Ekspedicija Skalar 2022 je v polnem teku. V sredo sem bil ne prezgodaj pri Potrpinu, skupaj sva se potem odpeljala na Brnik, kjer naj bi pobrala še Ukrajinko Kataryno, potem naj bi pa z malo več gasa pičili proti Bovcu, da ujamemo žičnico za na Kanin.
Časovnica je bila napeta, a ko sva na Brniku izvedela, da letalo zamuja, je nenadoma postala še bolj napeta. Saj bi lahko izvedela že prej, a je jamarka sporočila zamudo na whatsup aplikacijo, ki je pa nimam …
Sem se takoj, ko smo jo naložili v avto, zbunil, da peš gor ne bom hodil niti pod razno, a me je prijatelj potolažil, da bomo ujeli zadnji jajček. Nisem mu verjel, nič ne tajim …
Med vožnjo smo se lahko bolje spoznali s sopotnico. Jamarska srenja, tudi mednarodno gledano, ni zelo velika, se že kar poznamo med sabo. Za Kataryno sem vedel, da je nekdanja soproga znanega jamarja, ki je pred leti že raziskoval Skalarja, a ko mi je povedala, da je jamarila v Sloveniji z rakovškimi jamarji, se mi nekako vse skupaj ni sestavilo, kajti nekdanja soproga tistega raziskovalca je jamarila z domžalskimi jamarji. Ampak misterij se je hitro razjasnil, menda se tudi v tujini lahko poročiš večkrat in imaš tudi po pet nekdanjih soprog …
Gondolo smo ujeli dobesedno za rep, po večerji v koči Petra Skalarja, ki smo jo slovenski jamarji vzeli v uporabo in nam izredno olajša raziskovanje, pa smo se razdelili v mednarodno pisane ekipe.
Ena ekipa je že garala na dnu, a ker nismo imeli telefonske povezave z njimi, žica v jami je nekje prekinjena, je moja ekipa, torej Ukrajinka Kataryna, Makedonec Darko in oba Damijana, dobila dodatno nalogo. Poleg prestavitve bivaka na robu brezna Rolling Stones še obnoviti telefonsko povezavo, torej preveriti in zamenjati žico.
Vse je bilo zelo profesionalno ekspedicijsko, celo veliko tablo smo imeli, na kateri je bilo vse zapisano, za lažje sledenje. Samo se mi zdi, da se je ta del malo pokvaril, ker je Tico namesto s piši-briši flomastri zadeve zapisal s permanentnim …
Zvečer smo seveda blebetali do nezavesti, sanjarili o novih odkritjih, koča je bila namreč polna ljudi enakih interesov, uživali v dobrotah kuharja Robija, pa malo pripravljali opremo. Ko sem videl, kaj vse bomo dol nesli, mi je kar malo slabo postalo …
V postelje smo se spravili pozno, vstali pa zgodaj. Za zajtrk so bila pečena jajca z ocvirki. Jih je scumpral Potrpin. Robi, ki nas je opazoval s sosednje mize, je odkimaval z glavo. Da gremo v jamo in tako malo pojemo, vsak samo po dva jajca in malo kruha! Da to, kar so jedli štirje jamarji, on sam poje. Plus makarone od večerje vmeša v ponev in priloži pol kg kruha ter nekaj paradižnikov …
Večja ekipa, ki se je odpravljala na dno, je odšla prva, za njo druga ekipa, ki se je odpravila v meander Pijavka, ki ga je potrebno ponovno izmeriti in pogledati, ali morda ne skriva kakšnega presenečenja, zadnji smo se v mraz odpravili mi.
Sem bil vesel, ko je Darko zagrabil dodatno transportko, v kateri je bil vrtalnik in par baterij, že na pogled je bila težka ko sto mater. Plus svojo težko je imel, kakopak. Saj moja je bila tudi težka, a kot drugo transportko sem vzel žico za vox, ki ti ritnih mišic ne poškoduje takoj …
Ko smo hodili proti jami, se spomnim, da sem bil za trenutek malo presenečen, da niti nimamo toliko robe, kot sem se bal zvečer, ko smo pakirali, a se potem s to mislijo nisem kaj dosti ukvarjal, vesel, da nisem dobil najtežje. Sem se s to mislijo potem ukvarjal na cilju, 550 m pod zemljo …
Do dna Delirija nam je šlo dobro. Do tam je bila žica na novo potegnjena pred kratkim. Tam smo se priključili in poklicali v bazo, a ko se nam nihče ni javil, se nismo kaj dosti sekirali, misleč, da Robi pač spi!
Počasi smo se pomikali v globino, Potrpin in Kataryna prva, sta namreč malo nižje priklapljala vox na žico, midva z Darkom sva pa višje gor preverjala, ali se sliši. Vse do Strele, edine ozke in zajebane zadeve na celi poti kilometer in 300 m dol, smo jo morali pa na novo napeljati. Potrpin se je zguzil dol, jaz sem mu pa z vrha povsem na levi strani dol žico poslal. Kar se sliši lažje kakor je bilo v resnici. Strela je namreč meander v prelomnici, vidiš 30 m nižje jamarsko lučko pod sabo, ampak potuješ dol pa malo levo, malo desno, malo gor ali dol, kakor ti pač širina dopušča! Da smo žico pravilno napeljali, da se ne bo spet strgala, smo potrebovali skoraj eno uro, nad breznom Mali brat je bila pa itak strgana in sem jo na novo napeljeval in staro odstranjeval. Vse je šlo kar tekoče, le malo višje od mesta, kjer se iz sredine mogočnega brezna premakneš v levo, v okno v meander, ki te pripelje do bivaka na -550 m, je prišlo do zastoja. Ko sem bil mnenja, da že toliko časa čakamo, da bi lahko enega pricinil, sem Darka, ki je bil neposredno pod mano, vprašal, zakaj stojimo. Ni vedel povedati. Potrpin je sicer 100 m niže nekaj vpil, a se nismo razumeli.
Sem vprašal Darka, če vidi kakšno prečnico do okna in ker jo je videl, sem mu kar naročil, naj se tja spravi, sam sem mu pa sledil.
Čez čas sta se nama pa še Potrpin in Kataryna pridružila, je prijatelj namreč falil odcep. Je Rok na novo opremil in je Potrpin mislil, da se to tam kaj na novo raziskuje in se je kar na dno spustil. Je malo več metrov po vrvi naredil kot jaz, rabi kondicijo očitno …
Do bivaka na – 550 m, ki naj bi ga prestavili na bolj primerno mesto, smo prišli okoli sedmih zvečer. Seveda smo takoj skuhali en kofe, nato pa še večerjo. No, in tu smo spet začeli razmišljati o tem, koliko prtljage smo dol trogali!
Nikjer namreč nismo našli ragujev za makaronflajš! Pa še kar nekaj stvari nam je manjkalo in ko smo ugotovili, da smo zgoraj pozabili eno transportko, v kateri je bila poleg hrane tudi Potrpinova spalka, je pa z dna do nas prišel italijanski jamar, na poti proti površju. Ter s sabo prinesel spalko, so mu namreč spodaj naročili, naj jo odnese v zgornji bivak, da spodaj jih je dovolj …
S tem smo rešili vprašanje Potrpinove spalne udobnosti (v jami je med nič in dvema stopinjama nad lediščem!), nismo pa rešili vprašanja večerje.
Smo zatorej malo pobrskali po vreči, kjer jamarji odlagajo neuporabljene zadeve in našli vrečko makaronov, ki še ni spremenila barve ter konzervo Chili con Carne z datumom 2014. Dodali smo še eno juho iz vrečke, na kateri se datum uporabnosti ni videl, nečesa z datumom 2011 si pa nismo upali niti odpreti!
Je bilo dobro, smo se najedli, ko smo se najedli, so začeli pa v šotor siliti. No, siliti, v šotor so šli, ura ni bila pa še niti 9 zvečer!
Če sva sama s Potrpinom, ga nekako uspem pretentati, da malo potegneva, tukaj sem bil pa v popolni manjšini. Modeli so se zarinili v spalke, jaz sem pa še zunaj še kao nekaj na telefonu bral, čeprav ne vem, kaj, ker so se mi roke zaradi mraza tresle, ko da imam parkinsona. Ob desetih sem obupal, vzel uspavalno pilulo in se še sam zbasal v neprijazen bivak, ki tam, na povsem neprimernem kraju stoji že nekje od preloma tisočletja.
Pri vhodu sta bila tujca, potem je bil plac zame, na koncu je ležal Potrpin. In ravno na prostem mestu je v bivak silila velika skala, da ni bilo po dolžini niti meter in pol prostora. In itak da sem znorel, da moram največji spati na otroški postelji, da se me prijatelj usmilil ter premaknil. Je lahko spal iztegnjen, čeprav je zjutraj potožil, da je bilo pa po širini malo naklona, da je ves čas v Makedonca drsel …
Pilula je zagrabila in sem zaspal, zbudil sem se ves naspan. Malo sem se premetaval in čakal, da bo kdo vstal ter kavo skuhal, ker so pa kar spali in spali, sem končno na telefon pogledal. Ura je kazala pol dveh zjutraj, pilula ni dolgo držala …
Ob 7 h zjutraj nisem mogel več in sem kofe skuhal, pa se nobeden ni ven primajal, dokler nisem začel glasno oznanjati, da dan se zjutraj lovi in zafrkne.
Ob zajtrku smo malo debatirali in ko me je Darko že ravno o starosti mojih sinov spraševal, sem še jaz njega vprašal, ali je poročen. Je odgovoril, da ne še, ampak da dobro kaže. Ko sem glasno ugotovil, da je Makedonija očitno napredna država, če bo kmalu dovolila istospolne poroke, pa najprej ni razumel, je bilo še prezgodaj, ko mu je kapnilo, sva se pa malo okoli skale lovila. Saj veste, da kri po telesu malo navsezgodaj prežene in se lažje dela lotimo …
Po še eni kavici smo najprej odšli v dvorano Sleeping Dragon, da pripravimo prostor. In padli na rit, ker je bil že pripravljen, enkrat lani so to storili Božo, Gnezda in Gašper.
Bivak pri Rolling Stonesu je postavljen v ozkem hodniku in padalo, iz katerega je narejen, sega od stene do stene. Ob strani pa je narejen nekakšen rovček, skozi katerega se moraš splaziti, da nadaljuješ v globine. Res ni na najbolj primernem mestu, a dokler se ni odkrilo nadaljevanja, čisto zares nikogar ni toliko motilo, da bi ga prestavil na bolj primerno mesto. Tla bivaka so narejena iz nametanega kamenja, s katerim so zravnali prostor in kljub temu, da je bilo na tleh kakšnih 30 armičev, nikoli nisi mogel najti položaja, kjer te vsaj trije ostri ne bi pod rebra špikali!
Nov prostor, v katerem smo nameravali postaviti bivak, je kakšnih 100 m višje po rovu in potem desno, mimo stranišča, kjer prideš v res prostorno dvorano. Kakor rečeno, Božo in ekipa so naredili že skoraj vse, pripravili so čudovit prostor in ga zravnali z zemljo! Menda so garali cel šiht in še dlje, zelo pohvalno!
Mi smo le na koncu še malo pokopali, da smo tla podaljšali za kakšnega pol metra, potem smo pa čez dvorano napeli vrv in se vrnili k Rolling Stonesu. Najprej smo podrli padalo in zložili armiče, nato smo se pa smeti lotili. Saj čisto zares smeti v jami ni, vsak jamar odnese, kar prinese, ampak v bivaku se je v desetletjih nabralo prerjavenih konzerv, ki so jih jamarji puščali za naslednje raziskovalce. Napolnili smo dve veliki vreči za smeti in eno staro transportko, kar smo umaknili v en kot in se bo počasi nosilo ven, kolikor bo imel kdo v transportki prostora in volje ali moči za nosit dodatno breme.
Potem smo vse uporabno odnesli v dvorano in se tam kar nekaj časa zafrkavali, da smo vse spet postavili, napeli in poravnali, po tleh najprej položili par folij, ki malo pred mrazom branijo, nato pa po celem prostoru pravično razporedili armiče. Že na pogled je vse skupaj bilo videti prav vabljivo udobno. Verjetno so prav zaradi tega že ob šestih popoldne potem začeli siliti v horizontalo, a o tem pozneje!
Ko je bil šotor postavljen, v njem je zdaj prostora za vsaj 6 jamarjev udobno, za silo pa morda za 8, smo se lotili še okolice. Najprej smo na kamen ob vhodu namestili par ploščatih kamnov, da smo dobili dober kuhinjski pult, na katerega smo postavili gorilnik, posodo in hrano, nato smo se pa kuhe kosila lotili.
Je bilo dobro za prste oblizat, vam povem, v pisker smo zmetali vse, kar smo imeli in Potrpin je nato poznavalsko ugotovil, da itak da mora biti dobro, ker not nismo nič slabega vrgli!
Za sladico po kosilu je Kataryna ponujala gumijaste medvedke, teh smo tam našli par vrečk, a sem se raje držal kofeta.
Ob 1 h popoldne smo se polnih želodcev lotili pa še širše okolice, kajti jamarji potrebujemo prostor za odložit utrujene riti ter prostor za odložit bale umazane opreme. Smo v breg od bivaka naredili par teras in jih zravnali ter tlakovali, ob vsaki čik pavzi mi je šlo kar na smeh, ko sem kolege opazoval. Kako pol kilometra pod zemeljskim površjem v mrazu in temi garajo, ko da so plačani. Vsak kamnosek bi na površju šefa v glavo ustrelil, če bi ta zahteval takšno delovno vnemo …
Okrog petih popoldne, ko smo večino postorili, pa je delovna vnema malo popustila. In smo se spet h kofetu in gumijastim medvedkom usedli, pa malo kruha in sira smo nadrobili. Kataryna je povprašala, če imamo kaj alkohola, da Ukrajinci s sabo vedno vzamejo pol litra viskija, da se pred spancem malo pogrejejo. Sem ji omenil, da pri nas alkohola v jami načeloma ne konzumiramo, da sem pa v starem bivaku opazil plastenko z gorilnim alkoholom, če bi to kaj pomagalo. Je bila kar malo užaljena, da tisti viski sploh ni bohve kakšen alkohol, da je to par žličk za v čaj za relaksacijo za pred spanjem, jaz sem pa molčal. Toliko sem pa že pameten. Ker sem na hitro izračunal, da bi za štiri ljudi pol litra viskija v čaj moral kapati z veliko zajemalko. Ampak kaj pa jaz vem, kakšne žličke imajo v tujih državah …
In je prišla ura šest popoldne.
Kataryna in Darko sta se mirno odpravila v bivak in v spalki.
Potrpin je parkrat debelo zazehal.
Jaz sem pa popizdil!
Da ne morem ob šestih popoldne v posteljo!
Potrpin je zmignil z rameni, češ, kaj čmo, tle se ne da nič, jaz sem pa vstal in začel pakirati. Če bi pičil ven, bi lahko v koči še vse pri pozni večerji ujel, kaj dobrega pojedel, bral nato v topli kuhinji in spal v mehki postelji …
Prijatelj se z načrtom ni strinjal in ker me ima rad, je vprašal, do kdaj mora trpeti z mano, da se potem skupaj odpraviva v horizontalo.
Sem predlagal deseto zvečer, on je zglihal na deveto, potem sva pa družno pljunila v roke, da zapečativa dogovor in sva še eno ali dve terasi višje gor postavila.
Zdaj je pred vhodom v bivak pravcati amfiteater, vsaj 20 jamarjev lahko sedi tam in uživa v morebitnem kulturnem programu.
Ker je mehur iz šotora ravno prignal Kataryno, sem jo poprosil, če malo popleše tam spodaj, da preveriva sliko in zvok v amfiteatru, pa ni bila za to. V Ukrajini so emancipirani, je predlagala, da jaz eno odplešem, ona bo pa preverjala.
Mi je že prirasla k srcu in ji tega nisem naredil, ker če bi, potem bi ji za ene štiri dni apetit vzelo in bi težko lačna ven priplezala …
S prijateljem sva še malo ravnala zadeve, Kataryna je še enkrat prišla iz šotora, je njen mehur očitno zanimalo, kaj počneva. Ali pa jo je čaj preganjal, ne vem, za sedem čajev za vse smo uporabili samo 4 vrečke. Ne vsakič, za vseh sedem rund iste 4 vrečke!
Potrpin je tako nagravžno zehal, da sem ga poslal v šotor, čeprav uradno še ni bila ura devet, a ker sem edini jaz imel telefon z uro, vam lahko zaupam, da je šel spat ob pol desetih in ne ob dvajset do devetih, kakor je mislil.
Kakšne pol ure za njim je mraz zdelal tudi mene, če sediš pred šotorom in se smiliš samemu sebi, kako zgodaj moraš v posteljo, te nič ne pogreje.
Že s prvim pogledom v notranjost sem razumel situacijo!
Prostor so si očitno vzeli po velikosti države!
Ukrajinka je spala pri vhodu v bivak, ker je najbolj pogosto hodila praznit mehur, a je legla skoraj meter stran od vhoda! Naprej od nje je ležal Makedonec, to je očitno tudi velika država, ker je ležal postrani, tako da je za naju Slovenca ostala ne majhna Slovenija, temveč majhna Dolenjska!
Sem legel in zavzdihnil od užitka! Tla so bila res mehka, nikjer me ni žulil noben kamen! Tudi spalke so dobre, mi je bilo vroče. Sicer ne tako kakor Potrpinu, ki je spal med dvema možakoma in se je enkrat ponoči slekel v gate, ker mu je bilo vroče!
Spal sem, sem prepričan, a ko je ob pol petih prijatelj začel drugače dihati, sem ga kar direkt vprašal, če ga kaj scat. Da jaz bi šel enga prižgat. Ga je in scat in kadilo se mu je, pa še en čaj (z eno dodano novo vrečko) sva scmarila, vmes je pa Kataryno spet mehur ven prignal. Naju je malo zabodeno gledala in ko sem ji rekel, da je to to, da bomo počasi šli ven, da bo kmalu šest, me je zelo hitro odpigala, da njena ura kaže štiri in dvajset!
Bemti, sem pozabil, da ona uro je pa imela …
Sem jo spomnil, da je ona rekla, da gremo zgodaj spat, da bomo lahko zgodaj odšli, a me je samo po ukrajinsko nekaj zavrnila, medtem ko se je tlačila v spalko. Makedonec v šotoru se je pa delal Makedonca, je kasneje povedal in upal, da ne bo treba res že tako zgodaj na pot …
Sva se potem tudi midva na toplo vrnila in zaspali smo do pol osmih, ko sem spet jaz začel zaspance ven poditi. A se niso zlahka vdali, sva že drugo kavo pila, preden so ven pokukali …
Med srebanjem jutranje kave je prijatelj razmišljal, kje je stal človek, ki je na steno napisal ime dvorane, v kateri smo se nahajali, ker je bil napis res visoko, lestev v dvorani pa ni bilo in šele takrat sem opazil, da pravzaprav nismo v dvorani spečega zmaja temveč v dvorani drsečega zmaja, grobo prevedeno.
Ne vem, kolikokrat sem že bil tam in videl napis, a sem šele tokrat opazil, da ne piše sleeping dragon temveč slipping dragon.
Zdaj pa ti vedi, ali je Poljak, ki je to dvorano poimenoval, imel v mislih spečo pošast, le črkovati ni znal, ali pa zna črkovati in je mislil na drsečo pošast …
No, s takšnimi smo se ukvarjali navsezgodaj zjutraj ob prvi kavici …
Ven nam je šlo lepo, v Streli smo srečali Dena in Bora, ki sta se odpravljala proti dnu. Den je bil itak ves pameten spet in je mislil, da je duhovit, ko je v globino vpil, če je tam senior penzionerska sekcija, ko sem zadnjo vertikalo plezal, ampak je vedel pa tudi, da sem preveč utrujen, da bi ga lahko kloftal, pa tudi še kar rad ga imam. Za kazen smo jima dali Darka, ki si je želel delati na dnu in naj bi šel spet dol čez par dni s kakšno ekipo, tako se je pa kar z njima odpravil. Je torej iz 550 priplezal na skoraj 350, potem se je pa obrnil. Če bi delal vox, bi lahko kar dol počakal in se še bolj naspal …
V Streli sem pa crknil! Potrpin in Kataryna sta odnesla transportke, tudi mojo, tako da sem bil noter sam. Trikrat ali štirikrat sem se tako zataknil, da je kombinezon v franžah, pa tudi zaščito pasu sem strgal, čisto na koncu, ko je najbolj zajebano, sem se pa že razveselil, da mi je uspelo, ko sem nazaj zdrsnil! Sem stopil na razpoko, ki je bila malo ožja od mojega škornja, da sem se lahko odrinil in bil že skoraj zunaj iz poševne zajebane ožine, ko se je tista razpoka izkazala za ne dovolj ozko in je škorenj zdrsnil vanjo, da me je prijelo v kolenu!
Kaj čem razlagat, kakšnih 10 ali 15 minut sem potreboval, da sem se ven skobacal, pri tem pa porabil toliko energije, da če bi imel pištolo, bi se v glavo ustrelil!
Dve brezni nad Strelo smo srečali Poldija in Sašo, ki je vmes enkrat postala tako dobra jamarka, da si je zaželela Strelo videti. O ekspediciji bo članek napisala za Delo. Verjetno jo je moj videz malo prestrašil, ker sem bil crknjen, raztrgan in prešvican, a sta se nato vseeno odpravila naprej v globine, mi pa proti izhodu.
Na polici v Deliriju smo srečali Klemija, ki je šibal z dvema transportkama proti dol in povedal, da je verjetno strela v zgornjih delih kabel za vox poškodovala, ker je bila stena črna, kabel pa ožgan. Da naj zamenjamo tudi to. Vmes se je pa še ropotanje zaslišalo, v Delirij so se kamni od nekod valili, da je pokalo ko na ukrajinski fronti. Je pojasnil, da to so pa Tičar, Karin in Slovak Ivan, ki se prebijajo skozi Pijavko, ki je še bolj zajebana ko Strela …
Smo se poslovili, Klemi v globino, mi pa žico še nekaj časa preverjali, nato pa obupali in ven pičili.
Ob pol petih sem spet sonce zagledal in toploto občutil. Smo naredili eno fotko, kakopak, in le malo je manjkalo, pa bi se po treh dneh v jami zunaj razbil ko prase! Sem imel na voljo le 10 sekund, preden bi telefon naredil fotografijo in se mi je mudilo v kader, vmes pa spodrsnilo …
V koči Petra Skalarja pa veselica. Zunaj je tuš kabina, takšna prenosna, to je resna resna ekspedicija, in ko sem spil radler in kavo, mi je Tico prinesel vročo vodo in ni ga večjega užitka, vam povem, kakor je ta, ko vroča voda spira umazanijo in pot s tebe!
Dobro, ko sem kabinco potem odprl in je zapihalo, ni bilo več tako bajno, a čist sem bil pa le!
Za večerjo smo imeli pa pice!!!
Klemijev oče je kuhar, pa Robi, Jasna, Tico in Potrpin so pomagali in sem mislil, da bom počil! Kar nisem mogel nehati, tako dobro je bilo!
Ko sem se nasitil, me je pa Veronika, novinarka Vala 202 poprosila za izjavo, kako je bilo v jami. Ker dela reportažo, menda bo na sporedu to soboto. Zunaj je pihalo in bi veter motil, v glavnem prostoru je bilo preveč ljudi, zato sem ji predlagal, da greva v mojo spalnico. In sem po zelo zelo dolgem času lahko vsem sporočil, da grem z lepo žensko v spalnico in da naj naju ne motijo!
Zvečer so z dna prišli še Rok, Milan in Oleg in prinesli novice z dna, potem pa kakopak veselica do poznih večerno jutranjih ur. V soboto sem vstal ob pol osmih, spočit, potem pa, pazite, bom z besedo napisal, prijatelja Potrpina iz posteljo vrgel ob pol enajstih dopoldne! Še enkrat: pol enajstih!
Pa še ne bi vstal, če ne bi moral nekaj na strehi izmeriti za sončno elektrarno. Jaz mu kaj dosti nisem pomagal, sem imel obute copate, kar ni zadostovalo njegovim varnostnim standardom, čeprav sem prepričan, da na mojem blogu obstaja fotka, kako on v flip flopih stoji na zadnjem klinu lestev in nekaj na strehi popravlja …
Dokler se iz globin ne vrne Klemi in pisana druščina jamarjev z vseh vetrov in prinesejo dobre novice o rezultatih raziskovalne ekspedicije, je pa po mojem mnenju najbolj zanimiva zgodba do zdaj zgodba o golobu. Golobu z majhno začetnico, da ne bo kakšnih nesporazumov!
Namreč, že prvi dan, ko sem stopil v kuhinjo, bi kmalu na rit padel, ko sem na okenski polici zagledal goloba. Tako visoko v gorah ga namreč ne vidiš skoraj nikoli. No, kaj skoraj, nikoli ga ne vidiš!
Pa je Robi takoj pojasnil, da je to romunski golob pismonoša. Na nožici ima namreč obroček in so na internetu preverili zadevo ter takoj našli njegovega lastnika. Ko so ga poklicali, jim je povedal, da sta bila nekje v Nemčiji na tekmovanju in da bi moral prileteti domov, a ga je vmes nekaj shabilo in je pri nas pristal. Pa še to je povedal, da dokler ga bomo hranili, bo ostal. Kaj dosti se sekiral ni, da bo že prišel enkrat …
Je res hecen golob. Skoraj nič ni letal, peš je hodil okoli koče od človeka do človeka. Sem recimo prišel na wc in je čmuril v predprostoru, sem moral počakati, da se je umaknil, da sem lahko opravil svoje, potem je pa pred mano (peš!) hodil do koče, kjer je imel nastavljeno hrano. Vedno je nekdo skrbel, da je bila skledica polna, najbolj vestno seveda Robi. Ga imam na sumu, da le zato, da je vsaj en kavsal tam okrog …
Spal je pa v kleti in zjutraj je bilo vedno prvo vprašanje, ali je kdo že spustu goloba …
