Kakor vsako leto, me je predraga soproga tudi letos zapustila. Pridejo topli časi in odskaklja na morje, zasluženemu oddihu naproti. Jaz sem ponavadi še isti dan na tem mestu zapisal , da sem samski, naslednji dan je pa že Erki priskakljal in sva se podala v podzemlje Čaganke za par dni. Ali njegove Paradane …
A ti lepi časi so minili. Imamo kuzlico in ker ona na morje pa ne odhaja, jaz posledično ostajam nad zemljo. Tapravi dedci gredo ta teden v Skalarja, celo jaz sem nekaj sanjal, da bi s Potrpinom skočila pomagati, prestaviti srednji bivak na 550 m na primernejše mesto, a kuzle ne morem pustiti same.
Ja, evo, nekatere žena ne pusti in morajo biti doma pridni, da lahko gredo, mene pa kosmato stvorenje ne pusti, pa če sem priden ali ne …
Sem bil prvi dan, kar sva bila sama, priden, sva si privoščila dolg sprehod in ker je ob potoku hladneje, sem si na telefonu v senci knjigo privoščil, kuzlica je pa kopala in kopala in kopala, pa vsake toliko se je skočila v potok ohladiti. Ker mokre se je blato bolj prime …
Sva domov prišla, oba zadovoljna, ampak potem sem nekako pozabil, da tudi malega ni doma, ki pasjo blatno nesnago vsak dan stušira in sem si kar na vrtu kofe privoščil in se v knjigo spet zatopil. Potem sem si še film privoščil in bil kar presenečen, ko mi je začelo po trebuhu kruliti. Pa ne bi smel biti, kajti kmalu sem se spomnil, da sem sam doma in ni nihče kosila skuhal in sem pozabil jesti!
Ob štirih zjutraj kaj konkretnega cumprati se mi ni ljubilo (no, saj to se mi ne ljubi niti ob štirih popoldne ali ob enajstih dopoldne!) in sem samo po hladilniku malo pobrskal za kaj hitrega za pod zob. Je bolj prazen, hladilnik. Ker moja predraga se je v letih, kar me samega pušča doma, ko odhaja na morje, naučila, da polnega ne sme pustiti, ker ima potem ob vrnitvi preveč dela s čiščenjem. Sekcija z zelenjavo in paradižnikom popolnoma zgnije in zasmrdi, česar jez ne ugotovim, ker tistega predala ne odpiram, voham pa tako in tako še ne, s sirom je podobno, suhih salam se mi ne ljubi rezati …
Torej, kaj dosti izbire ni bilo, mi je pa pogled pritegnila nekakšna knjiga. V hladilniku! Ker to itak nima kaj početi tam, sem jo vzel v roke. Malo premetaval, kaj bi to bilo, potem sem se pa spomnil. Da je to nekakšen fensi pršut, drag ko žafran, za katerega mi je predraga eksplicitno naročila, naj pustim na miru, ker to da je za gurmane, če bi ga jaz pojedel, bi bilo, kot bi svinjam sladoled metal. Ker tudi okusa še nimam in lahko jem tudi tapoceni zadeve! Kakor da ne jem tudi z očmi …
Sem zadevo vrnil, kakopak, jaz imam rad mir v hiši, in ker nisem našel nič drugega pametnega, kar bi lahko brez truda in rezanja v rito vrgel, sem hladilnik zaprl in pogledal v omaro, kjer ima mali čokolino. No, kjer je včasih imel mali čokolino. Zdaj ga nima več. Zdaj se prehranjuje z nekakšnimi zdravimi otrobi, ki jih pomešaš z jogurtom, česar se jaz živ ne dotaknem, čokolino kupujejo zame, ker to je pa res hitro pripravljeno in zjutraj, preden grem spat, rad kaj enostavnega pojem. In je čokolino dober, če ni kje blizu nobene čokolade …
Sem si pripravil veliko skledo ter noter vsul še pol kilograma čokolade v prahu, saj veste, kosilo sem pozabil, zajtrka pa itak ne jem in je nehalo kruliti. Potem sem si oščetkal zobe in se hotel v posteljo zabrisati, zunaj se je namreč dan delal. A se nisem. Ker je bil na postelji pravi svinjak!
Mi ni bilo najbolj jasno, zakaj, ker mi je predraga še izrecno povedala, da je posteljo na sveže preoblekla, ker me pozna in ve, da sem pepe, da se jaz ne bom spomnil kaj takšnega storiti, je pa pozabila posteljo prekriti, kar ponavadi naredi in pozabila je kuzlo stuširati in se je šla ta dlakava mrcina malo v sveže rjuhe obrisati. Potem je šla pa v svojo posteljo spat, bolj čista, kakopak …
Čisto zares se mi ni ljubilo menjati rjuh pa verjetno bi predolgo trajalo, da bi jih sploh našel, zato sem kar ležalno podlogo, ki jo imam ponavadi za v jamo, napihnil, ter se v dnevni sobi na tla fliknil. Ja, vem, lahko bi se tudi na kavč, recimo, pa se mi ni ljubilo prerekati z mačko, ki se je razširila na njem in lahko bi šel tudi v sobo katerega od mojih treh sinov, ki so trenutno tudi na morju, pa še eno sobo s posteljo imamo, a se mi čisto zares ni ljubilo po stopnicah, ko sem bil že dol …
Zjutraj sem vstal bolj zgodaj, ker dnevna soba je cela v steklu in pribije sonce, do dvanajstih, ko je oče poklical, če greva na kavo, sem jih imel že najmanj deset v riti. A sem šel, kakopak, kavi se ne reče ne!
Tam mi je pa tako krulilo po želodcu, da sva se morala glasneje pogovarjati in me je na kosilo povabil, je nekaj res dobrega scmaril. Sem se sicer branil, da si bom pico naročil ali kebab ali pa celo kaj scumpral, a me pozna in je vztrajal. Ker če ne bi pri njem pojedel kosila, bi verjetno spet pozabil in končal s čokolinom …
Ma, ne, ne bi, sem skočil v trgovino in napolnil voziček, nutel sem kar nekaj vzel, mojih namreč 15 dni ne bo, pa nekaj čokolad in piškotov, pa na pivo nisem pozabil, ker ko sem sam doma, prijatelji pridejo v najbolj nemogočih urah. No, pri pivu sem zafrknil, sem pozabil, da obstajata v dveh barvah, bi moral oba vzeti, ker eni pijejo eno barvo, drugi pa drugo in naredijo izjemo le, če ne gre drugače, pri tem te pa seveda očitajoče gledajo …
Potem sem se cel dan zadrževal bolj v kabinetu, kjer je bolj hladno, a je še v pripekajočem se soncu kuzlica zasilila na sprehod in sem mislil, da bom crknil od vročine! Je spet kopala, a tokrat sem pazil, da ni kopala po tem, ko se je šla v potok ohladit (in hkrati oprat), ker zdaj že vem, da je mali spet ne bo stuširal! Je danes čista, samo smrdi pa po potoku. Se mi zdi …
Vročina še ni popustila in sem pomislil, da škoda, ker še nismo bazena postavili, potem sem se pa spomnil, da morda bi pa leseno teraso opral s kirharjem, ker bi se pri tem morda malo ohladil.
Se nisem! Mislim, švical sem ko prase, ker ko voda šprica pod tlakom iz šobe, se z njo ne moreš hladiti. Sem opral teraso, potem sem se pa še rolet in fasade lotil in okenske police, kjer je polno cvetnega prahu in pajčevin. Kar s kirharjem. In je kar delalo, malo bolj od daleč, pa še po meni je pršilo in je pasalo, plus zadevo sem kar okej očistil. Malo sem okleval le, ko sem še prah in pajčevine s svetilk tudi kar z vodo, da to morda ni najboljše, voda pa elektrika, ampak itak nista bili prižgani in sem ju kar opral.
Sem si potem en kofe privoščil na terasi in očudoval, kako sem lepo očistil, pa ker je bila ena roleta gor, sem jo hotel dol spustiti, da operem še to, a ni šla. Sem pritisnil na gumb, pa je samo nekaz zastokalo.
Ja, imamo električne rolete. Ki sem jih opral z vodo! Čeprav sem skoraj prepričan, da to ni bil razlog, da kar naenkrat niso delale! Bom popravil, preden se vrnejo z morja. Imam čas …
Strahoma sem prižgal še luč na terasi in ko sem pristisnil stikalo, sem kar zamižal. Pa ne bi bilo treba, delajo svetilke, voda jim ni nič škodila!
Sem poklical predrago, da ji povem, da sem teraso opral in da jo bom naslednji dan še z oljem namazal, pa za okna, rolete in fasado sem se pohvalil, a pohvale ni bilo. Le ugotovitev, da na sprednji strani je tudi polno pajčevin in cvetnega prahu povsod …
Sem mislil danes, majkemi, a je prišla nevihta, med nevihto pa ne moreš s kirharjem, kaj si bodo pa sosedje mislili!?
Pa še vprašala je, če posesal sem tudi in čeprav bi se lahko zlagal, se nisem. Da imam še dovolj časa in da bog tudi ni vsega v enem dnevu.
Je rekla, da jaz samo mislim, da imam čas, da bom spet vse zadnji dan, pa vprašala je, če kaj v pomivalni stroj dajem. Sem bil ponosen, sem rekel, da ja, pa je rekla, da naj ven vzamem, da ona pomivalnega stroja po 15 dneh ne bo pomivala, ko bo vse splesnelo, ker ne bom pral.
Sem nekaj negodoval, a sem tiste piskre od čokolina in skodelice od kav vseeno v koriti prestavil, jih bom enkrat pomil na roke, če prej ne, ko mi jih bo zmanjkalo čistih.
Za rjuho nisem nič povedal, niti da spim v dnevni sobi na tleh! Ker je bilo že pozno, sem vedel, da spet ne bom postelje preoblekel. Me sicer pozna, a to bi bilo verjetno pa preveč, bi šla poročno pogodbo pogledat, če je morda že potekla!
Aja, pa oče je klical in se opravičil, da me naslednji dan ne bo na kosilo povabil, ker je opazil, da vampom rok trajanja poteče in jih mora uporabiti, in ker me pozna in ve, da tega ne bi jedel, če bi umiral od lakote, me tudi pod razno ni nameraval prepričati, da naj vseeno pridem.
Včeraj sem porabil zadnje pivo, prijatelji pijevo več ko jaz nutel pojem (skoraj), pa ker se mi kuhati spet ni dalo, sva z Matejo k bivaku pri Čaganki skočila. Da bova malo pogledala, kako je gor ter nekaj spekla in kaj prebrala v hladu. A je Mateja ženska ko ženska ter je začela zadevo pospravljati. Pa sem ji še jaz pomagal in je bila, ko so bili čevapi pečeni, tista baraka ko nova! Še celo okna sva umila in po tleh pobrisala z mokro cunjo!
No, saj bom doma tudi. Jutri bo oprana sprednja stran hiše in pajčevin tudi ne bo.
Posesal bom pa pojutrišnjem.
Čistih skodelic za kavo pa tudi še imam nekaj, tako da za pomivanje posode pa še ne gori …
