V petek zvečer sem sedel na vrtu s kavico in knjigo in nič ne tajim, prav lepo mi je bilo. Je bilo ravno prav prijetno toplo, s kuzlico pod nogami, da sem jo lahko čohal, mačka na stolu poleg je tiho predla, komarji so očitno odleteli k sosedom, ker jih pri meni ni bilo, kriminalka srbskega avtorja pa ravno prav napeta in nadvse zanimivo napisana, pravzaprav prava besedilna poslastica.
In sem tako užival, tam okoli enajstih zvečer je bilo, še en radler sem si odprl, ko se je vreme verjetno spremenilo in je na moj vrt zaneslo oddaljene zvoke iz centra mesta. Glasba in vpitje.
Sem kakšne pol urice zdržal in čeprav ni bilo zelo moteče, sem se potem vseeno pobral v kabinet in za računalnik. Nisem več mogel zdržati. Pa kakšni so to ljudje, ki v petek zvečer raje rajajo v mestu na brezplačnem koncertu kakor da bi doma brali knjigo?!
Sem odgovor dobil kmalu. Sicer s slušalkami na ušesih in filmom na ekranu kaj dosti okoli sebe ne opazim, a ko je kuzlica začela zadovoljno kruliti, sem dvinil eno slušalko z ušesa, da vidim, kaj dogaja. Nekdo je prišel v hišo. Sem najprej mislil, da se je kateri od sinov zmotil in domov zašel, a se je kmalu potem moja predraga v kabinetu prikazala. Je bila zunaj na koncertu in odprti kuhinji ali nekaj takšnega, sploh opazil nisem, da je ni bilo. Je malo postokala, da je pa zdaj pa že res prestara, da bi ven hodila in se napotila v spalnico. Z mojo knjigo, kakopak, ki sem jo pustil na vrtu za kasneje, kar sem opazil šele proti jutru, ko sem se od filma želel preseliti med papirnate strani …
Ko me je ob pol desetih zbudila, sem pa mislil, da sem na drugem planetu, sem potreboval kar nekaj časa, da sem ugotovil, da moram k Čaganki. Drug teden bodo republiški jamarski izpiti pa sta hotela Slatki in Boštjan še malo potrenirati.
Kateri položaj pri seksu je najbolj pogost, veste?!
Moški spodaj, zgoraj pa nobenega …
No, takšnele zveš že navsezgodaj, če je sopotnik že nekaj ur buden in duhovit. Saj jih je bilo še nekaj, samo si jih nisem zapomil, zame je bilo res prerano …
Po dveh kavicah pri bivaku smo se pa dela lotili. Nenapeta prečnica (kar med dvema drevesoma, jih lažje nadzoruješ), prehod prek vozla na vrvi, premagovanje treh napetih prečnic …
Ja, so kar švicali, predvsem pri napetih prečnicah, ki sem jih čisto po kavbojsko postavil, sem bil len in ko sta se spravila gor, jima nisem povedal, da takšnih še jaz skoraj ne bi znal premagati …
Bolj ko ne sem se po riti praskal, ker je nadzor prevzela Mateja, malo kasneje se nam je pa Saša pridružila, ki je prišla, kakor človek mora priti – s kavo, radlerjem in sladkarijami!
Potem se je pa malo zakompliciralo, ker Saša bo pa za Jamarko delala in za njih je pa malo bolj komplicirano, še tovariška pomoč. Ampak na srečo sta kot žrtvi trpela naša kandidata za pripravnika. No, kaj govorim, trpela! Sta imela usta od ušesa do ušesa, kakor se spodobi, ko te dol daje ženska …
Potem smo pojedli mesne dobrote in se polnih trebuhov napotili še v Stropnico, malo opremljanje ponoviti, to bo tudi na izpitu. Vmes se je še uscalo, kakor se spodobi, ko človek trenira, potem smo pa že v temi pospravili in domov odpeketali.
Znajo, na izpitik kakšnih težav ne bo, sem prepričan.
In kakor se za stare strice spodobi, sem se v soboto zvečer spet na vrt usedel, z isto družbo, le da so se nam tokrat še komarji pridružili. Tokrat so me v hišo oni pregnali, ne zabavajoči se ljudje!
In itak da je enkrat po polnoči spet kuzlica zakrulila in itak da je spet moja predraga prišla od nekod z isto ugotovitvijo, da zdaj je pa res že stara in da to potepanje po odprtih kuhinjah in podobnih zadevah ni več zanjo.
Sem pameten, ji nisem glasno rekel, da kaj se ima po mestu matrati, ko bi se lahko kot jaz po jamah zabavala …
