Prvi na lastni pogon

Poleti rado prileti kakšen mail tujega turista v Sloveniji, da bi obiskal naše podzemlje. Zdaj sem že kar skeptičen glede jamarskega znanja tovrstnih prosilcev, a ko je Nizozemec Bas poslal mail, da bo konec meseca v Sloveniji in da bi se spustil v kakšno neturistično jamo ter da ima 35 let jamarskih izkušenj, smo imeli ravno naročenega Portugalca, živečega na Danskem, ki si je zelo zelo želel priti v Slovenijo na jamarski tečaj, ker si je zelo zelo želel postati jamski potapljač, pa sem tudi Nizozemcu odgovoril, naj kar pride. Ko bomo že ravno tam pa to …

Je poklical, kakor smo bili dogovorjeni, težava je bila le ta, da nam je vmes Danec pa pobegnil! Jaz sem pa domov prišel in se mi čisto zares ni še enkrat ljubilo k Čaganki gledati človeka, kako mu že na štirimetrskem štriku ubijem sanje …

Ker sta se s prijateljico ravno napotovala nekje iz Savinjskih Alp proti Metliki, v kamp na Kolpi, in ker sta se ravno mimo mene imela pripeljati, sem ju na kofe povabil. Da vidim, s kakšnim človekom imam opravka in ali se mi bo čisto zares ljubilo zabiti en dan v gozdu ali ne. Sta prišla, jamar je bil le Bas. Ves navdušen, itak, da bo šel v jamo. v slovensko jamo. V globoko slovensko jamo!

Na Nizozemskem imajo le eno bolj horizontalno, jo premagaš brez vrvi, dolga je pa 25 metrov! Sem v sebi prav zaklel, ampak je potem pojasnil, da on obiskuje belgijske jame, so le kakšnih tri ali štiri ure vožnje proč. Da so kul sicer, ampak blatne pa ko hudič.

Evo, to je prevagalo, da sem se odločil, da ga v Čaganko peljem, človek se bo v njej počutil ko doma!

Ker pa je imela njegova partnerica naslednji dan, ko naj bi se akcija zgodila, ravno rojstni dan, sem povabil še njo, da ji malce adrenalina sprostimo, da si bo žurko v Sloveniji za veke vekomaj zapomnila! Ker sem povabil njo, sem moral potem pa še Matejo, ki je frišna reševalka in ima voljo pomagati, pomoč bi pa absolutno potreboval …

Ko sem jim razložil, kaj vse bomo počeli in v katere jame vse se bomo spustili, je pa človek kakopak za ceno avanture vprašal. Zaračunal še nikoli nikomur nisem pa tudi njemu nisem nameraval, a ker zastonj stvari niso nič vredne, sem mu naročil, naj hrano prinese. Da se jaz s tem ne ukvarjam v soboto popoldne, ker znam itak samo klobase ali čevape kupiti.

In je bil itak ves vesel, se mu ni zdelo predrago, pa še dokaj zgodaj smo se dogovorili, čeprav je bil pripravljen tudi popoldne priti. Ker sem mu v prvem mailu namreč napisal, da ko bo klical, naj ne kliče pred enajsto dopoldne. Kaj pa jaz vem, v kakšnem časovnem pasu je Nizozemska …

Matejo sem pobral že ob devetih dopoldne (z besedo: devetih!) in je bila malo presenečena, ko me je zagledala v flisu. Meni se je sicer tudi zdelo malo vroče in res so me na Petrolu malo čudno gledali, ampak ko sem, preden sem odpeketal od doma, na termometer pogledal, je ta kazal 18 stopinj!

Z Basom smo bili dogovorjeni v Črnomlju, čeprav imena tega mesta ni znal izgovoriti. Z Matejo sva pičila v Napoleona na kofe, ki se ga je spomnila še iz mladosti (ne strica, lokala!), da so tam bile dobre žurke pa to, ko da bova že navsezgodaj žurala, medtem je pa Bas poslal sporočilo, da se že nahaja v Curku. Sva rabila kar nekaj časa, da sva ga našla, naju je navigiral po telefonu, ker internet tistega curka seveda ni našel, sedel je pa seveda pri Čurklju ali nekaj takšnega. Kaj pa Nizozemec ve, kaj je tista strešica nad črko oz kako naj jo najde na svojem telefonu?!

Smo spili kofe in pičili v gozd k bivaku pri Čaganki. Človek je bil navdušen! Da to je to. Smo še tam spili kofe, potem sem mu pa načrt dela zaupal. Da bom najprej pregledal njegovo jamarsko opremo, nato ga bom na 4 metrsko vrv poslal, da mi pokaže, kako gre čez vozel na vrvi, in če bom zadovoljen s pokazanim, gremo v Čaganko, če ne bom, gremo pa v bližnjo Stropnico, 30 in nekaj metrov globoko jamo, v kateri se šolajo naši tečajniki in iz katere lahko tudi peš prideš …

Aja, njegova prijateljica se je odločila, da bo rojstni dan praznovala ob Kolpi, s knjigo v roki, ne pa z nami čudaki. Sem bil sicer malo razočaran, še posebej, ko je človeka zanimalo, kdaj bomo končali. Če se mu na žurko mudi. Ker potem ne bi melo smisla v jamo hoditi, ker naglica v jami nikoli ni dobra! Pa je takojci poudaril, da se mu ne mudi, ker jo je zjutraj že presenetil in šotor z baloni okinčal za njen rojstni dan.

Itak da sem ga moral vprašati!

A so bili pisani baloni ali tisti prozorni, podolgovati, s skladiščnim prostorom za seme spredaj!?

Ni takoj razumel, ampak ko je, se je smejal. Nizozemci torej imajo smisel za humor!

Čez tisti vozel je šel kar suvereno, izkušenega jamarja res spoznaš že po gibih! Sem bil pa bolj nezadovoljen z njegovo opremo, malce drugače imajo pritrjene zadeve kakor mi. A spreminjal mu nisem nič, ker človek mora uporabljati tisto, kar zna in na kar je navajen.

Smo se oblekli in pičili proti jami. Odločili smo se, da ne gremo pregloboko, le da njegov trenutni globinski rekord podremo. Mateja je sicer silila proti 250 na kofe k srednjemu bivaku, a se nisem strinjal, sem želel še v istem dnevu ven priti!

Šlo nam je dobro. Mateja prva, je kazala, kako mora iti, jaz zadnji, da sem gledal, kaj počne. Je vse počel prav. Le ko se je skobacal nad Sedemdesetmetrco in pogledal v globino, se je zakompliciralo. Najprej je kar malo štrikal in parkrat zaštrikal in sem ravno začel razmišljati, ali bi si še enega pricinil, ko je zastokal. No, najprej je od spodaj zastokala Mateja. Da je mimo nje nekaj priletelo. Bas je rekel, da od njega nič, a potem ugotovil, da je šla stopna zanka v globino.

Potem je pa glas postal malce bolj visok, pa vedno bolj se je lesketal, ko sem ga od zgoraj osvetljeval s svojo lučjo. Puščati je začel …

Sem se hitro spustil do njega, ga pomiril (sebe pač ne, sem si ravno mislil čik prižgati), preveril, kaj je naredil in kako naj odvozlja, nato sem mu pa svojo stopno zanko podal. Saj bi mu lahko dal tudi Matejin prusik, a se mi čisto zares ni ljubilo vozljati. Se je spustil v globino, jaz pa za njim, ko je odvozljal svojo zavoro, a na vmesnem sidrišču mu nisem spet dal svoje stopne zanke temveč sem ga kar na žgance na vrvi dvignil, da je lahko izpel popkovino. Naj vidi, kaj smo to slovenski jamarski reševalci …

Na polici, nekaj prek 100 m globoko, sem se mu mislil zlagati, da smo že na 170 m, a se mu potem nisem, ker je bil vesel ko radio, ter predlagal, da bi kar zaključili. Se je strinjal, rekord je itak padel pa tudi nekaj je že star, da je vedel, da bo treba še ven priti.

Smo prišli, hvala, ker vprašate!

Bolj počasi, sicer, in z veliko spuščene vode predvsem iz Basovega telesa, a smo prišli. Fotk iz jame iz zgornjih delov nimam, so vse bolj meglene, tako se je iz njega kadilo …

Pri bivaku smo se slekli, potem sem pa skorajda prestrašeno vprašal, če je poskrbel za hrano.

Je.

Jo je mislil nabaviti v nedeljo, pa so mu malo preden so v soboto trgovine zaprli, na srečo povedali, da pri nas smo ob nedeljah v cerkvi, da trgovine so zaprte. In je uspel nabaviti par šniclov. Za vegetarijance je imel na srečo s sabo jabolko in kruh …

Sem pa potem Matejo v zahvalo peljal na sladoled, da je bogica vsaj nekaj pojedla …

Aja, kaj je pa to ena druga punca na na eni od fotk, sprašujete? Bolgarska jamarska reševalka. Je v soboto mimo Novega mesta prikruzala cela ekspedicija bolgarskih jamarjev. Na poti na italijanske gore. Naj sem se še tako trudil, da naj kar pri nas ostanejo, se niso dali.

Jap, glas o Čaganki je segel tudi prek meja …

Ampak Bas bo še prišel, tako veselega in zadovoljnega človeka že dolgo nisem videl. Le malo je bil razočaran, ko je izvedel, da ni bil prvi Nizozemec v Čaganki, ga je pa potolažilo vsaj to, da smo tistega prvega mi spustili in dvignili iz prvega brezna in da je on torej prvi Nizozemec, ki je šel v Čaganko na lastni pogon in iz nje tudi sam priplezal! Pa malo ga je zmedlo, ko je moral na načrtu pokazati, kje je bil, je odločno prenizko iskal …

 

One thought to “Prvi na lastni pogon”

Napiši mnenje