da smo nadoknadili izgubljene elektrolite in cukre …
Ko smo že pomislili, da lepše sploh ne more biti, nas je pa na koncu še Erki na sladoled v Logatec povabil, ga je očitno regres v žepu žulil ali kaj. Nismo spraševali, ko ti kdo ponudi za lizat brezplačno, samo sprejmeš, nimaš kaj spraševat!
Sonce je že počasi spančkat hodilo, ko smo se proti domovom odpeljali, doma, ko sem po dolgem času do amena usrano in blatno opremo ven zlagal, sem pa ugotovil, zakaj nas ni bilo toliko, kot nas ponavadi je. Pametni se pozanimajo, v kako blatni jami bo vaja …
