Preverjanje znanja

Sprva je kazalo dobro, je Klemi, vodja izobraževanja pri Jamarski zvezi Slovenije, sporočil, da morda junijskih izpitov ne bo. Da je prijavljenih samo ene par kandidatov in da jim bo predlagal, da se tudi oni prestavijo v septemberski rok.

Smo bili veseli, nič ne tajim, počasi vikendov za kakršne koli aktivnosti zmanjkuje, pa tista lepa slovenska, da kar lahko prestaviš na jutri, ne postori danes, je tudi nekaj pridodala dobri volji.

A ta kakopak ni trajala dolgo, je namreč kmalu sporočil, da junijski izpiti bodo, ker se je v zadnjem trenutku prijavilo skoraj 30 nadebudnežev, voljnih pokazati svoje znanje.

V petek smo po zdaj že ustaljeni maniri, ko vodi Klemi, pred osmo zjutraj že leteli proti Gorenjski. Soorganizatorji so bili kranjski jamarji in pot v njihove debele hoste je bila dolga, pa le enkrat smo se vmes ustavili, da je Tičar kupil sesalec. Jaz sem se že razveselil, da ga je kupil, da bo reševalski kombi posesal, a ko sem videl, da je kupil tistega najmanjšega, mi je bilo takojci jasno, da ga je kupil za svoje novo stanovanje. Ker je urejen možak in nič ne svinja in tamali zadostuje, za kombi potrebujemo večjega …

Pred deseto smo že v steni švicali, je bilo potrebno vse počistiti in opremiti, ko v steni bingljajo izpitniki, ne sme biti nevarnih kamnov in vej, ki lahko komu na glavo padejo! S Tičarjem sva si izbrala najlažjo smer, poligon za jamarje, ki pa je bila tako krušljiva in gnila, da sva se krepko namatrala. Izkušeni inštruktorji in pomagači so prišli po službi, ko so bile najtežje smeri že zasedene! Enkrat bom jaz tudi izkušen, majkemi …

Nahranili in v postelje smo se spravili v planšarskem domu, kočica in lokacija kot iz pravljice. Hrana pa kakopak povsem domača in natur, celo kislo mleko!

Zjutraj smo bili že zgodaj pokonci, poleg domačih kav tudi domač zajtrk, ob osmih zjutraj so pa tečajniki že po telefonih brkljali in izpite pisali. Potrpin, ki je delal za inštruktorja, je imel srečo, da je poleg njega sedla pripravnica Teja (ki je ena redkih dosegla 100% rezultat, šmrklja še v šolo hodi in je vajena učenja!) in je lahko še njemu pomagala. Mi je bilo nadvse smešno, kako je enkrat nos povesil, ko mu pri enem vprašanju ni hotela pomagati, da je pa čisto logičen in da naj kar sam malo razmisli. Prijatelj se je izgovarjal na vid, da so črke na telefonu premajhne pa to, da drugače itak vse zna, a je bila neomajna, če ji je pa potem na poligonu pri izpitu, kjer je bil on šef, kaj nagajal v zahvalo, pa ne vem …

Prvo ozko grlo je bilo že pred steno, kjer so najbolj hudi inštruktorji preverjali opremo in je bilo kar nekaj panike, čeprav se zadeve iz leta v leto res kar izboljšujejo in so bogi jamarji tekali od enega do drugega, če ima kdo kaj uporabnega za posoditi. Eden je celo do mene prišel in pofehtal za ročni žimar, a ko sem videl, kakšnega dobrega so mu zavrnili, sem mu kar po pravici povedal, da če mu jaz mojega dam, ne bo prišel čez trak, ki je označeval začetek poligona …

Preden sem odšel na svojo točko, si nisem mogel kaj, da se v mislih ne bi poklonil Rosani. Pri kateri so imeli točko varstvo jam. Si je carica postavila štant pred vhodom na poligon in ni nikogar pustila mimo, ne da bi prej preverila njegovo znanje. Tako je bila ona fraj že čez dve uri, mi smo, kot vedno, viseli po točkah do šestih zvečer …

Pri meni so jamarji kazali tovariško pomoč. Kako prijatelja, ki se poškoduje na vrvi, spraviti na varna tla. Kar ni povsem enostavno. Moč ne zadostuje, je potrebna tehnika.

Ne zelo naporna točka, vsaj ne zame, in čeprav sem samo sedel na riti, se vseeno utrudiš, ker moraš biti ves čas zelo pozoren. Ker vsi mislijo, da znajo, čeprav vedo, da ne znajo najbolje in te poskušajo potem na razne načine zamotiti in preusmeriti tvojo pozornost, medtem ko nekaj čarajo po svoje!

Je neka mladenka suvereno pristopila in povedala, da zna, da je strokovnjakinja prav iz tovariške pomoči, je tudi zelo suvereno delala, a sem že takoj na začetku opazil, da ni najboljše premerila razdalje pri zadevi, ki naj bi jo uporabila malce kasneje. Saj bi ji lahko povedal, se mi zdi, da ne bi bilo nič narobe, le majcen minusek bi ji zapisal v beležnico, a je Matejo premetavala še posebej suvereno s prav takšnim izrazom na obrazu, da sem potem bil kar tiho.

In je mladenka delala suvereno in samozavestno, dokler ni prišla do tiste točke, kjer jo je zafrnila narobe ocenjena razdalja ročne prižeme. In se je zataknila. Česar pa ni takoj opazila in je iz strokovnosti prešla na moč. Moč pa ne pomaga, če se narobe dobesedno privežeš na vrv! In so se pojavile prve potne kapljice na njenih licih. Sem jo opozoril, da ne bo šlo, pa poraza še ni hotela priznati. Saj se ji je videlo, da zna, da je vadila, a dokler tega manevra ne ponoviš stokrat, se napakice zgodijo.

Ko je končno obupala in ji je samozavesten izraz zapustil obraz, sem ji povedal edini možni način, s katerim bi se morebiti lahko rešila in je poskusila in se je izšlo. Mojo točko je zapustila skoraj malce nejevoljno kljub pozitivni oceni, ampak čez kakšno uro, ko sem jo kakor malo zbodel, je pa že pozabila, da je imela pri meni kakšne težave in me je samo nejeverno pogledala ter si mislila svoje …

Najjača je bila pa jamarka, ki je na mojo točko prišla s partnerjem (ponavadi gre k jamarjem ženska, možak gre pa z njo, da preveri, kaj za vraga jo med čudake žene!) in je namesto dober dan povedala, da ji je čast delati jamarski izpit pri takšni ikoni jamarstva kot sem jaz. Najprej sem bil skoraj užaljen, a zdej se bomo pa še žalil al kaj, potem sem se pa itak stopil in bi ji ocenjevalni list kar podpisal, če ne bi bilo poleg Mateje, ki bi me kasneje lahko izdala.

Je jamarka z edinstvenim pristopom k delovni točki vprašala, če lahko pred prikazom svojega znanja malo počine in itak da takšni ženski ne moreš odreči želje! A potem ni počivala, ker ko sem kot žrtev za prikaz znanja njenega partnerja poslal Matejo, da na njej pokaže svoje veščine, je priznala, da tako zelo pa spet ne potrebuje počitka, da bo kar ona šla za žrtev. Pa še to je dodala, da je malo ljubosumna občasno, kar mi je dalo misliti, da morda je pa možak odšel med jamarje in je firbec njo za njim prignal …

Sta oba znala. Pravzaprav so znali vsi.

Sem dokaj kmalu končal, potem sem šel pa še malo Erkiju pomagat, pri katerem so pripravniki na poligonu kazali, kaj znajo. In ker jih je bilo veliko in ker kljub znanju vseeno še niso hitri, se je tam pojavilo ozko grlo. Skupaj sva zadevo potem pohitrila, a je kljub temu kar trajalo.

Najtežjo delovno točko je imela Tanja, ki je preverjala znanje dokumentiranja in merjenja jam, jo je Klemi poslal v jamo pod steno in nas je vsakič, ko je ven prišla malo oddahnit se, strašila s svojim mrzlimi rokami.

Pozno popoldne, ko so vsi uspešno končali s preverjanjem znanja, smo pa inštruktorji še podrli vse in hitro analizo udarili, kjer smo ugotovili, da je znanje zadovoljivo. Saj lahko bi bilo boljše, to itak, a znanje potem itak pride s kilometrino. Osnove so pa dobre!

Pri pastirskem domu smo se še podprli z domačo hrano, potem je pa Klemi diplome podelil, ravno ko so ga imeli ponosni lastniki starodobnih Tomosovih dvokolesnikov, ki so imeli tam nekakšen zbor, ravno prav že pod kapo, da so medtem malo turirali svoje mašince. In sem se preselil kakšnih 40 let nazaj v spominu in zgrožen ugotovil, da so imeli starci takrat, ko sem jim jaz kravžljal živce s svojo mašinco, prav, da so bili tečni …

Še vedno nimam voha, a se mi zdi, da sem zavohal izpušne pline mešanice, medtem ko sem žulil pozno kosilo. Pa me nostalgija po dobrih starih časih ni nič obiskala …

Domov grede pa sta nas med vožnjo v kombiju po makadamu prehitela dva mladca, ki sta imela zagotovo več oktanov v krvi kakor v majhnem rezervoarčku in smo potem malo bolj počasi vozili, da ju nismo spodbujali. Ker se nobenemu od nas ni ljubilo še prvo pomoč v praksi potrenirati, smo jo imeli dovolj na izpitih …

Napiši mnenje