Iznajdljivost

Pravijo, da je iznajdljivost posledica lenobe. Kaj bi delal, da ne bi nič delal …

Saj verjetno je res nekaj na tem. Nimam blage, zakaj sem se pred kratkim spomnil dogodka iz pradavnine, ko sem služil vojaščino nekje bogu za hrbtom, a ta prav dobro ilustrira to lenobo. Ali pa tudi ne, kaj pa vem …

Ponavadi sem bil kazensko vedno določen za nedeljsko čiščenje sekreta, dokler niso ugotovili, da je to najlažje delo od vseh. Le pri vratih si stal, v miru kadil z eno roko, z drugo pa s cevjo lepo šprical po ploščicah in čučavcih. Niti švicnil nisi!

Zato so me prestavili na čiščenje spalnice. Po tleh je bil linolej ali nekaj podobnega, ki sem ga, kakopak, le na hitro podrgnil z gobo na palici, potem pa legel na posteljo in si v miru enega ali dva pricinil. Potem je seveda prišel desetar. Desetar je bil navaden vojak, ki je najbolj uspešno pregledoval hemeroide oficirjem in so ga ti zato v zahvalo povišali v človeka, ki je drkal vojake, da jim jih njim ni bilo treba.

Pri nas je bil to majhen, drobčken človeček, ki smo ga klicali Magi. Ker se je menda preživljal s čarovniškimi triki. Nimam blage, kje so v tistih časih nastopali tovrstni modeli, morda na kakšni terasi primorskega žblj klase hotela med pavzo one man benda, če je orkester moral na stranišče in je kasetar lih crknil, da med pavzo potem ni bilo dolgčas?

No, ta Magi je bil kar hecen, mene še posebej ni maral, ker sem ga vedno gledal s kakšne pol metra višje (modelček je bil res majhen) in se ga niti najmanj nisem bal. Mislim, zakaj bi se bal psa, ki laja, ugrizniti pa ne sme?!

Je prišel v sobo, si nataknil bele rokavičke (ki jih je uporabljal pri svojih čarovniških točkah), malo pogledal okoli za suspenz in dramski učinek, potem pa s prstom potegnil po okenski polici. Tudi te sem kakopak le na hitro samo malo z vlažno krpo potegnil in itak da so bile rokavičke takojci malo umazane, zato je povsem znorel. Sem ležal na postelji in mi je pod nos prinesel pokazat umazani prst. Da se nisem dovolj potrudil in da bom moral še enkrat.

Kaj dosti se nisem sekiral, ko je odšel, kolega je bil pa povsem posran in je police upral, kolikor se je pač dalo. Čeprav sem ga miril, da ni potrebe, da starih pizdarij nikoli ne moreš tako počistiti, da bi se na belih rokavicah ne poznalo …

Čez kakšne pol ure je prišel nazaj, malo pogledal po policah in po tleh, potem pa pokazal pod eno od postelj ter zahteval, da pod njo potegnem z roko po tleh.

Itak da pod posteljami nisem nič čistil, a ker sem iznajdljiv, sem stegnil roko pod posteljo in z njo potegnil malce nad tlemi. Ter mu pokazal čisto dlan. A model ni priplaval po župi, čeprav je bil bumbar.

Potegni močno, da bom slišal, kako koža drsa po tleh, je ukazal.

Sem storil tako in na dlani potem ven privlekel eno tono umazanije.

Itak da je spet zavrnil moje delo in tako sva se igrala do večerje. Jaz vmes, ko je on izginil, ker mi je vsakič dal pol ure, da popravim svoje delo, nisem nič delal, le mirno sem bral in se mu smejal, ko me je spet zavrnil, kar ga je zelo jezilo.

In je komaj spet čakal nedeljo, da sva igro ponovila …

Enkrat, ko sem spet moral na kolena in z roko potegniti pod posteljo, močno, da je slišal drsanje roke po tleh, sem pa pod posteljo porinil obe roki. Z levico sem potegnil po tleh, da je kar zacvililo, desnico sem pa poleg premikal malo nad tlemi. Seveda sem mu potem pokazal desnico. Čisto. Je nejeverno mojo čisto dlan opazoval, potem je pa še on pokleknil in z belo rokavico potegnil po tleh, da se je skoraj tkanina vžgala. Si je verjetno mislil, da če sem jaz res z vso močjo potegnil po tleh in se ni nič na roki poznalo, se bo, če bo še on močno potegnil in pritisnil, na beli rokavici vsaj kaj malega poznalo.

Ko je ven povlekel roko in bela rokavica ni bila več bela, je bil izraz presenečenja na njegovem obrazu neprecenljiv. Crknil sem od smeha, ampak res. In mu pokazal levico, s katero sem zares pobrkljal pod posteljo. Usrano do komolca.

Če ne bi bil za celo glavo manjši od mene, bi verjetno skočil vame, tako je pa samo nekaj zavpil in odvihral iz sobe.

Mene so pa potem vsako nedeljo prestavili v “delovni vod”, v katerega so pošiljali najbolj problematične.

Prvič sem najebal, smo morali po ostankih hrane brskati za žlicami in vilicami, da jih bogi prasci ne bi pojedli, ker so bili ostanki namenjeni njim in sem smrdel ko prase, ko sem se vrnil v enoto, že drugič pa sem bil izbran za delo v skladišču, v katerem je bil star vojak Slovenec. Ki me je nato vsakič vsako nedeljo izbral in se je kazen spremenila v nagrado. Tam sem se lahko stuširal, pa sveže perilo sem si vsakič znova oblekel plus najedel sem se in spočil, v enoti pa nobenemu ni bilo nič jasno, kako me ne morejo in ne morejo ukrotiti …

Jah, včasih se je res treba znajti, včasih je pa potrebno tudi malo sreče …