Popestritev

Danes sva se s Potrpinom odpeljala v Dovje, da otrokom popestriva dan. Več ko 40 je bilo udeležencev planinskega tabora in čeprav jih, kot se za planince spodobi, animirajo po planinah in gorah, je bila vročina tako huda, da smo morali priti jamarski reševalci malo jih pozabavati, ker mi jamarji smo pač vajeni vročine.

Prišla sva ravno na kosilo, je bilo bogovsko, so ga tudi nama postregli, pa še puding sva dobila, preden sva se dela lotila, ker še ni bilo dovolj vroče, sva pa še kofe spila in se malo z bolj odraslimi udeleženci tabora o načrtovani aktivnosti pomenila. Vsi vodiči in mentorji in vzgojitelji so izključno prostovoljci!

O tem, kaj bomo počeli, smo se pomenili v treh minutah, o tem, kaj oni počnejo, v desetih, potem smo šli pa na bolj splošne teme. Bolj zanimive, kakopak!

Je gospa, katere hčerka se je ponašala z nekaj tetovažami, povedala, da je jokala, ko so hčerko pikali (ko sem pohvalil umetnine na rokah in nogah in vratu deklice, ne vedoč, da mati sedi poleg!), potem smo izvedeli, da je njena hčerka prav tako trpela, ko si je mati zaželela še pred hčerinim popikanjem popikati delfina nekam v del oprsja, ker delfin je itak brez veze, potem smo pa še malo bolj v zgodovino skočili, ko je njen soprog še dolge lase nosil, ki so jo zelo motili in se je potem ona zelo na kratko postrigla za kontro, ker je vedela, da bo pa njega motilo …

Skratka, klasična slovenska, dejmo vsi trpet in biti nesrečni!

Ampak zdaj, leta kasneje, so se stvari umirile, smo vsi zadovoljni in veseli, tako, bolj generalno gledano …

S Potrpinom sva si izbrala dve drevesi visoko nad taborom, da bo vsaj malo adrenalinsko, za napanjenje dvojne tirolke smo pa kar otroke ponucali, saj so planinci, znajo in so pridni. Plus bonus pride, ker Erki redno bere moje zapise in bo fotko videl, kako milijon otroških ročic napenja žičnico, ko pravila pa zapovedujejo največ tri osebe, ker štiri že lahko toliko potegnejo, da se vrv pretrga in ga bo v nebesa odneslo! Jaz skrbim za prijateljevo zdravje, tu in tam mu je treba malo krvni obtok prepucat …

No, tako, med nami, moram priznati, da je bilo vse pod kontrolo, saj otroci niso zelo zelo močni, plus le toliko so napeli, da se je reševalski kombi, na katerega smo sidrali en del tirolke, premaknil le za kakšnih deset centimetrov …

Ko je bilo sonce dovolj vroče, smo pa začeli. Itak so otroci cepetali od nestrpnosti in v skupinicah po štiri prihajali do naju, midva sva pa po enega dol spuščala kakor hitro se je dalo, ker so prav vsi izrazili željo po vetru v laseh! Saj ni šlo preveč hitro, so bili večinoma prelahki, le ko smo še njihove komandante začeli spuščati, smo lahko pokazali, kaj je prava hitrost, ker so bili malo težji in ker so si zaželeli malo bolj počasi in varno …

Je kar trajalo, dokler niso vsi vsaj enkrat v dolino odšli po vrvi, nato sva pa še najbolj navdušene repetaše še dodatno spuščala, čeprav sva bila povsem dehidrirana. Saj enkrat vmes sva zaprosila za vodo, a ker je Potrpin bolj pri duhovitih, je kar pivo naročil in sva res dobila dve pločevinki mrzlega hmeljskega napitka, a jaz ga že itak ne pijem, prijatelj si ga pa ni upal, ker je deco vozil, toliko je pa že odgovoren …

Otroci so torej uživali in vriskali, dekleta so v dolino večinoma drvele s selfi palicami s kamero na koncu, ko so prav vsi prišli na svoj račun, smo pa zadeve pospravili in ker so prav vsi pomagali, je bilo zelo hitro vse v kombiju.

So naju povabili, naj še na večerji ostaneva, pa nisva, sva pa ostala še toliko, da sva otrokom lahko na hitro razložila par stvari o jamarski reševalni. Da jih je tema res zanimala, se je pokazalo na koncu, ko sva dobila še par vprašanj. Najbolj zanimivo je bilo pa vprašanje drobnega fantka. Da če lahko dobi mojo telefonsko, da me pokliče, če v jamo pade!

Sem potem na hitro še o centru za obveščanje malo popredaval in številki 112, za konec nam je pa mladec, skoraj manjši od harmonike, res profesionalno zašpilal Slakovo Čebelico.

Je bilo lepo med otroki, ki CEL TEDEN pri sebi nimajo telefona!

Aja, pa Leo sem spoznal, ki je že prvo poglavje mojega Vetra prebrala in ji je bilo zelo všeč, ampak njo smo pa za kazen bolj počasi spuščali, ker je potem prebrala neko drugo knjigo in moje še ni dokončala. Saj je obljubila, da jo bo, jaz sem pa njej obljubil, da bo šla pa hitreje po tirolki dol, ko jo res bo …

 

Napiši mnenje