Modul A pomeni usposabljanje za uporabo helikopterja. Ne, ne da postaneš pilot, to se mi zdi, da se v štirih urah ne da, le da kot reševalec znaš vstopiti v zrakoplov in se iz njega izkrcati. Reševalci ga moramo obnavljati na tri leta, ker sta bili zadnji dve leti čudni, nam je že skoraj vsem potekel.
Včasih sem se tega veselil! Mislim, malo poleteti s helikopterjem. Koliko ljudi pa lahko reče, danes sem malo letel?!
Saj ne, da zdaj letimo vsakodnevno ali da sem že milijonkrat letel, le tistega čara ni več. Ker zrakoplov je le malo drugačno prevozno sredstvo. Ki te, recimo, pripelje visoko na goro, da greš lahko relativno spočit v jamo reševat in šele tam potem crkneš!
Ker so z nami tokrat modul delali tudi pesjanarji, mi je bilo bolj zanimivo opazovati dlakava stvorenja brez kril, ki jim v genih piše, da niso narejeni za letenje, možganov pa nimajo dovolj razvitih, da bi jim lahko pojasnil, da je to samo začasno prevozno sredstvo. In so se bali, kakopak, z vsemi štirimi so se upirali ven ali not iti. A ker so trenirani, no, šolani, so šli.
Pa naše mi je bilo tudi zanimivo opazovati. Ne, niso dlakavi in imajo več možganov, naše sem opazoval zaradi opreme! Pesjanarji so bili skoraj vsi uniformirani, mi pa kud koji mili moji ko eni srutki, vsak je nekaj svojega posebnega nataknil! Vrhovc je bil najjači, ker smo morali imeti zaščitna očala in ker je on lih potapljač, je prišel s potapljaško masko! Okej, ni bila potapljaška, sva kasneje ugotovila, je bila mizarska, da ti trska v oči ne pade …
Izpit smo vsi naredili, tudi tanovi, ki so imeli prej še predavanje in pisni izpit. Do zdaj je padel na pisnem izpitu le eden od nas, je prišel v legendo takoj, takorekoč, a o imenih ne bomo.
Ker mi je Den kot pravi timski igralec poslal selfija z lepo kolegico, ki je izpitu sledila globoko zamišljeno, sem se malo bal, da bomo dobili še drugega, ki izpita ne bo naredil, a ga je naredila, na kratek polet so šli lahko vsi.
Polet je bil pa tudi malce bolj razburljiv kakor običajno, ker sta bila pilota razigrana (ali sta pa le dober zajtrk dobila, kaj pa jaz vem) in smo malo po vietnamsko leteli. Adrenalin že dopoldne …
Potem pa smo se v konvoju odpravili na kosilo in ker nismo že dovolj časa zabili, smo se še nekam daleč odpeljali. Mislim, daleč se nismo odpeljali, ker smo štartali v konvoju z Brnika in se na Brnik po eni uri tudi vrnili! Na čelu kolone je vozila Tinkara, a menda ni bila kriva, navigiral je namreč Vid. Ampak tudi Vid ni bil kriv, kriv je bil telefon, ki ga je hotel odpeljati v gostilno na Bledu, ki ima isto ime kakor tista pri Kamniku …
Pa pustimo te detajle, moduli so v naših kartotekah že vpisani, jutri bo pa vpisana še ena vaja v jami. Smo si izmislili kar zanimiv scenarij, me prav zanima, kako bo šlo, čeprav bom v intervencijskem vozilu že ob šestih zjutraj …
