Recertifikacija CaveSAR

Jamarska reševalna služba Slovenije je leta 2018 kot prva v Evropi v naboru EU CZ za nujni odziv certificirala mednarodno enoto za iskanje in reševanje iz jam (Cave Search And Rescue – CaveSAR). Tokrat smo v avstrijskem mestu Eisenerz na veliki mednarodni vaji, na kateri je bilo udeleženih pet držav in je sodelovalo okoli 150 reševalcev, opravljali reševalne naloge z namenom recertifikacije enote za obdobje naslednjih 5 let.

Da suspenz ne bo predolg – uspelo nam je!

Čeprav ni bilo enostavno!

V torek in sredo smo imeli brifinge ter pripravljali opremo, kar je pomenilo, da sem zgodaj vstajal in proti Ljubljani letal še pred sončnim vzhodom, v četrtek sem pa že pred peto zjutraj sedel v vozilu, čeprav sem kakšni dve uri prej še mačko lovil ter ven podil, saj je rulila ko zmešana, ker postrižene kuzlice ni spoznala! Ter mi kratila prepotreben spanec!

V Mariboru se nas je 11 od 21 članov JRS ločilo in se napotilo proti letališču, kjer nas je čakal vojaški helikopter, ostali so v koloni skupaj s CZ nadaljevali pot po cesti.

Najprej smo na veliko tehtnico zmetali vso robo in se še sami gor postavili. Kazalec je pokazal 1450 kg, dovoljeno smo imeli tono in pol. Verjetno so mislili, da smo se res pripravili, ampak itak se nismo. Včasih nas pač spremlja sreča …

Den je prvi stopil z velike tehtnice in ker sem ravno kazalec opazoval, sem seveda lahko opazil, da niti trznil ni. Kazalec, ne Den …

Ko smo čakali, da se helikopter zagreje, nas je z zgodbicami kakopak zabaval sam presvetli vodja JZS. Ki je bil včasih padalec. Je povedal, da je enkrat pred leti vedeževalcu Dannyju popravil računalnik in ker je bilo nekaj malenkostnega, mu ni hotel računati. Zato mu je model v zahvalo karte vrgel ter napovedal, da bo z njim vse okej. Z Benkotom, ne Dannyjem, z njim nikoli ni bilo okej, seveda. No, naš predsednik je popoldne skočil s padalom, a se mu je med odpiranjem nekaj zakompliciralo, vrvice so se zapletle. Nikakor jih ni mogel rešiti, pa rezerve tudi ni mogel odvreči, uspelo mu je šele tik nad tlemi, v zadnjem zadnjem trenutku. So se vsi bali, da se je razmazal po tleh, on se pa edini ni bal. Ker mu je znani vedeževalec napovedal, da bo vse okej …

Ne vem, ali je s to zgodbico mogoče mislil pomiriti koga, ki bi se bal poleta z zrakomlatom, ampak potem se je zamislil malo in se glasno vprašal, kdo bo vodil jamarsko zvezo in jamarsko reševalno, če dol pademo, ker je bila večina vodstva tam. In ko je že razpredal o tem, so se mu skoraj oči orosile, ko je pomislil, kakšen govor bi imel na pogrebu Anžič, drugi podpredsednik JZS.

Tudi o tem je razmišljal glasno.

In če se prej poleta s helikopterjem nismo bali, nas je potem verjetno vseeno malo stiskalo …

Večinoma smo bili na telefonih in prijateljem pošiljali fotke, kakšni carji smo pa to (le Matjaž je mirno spal!), prek videoklica sem uspel poklicati predrago mi soprogo, potem sem pa še bolgarskega reševalca poklical, ki nam je rado fovšen in je potem večji užitek. Model je bil na plaži in čeprav se zaradi ropotanja motorja nisva slišala, sem le malo ekranček obrnil sem ter tja in je takojci vedel, koliko je ura. Verbalna komunikacija ni bila možna, a da sem dosegel svoj cilj, sem lahko opazil že čez minuto, ko je prišlo sporočilo, da je me anfrendal na fejsbuku …

Ko sem enkrat ven pogledal nad velikim mestom, so me nasrali, da je Slovenj Gradec in sem hotel Katjo poklicati, da nam pomaha. Kako naj pa jaz iz zraka ločim Slovenj Gradec od Gradca?!

Ko smo bili ravno že v Avstriji, je predsednik začel razglabljati še o protiavionskih raketah, verjetno zaradi vojne v Ukrajini in smo bili potem res veseli, ko smo pristali. Nekaj nas je poskakalo ven, drugi so nam podajali opremo, potem so pa še ostali poskakali ven in vsi smo polegli po nahrbtnikih in drugi robi, da je ne bi odpihnilo. Kajti helikopter se je samo dvignil v zrak in že ga ni bilo več!

Tehnik, ki je v helikopterju sedel ko sprevodnik na šihtu, se je zanimal samo za telefon, letenje ga očitno ne vznemirja več, je pa naše skakanje veselo pofotkal in nam med dviganjem v višave veselo mahal.

Z nekaj kombiji so nas odpeljali še višje v gore in nam pokazali, kje bomo imeli bazni tabor. Kolegi so začeli postavljati šotore, jaz, ki naj bi bil baza pred jamo ter Benko, ki je skrbel za komunikacije ter Rehar in Samo kot nosača smo pa v hrib zagrizli. Lastnik zemljišča nam je podrobno opisal, katera pot je najlažja, a kaj, ko Reharja ni prepričal. Je bil nekaj tečen in je kar po svoje zavil, mi pa za njim in ko nas je skoraj v prepadni strmini še dež ujel, sem mislil, da mi bo gležnje potrgalo!

Po dobri uri smo robo vrgli s sebe pred skalnim spodmolom, kjer naj bi bil moj dom za naslednja dva dni, potem se je pa Benko lotil postavljanja anten, jaz pa postavljanja majhnega šotora. Jaz sem prej končal in sem bil kar vesel, na kakšnem placu bom kraljeval, dokler nekdo ni v travi zagledal kače. Je bil kar konkreten modras, ki se je počasi umaknil od nas, meni je bilo pa v hipu jasno, da bo šotor ves čas zadrgnjen do konca, da ne bom nič luftal pa to!

Prišel je še Potrpin, ki je prinesel agregat, da bom lahko polnil telefon, če bom več čas na netu, in kakopak je najprej zahteval kavo. Sem jo pristavil, ko je bila skuhana, je Samo segel po skodelici, vmes pa mojo bundo, še v vrečki, da je bila ko žoga, ponesreči ruknil, da se je skotalila v dolino. Skoraj v prepad!

Smo jo opazovali, kako potuje dol in dol in čeprav je Samo enkrat vmes glasno ugotavljal, da se bo ustavila na nekakšni travnati polički, je imela še toliko zaleta, da se ni!

Dol in gor je potreboval skoraj uro in pol, smo se odločili, da mu bomo dvojne ure za vajo pisali …

Potem so me vsi zapustili in v bazi sem ostal sam. Najprej sem v miru malico udaril in užival v razgledu, potem sem si pa še en kofe skuhal in užival v Sobotni prilogi, ki je še nisem prebral.

Naša jamarska reševalna enota je imela dve glavni nalogi. Prva dva dni je potekala reševalna vaja iz jame, kjer smo na terenu prvič delali skupaj s trenutno edino drugo reševalno enoto CaveSAR iz Španije in jih je zanimalo, kako bomo sodelovali ter komunicirali,  druga naloga pa je bila pomagati ekipam za iskanje in reševanje iz ruševin (USAR).

Ob osmih zvečer nas je avstrijski jamar obvestil, da je v jami prišlo do nesreče, da sta poškodovana dva njegova kolega, ki ju je pustil skoraj kilometer in pol od vhoda v ogromnem jamskem sistemu. Obvestil sem štab in akcija je stekla.

Najprej so do jame prišli avstrijski reševalci, ki so jamo poznali in naj bi nam služili kot vodiči, ob devetih zvečer pa je bila gor tudi že naša prva ekipa. So bili dobre volje in za hece. Den se je postavil ko pravi možak, čeprav je tako suh, da ima enako količino mesa na hrbtenici spredaj in zadaj in nikoli ne veš, ali se bo priklonil naprej ali nazaj, ter z grozečim glasom vprašal, ali bo dobil kaj vode ali bo moral spet svoj urin piti! Ga je Vid takoj potolažil, da bo lahko pil tudi njegovega, nekdo tretji (dopuščam, da sem bil to jaz, ker zveni kot jaz) pa je pripomnil, da magari iz pipe, če bo nuja velika.

Še malo smo se tako naprej in nazaj hecali, potem pa so se težko obteženi podali v jamo. Njihova naloga je bila potegniti žico za jamski telefon, opremiti jamo, da bo varna za napredovanje velikega števila reševalcev ter oskrbeti oba poškodovanca. Vse sem lepo popisal ter sporočil v štab, čez kakšno uro pa so k jami že prišli tudi španski jamarski reševalci.

O njih nismo vedeli nič, le to, da so vojaki in da so se certificirali kakšno leto nazaj. Zato je bil eden od ciljev te vaje tudi preveriti, kako smo kompatibilni.

Meni se je zdelo, da jamarji smo pač jamarji, da kakšne velike tragedije tu ne more biti, a sem se seveda motil!

Najprej, zelo neradi govorijo angleško, če pa že, jih je težko razumeti. Ko sem od njih zahteval imena, da jih zapišem v dnevnik baze, mi jih najprej niso hoteli dati. Do mene je prišel jamar z rdečo čelado (ostali so imeli bele), ki je bil, kakor so mi kasneje razložili, njihov poveljnik. Da oni bodo imeli svojo bazo, da jaz ne rabim nič pisat. Kar mi je bilo sicer okej, ni mi pa bilo okej, da niso hoteli uporabljati našega voxa, ki sem mu ga pokazal in hotel razložiti, kaj in kako. Da oni imajo svojega. In mi je pokazal nek starinski telefon, za katerega sploh nisem vedel, ali je kompatibilen z našim.

Poklical sem Maksa in mu razložil zadevo.

Mirno je odvrnil, da ne smem pustiti, da uporabljajo svojega, ker je 110 volten in bo naše skurilo. Sem se kar videl, kako bom vod španskih specialcev zaustavil z no passaran pred jamo, bi me pojedli za malo malico, kar sem tudi omenil Maksu, zato je zadevo on hitro rešil. Že čez minutko je poveljnika z rdečo čelado iz štaba poklical še višji poveljnik z modro čelado in po nekaj besedah je ta z rdečo čelado dejal, da razume ter vsem z belo čelado naročil, naj svoje telefone pustijo pred jamo. Jaz sem pa tam pri našem voxu ko purman stal in čakal, da poveljnik pride do mene, da mu razložim, kako se zadeva uporablja. Ampak, je bilo ko tista srbska lud jebe zbunjenog, nič se nisva razumela. Je pa bil tam Avstrijec, ki je govoril špansko (ne pa tudi angleško) in je bil tam tudi Avstrijec, ki je govoril angleško (ne pa tudi špansko) in sem k voxu še njiju dva poklical.

Potem sem prvega Avstrijca po angleško vprašal, kako rečejo tej zadevi, ki je visela z žice, ta je zadevo prevedel v nemščino (ali avstrijščino, kaj pa jaz vem, kakšen jezik oni govorijo), oni pa je zadevo prevedel v španščino. Španec je odgovoril, da oni tega nimajo in po dveh prevodih nazaj (najprej v nemščino, nato še v angleščino) sem dodal vprašanje, kako rečejo svojemu telefonu za v jamo. Smo se šli telefončka in ko je končno prišel odgovor, da oni temu rečejo el telefono, sem mu pojasnil, da je naš tudi el telefono in da jih bo po jami 5 videl in da naj se na vsakem el telefono javijo ter sporočijo, kje so in kaj počnejo. Pa še pokazal sem mu, kako se uporablja in so tudi oni izginili v temo. No, v temo, saj je bilo tudi zunaj že temno, a je kmalu po tem vzšla polna luna in je bilo skoraj svetlo spet.

Špancu, ki je ostal zunaj kot njihova baza, sem povedal, da se bom odpravil kakšnih 50 m proč, kjer sem imel do spodmola s šotorom napeljan kabel in svoj vox in da se bom jaz oglašal za moje, on naj se pa za svoje.

A še preden sem se odpravil, je z nekakšnim nejevernim spoštovanjem vprašal, ali v šotoru res lahko gledam Netflix!

Ko je Benko čaral z našimi zvezami v dolini, sem moral zgoraj vsake toliko preveriti, ali že imam net ali ne in sem vedno Netflix pritisnil, da sem preveril. In ko mu je uspelo, je bil ob meni ravno avstrijski jamar in kar ni mogel verjeti. Ker zgoraj ni bilo niti telefonskega signala, kaj šele interneta! Je bil očitno tako navdušen, da je to vsem povedal!

Španskemu kolegu sem povedal, da ne gledam Netflixa v šotoru in je bil kar malo razočaran, sem videl po očeh, a ko sem nadaljeval, da gledam PornHub v HD resoluciji, je začel pa kar cepetati z nogicami od navdušenja.

Sem ga povabil k meni v šotor, pa ni sprejel, verjetno zato ne, ker vojak nikoli ne sme zapustiti svojega mesta …

Pred šotorčkom sem potem bral knjigo in je bilo prav kičasto med visokimi gorami in s polno luno direkt pred nosom. A kaj veliko nisem mogel brati, saj so v jami delali na polno in ves čas sporočali ven, jaz sem pa po postaji prenašal v štab v dolino.

Ob dveh zjutraj so bili vsi Slovenci zunaj, kar je pomenilo, da je zame šiht končan za tisti dan. No, noč.

Vsi so odšli v dolino, v tavelike tople šotore, le Potrpin se je odločil, da bo spal pri meni. Ker sva tako navajena, saj veste. Sem mu pokazal svoj mali šotorček, v katerega sem nasral vse, kar sem imel s sabo, pa še po diagonali sem moral spat in sem se bal, da bova spala v žlički, če se mi pridruži, a me je pomiril. Da bo spal zunaj v spodmolu, da ni mrzlo. Sem ga hotel opozoriti na modrasa, a ga potem nisem, ker bi morda pa potem vseeno zasilil v šotor!

Nekaj sva pojedla in malo debatirala, vsak v svojo spalko sva se zavlekla ob pol štirih. Zaradi pomanjkanja spanja v prejšnjih dneh sem zaspal ko ubit in spal ko angelček! Do šestih zjutraj!

Ob šestih se je namreč oglasila budilka na telefonu in sem rabil toliko časa, da sem ga našel, da je nehala ropotati. Sem čez par minut zaspal, a ne za dolgo, ker se je budilka kakopak spet oglasila! Sem popizdil in telefon ugasnil in ko sem jezen spet zaspala, ne za dolgo, me je budilka spet zbudila. Sem ves munjen in zliman buljil v svoj ugasnjen telefon in razmišljal, ali se mi blede, kako budilka lahko zvoni, če je telefon ugasnjen, ampak potem se je alarm ugasnil in se mi s tem ni dalo več beliti glave in sem spet zaspal. Do naslednjega zvonjenja. Tokrat sem ugotovil, da je moj telefon še vedno ugasnjen, da pa zvonjenje prihaja od nekje drugod. Sem brskal po šotorčku in končno našel Potrpinovo jakno, v žepu pa njegov telefon. Enak kot moj, z enako budilko!

Sem potegnil s prstom po ekrančku in budilka se je ugasnila, da sem lahko zaspal, a čez 10 min sem bil spet pokonci, ker je pizdarija spet zvonila! Sem ga tokrat ugasnil, a čez deset minut, ko sem se zbudil s pritiskom 200/180, je spet zvonila. Menda zvoni tudi, če je telefon ugasnjen! Tega takrat še nisem vedel, ker sem ga spet ugasnil in me je spet zbudila in če bi imel denar za stran metat, bi tisti telefon fuknil v dolino ter prijatelju kupil novega, ker ga pa nimam, sem znorel in glasno od prijatelja zahteval pin, da telefon odklenem in enkrat za vselej budilko ugasnem.

Mi je prijatelj zmrmral deset mestno številko in sem si mislil, keri car je, večinoma nas ima le štiri enice ali trojke, pa itak ni bil pravi pin, je kar nekaj blebetal. Tako da me je budilka še enkrat zbudila, ker sva vmes oba spet zaspala in šele ob sedmih zjutraj ga je vzel in ugasnil!

Ob osmih smo pa že vstali, nekaj pojedli in pokofetkali, potem so pa v dolino prišli tudi preostali iz naše ekipe, ki so v Avstrijo potovali po cesti in sem že komuniciral tako z njimi kakor štabom. Ob 10h so v jamo odšli najprej slovenski jamarji, pol ure za njimi pa še španski. S katerimi sem se medtem že spoprijateljil, saj so vsi vedeli, da imam v svoji jazbini PornHub v HD resoluciji, pa vse sem klical senjorita in tu in tam kakšnega po laseh pobožal, ko je šel mimo ali po vojaški ritki potrepljal in so bili čisto navdušeni. In nad mano in nad našo opremo ter znanjem. Kar niso mogli razumeti, kako je lahko jamski telefon majhne Slovenije desetkrat boljši od njihovega, iz katerega se nič ne sliši (jim nismo povedali, da smo jih kupili od Romuna!) pa kako da oni nimajo interneta, ko imajo s sabo kar 4 Starlinke!

Sem jim pojasnil, da morajo imeti s sabo Benkota, pa bo vse lavfalo in že gledajo, kje ga lahko kupijo …

V bazo je prišla še Katarinca, da mi je pomagala, kajti ko so stvari v jami krenile, je bilo sporočil nešteto, pa vse je potrebno sporočiti naprej in zapisati v dnevnik.

Enkrat vmes smo sprobali tudi VideoVox, ki smo ga razvili pri JRS in je delal ko šus. V jami so vsi všečkali na FB in se javljali v živo prijateljem v daljni Sloveniji in drugod, vzpostavili smo konferenčni klic s štabom in zdravnikom, potem je pa Maks naročil, naj k naši napravici v jami pripeljejo najbližjega Španca. In se je še ta javil direktno v štab prek videoklica, tam so pa zadevo preposlali še v Španijo in menda so vsi skakali od navdušenja in nobenemu ni bilo nič jasno. Smo izpadli ko totalni carji (kot vedno), za ceno našega sistema se bomo pa menda naknadno pogajali. Ker oni bi ga tudi imeli …

V jami so menda odlično sodelovali, saj smo oboji jamarji, vse je šlo kot po maslu. Ob treh popoldne so bile slovenske ekipe že zunaj, blatne do amena, a zadovoljne.

Zgoraj je bilo milijon opreme, ki jo je bilo potrebno odnesti v dolino in sem klical v štab, če pošljejo ekipo španskih žvali, ki jim je vseeno, kaj jim naložiš na hrbet, a so se medtem slovenčki kljubovalno zbunili in je vsak zagrabil po dve ali tri zadeve in je vse romalo v dolino na njihovih hrbtih!

Evo, malo kompeticije kot motivacija nikoli ne škodi …

Na koncu sem se v dolino še sam odpravil z dvema nahrbtnikoma (Den je svojega pozabil gor, je dva druga zagrabil) in eno prasico v rokah in sem tudi sam v španskih očeh kar malo zrastel. Sem pazil, da sem začel stokati šele, ko me niso več slišali!

Pa itak se je ravno pri meni dež uscal, da sem bil povsem premočen, ko sem prišel v dolino na toplo malico. Sem si dvakrat vzel, je pasalo, da ni za povedati!

Potem je pa Maks do mene prišel, da bi bilo morda dobro tudi Špance s toplo hrano nahraniti, saj so žulili le dehidrirane obroke iz vojaških vrečk, a da je imamo premalo. Sem se spomnil, kako sem pred leti rešil podoben primer (ko je zlati Marko Z. naknadno prišel z delovišča, ko smo mislili, da so že vsi jedli in smo repete in trepete dovolili) in smo v ričet s klobaso le liter vroče vode dolili. Ker tudi vroč redek ričet je boljši od suhega vojaškega obroka, verjemite mi!

No, ko smo jih povabili, smo mislili, da jih pride 15, ko se jih je najavilo 20, smo pa še pol litra vode dolili in se nihče ni pritoževal …

Smo pospravili tabor, po dežju, in se nato v mesto, kjer smo imeli osnovno bazo, odpravili. Nam je vzelo več ko dve uri, smo prišli ravno na večerjo, ki sta nam jo pripravila naša kuharja. Je pasala! Pa ti iz Civilne zaščite so čist hecni, kofete, napolitanke in čokolade zastonj talajo! Me je na koncu kar krepko trebuh bolel od vseh dobrot!

Potem še brifing za naslednji dan, na katerem smo pa ugotovili, da bomo naslednji dan delali na ruševinah v urbanem okolju in da sicer kombinezone iz blaga rezervne imamo vsi, pasovi in nosila so bili pa zasrani do amena. Nekdo se je spomnil, da je nedaleč stran avtopralnica na žetone in smo se vsi komplet odpravili tja ter prali skoraj do enih zjutraj!

Jih je bilo zanimivo opazovati, kako so sodelovali in drug drugemu pomagali, še celo Rehar je bil ves vesel, je metal kovančke v režo, ko da špila jackpot!

V šotore smo se odpravili okoli enih, ob treh zjutraj so pa poklicali vodji slovenske in španske CaveSAR enote ter povedali, da je prišlo do popotresnih sunkov in da potrebujejo ekipe za pomoč. Španski komandant je itak skočil strumno pokonci in rekel, da ni problema, zlati Maksi pa je povedal, da so naši krepko garali v jami in da se morajo spočiti. Vodstvo mednarodne vaje je to seveda razumelo in so rekli okej, mi smo spali, Španci so pa delat odšli do jutra!

No, saj 2018, ko smo bili še zeleni, smo tudi vedno rekli ja in smo delali posledično potem noč in dan …
Zjutraj smo imeli vedno vsi najprej testiranje na Covid in Erki ga je prvič fasal, zato smo ostali fasali pa dodatno testiranje. Najbolj duhovit je bil Miha, ki je dohtarja zaprosil, če lahko malo manj globoko porine! Okej, tisti, ki je dodal, da bo dobil v nos in ne v usta, je bil še bolj duhovit …
Poklicali so nas v poškodovano šolo, kjer je bilo ujetih in poškodovanih 12 učencev in par učiteljev. To je bila pa naša druga naloga, s katero so nas želeli preveriti, reševanje v urbanem okolju. Opremiti smo morali nevarna in težko dostopna mesta z vrvno tehniko za dostop reševalcev in pripraviti dve evakuacijski poti za reševanje poškodovanih otrok in učiteljic iz drugega nadstropja porušene šole, sodelovali smo pa s poljsko in avstrijsko USAR ekipo.

Vse je teklo lepo in varno, čeprav je težko delati, ko te snemajo tri ali štiri kamere in te budno spremlja cel kup sodnikov in ocenjevalcev. Pa poudarek je na tem, da sodeluješ z drugimi enotami, ne da vse sam delaš, četudi bi lahko. Smo zaprosili poljskega reševalca, če nam lahko rešetko na oknu prereže, da bomo poškodovance ven lifrali čez okno in je rekel, da ni problema, smo dobili za sodelovanje par točk, a potem grizli nohte, ker se ni nič premaknilo. Je božček vzel napačno rezilko, verjetno za kamen in ne za železo, ker bolj ko jo je tiščal ob tiste rešetke, bolj je šajba izginjala, rešetka pa ostajala enaka …

Ma, saj je šlo, ko smo enkrat začeli delati, kar znamo, smo poškodovance dol lifrali na 5 minut!

Kakšnih velikih pripomb na naše delo niso imeli, recertificiranje za naslednjih 5 let smo očitno opravili.

Smo se lahko odpravili pod tuše in potem na svečano večerjo. Sem si celo en špricarček privoščil ali menda celo dva in ko je do mene prišel španski reševalec ter mi prinesel njegovo čepico, nisem točno vedel, kaj naj z njo. Pa mi je Klemi povedal, da je med vojaki navada, da si po misijah kakšen delček uniforme izmenjajo in da naj mu dam svojo kapo. Sem zajecljal, da na njej je moje ime, da kaj bo z njo, a je vztrajal in sem mu jo potem dal in je bil ves vesel ko televizor, jo je cel večer nosil in še naslednji dan. Potem se je pa pipa odprla in so Španci in Poljaki začeli hoditi do naših in menjati majčke in čepice in baretke in sem se krohotal do solz. Vid je dobil eno ful prešvicano (no, je tudi dal prešvicano, se mi zdi), a ko jo je pomeril, mu je bila ful premajhna in se je Den razveselil dodatne majčke, jo je zamenjal za pivo z njim. Ki je bilo itak zastonj …

Ampak vrhunec večera je pa Samo organiziral. Je prepričal el prezidenteja Benkota, da je s kupaj z Jerico kot prevajalko odšel zamenjat majico s španskim komandantom. Med potjo med mizami sem ga videl, da si je hotel parkrat premisliti, a mu Samo ni pustil. So prišli do komandanta, Jerica je povedala, kaj želijo, komandant je pokimal, vstal in slekel svojo majico. Mlad možak, visok, mišičast, da bi lahko orehe trl na njih. Je podal majico Benkotu, ta je medtem slekel svojo. Ajde, okej, naš šef je že nekaj star in čeprav ima že nekaj airbaga sproženega, bi vseeno lahko rekli, da ni videti slabo, a kaj, ko je imel spodaj oblečeno neko staro oldschool mrežasto črno švic majico, skozi luknje so pa niplni kukali in sive dlake! In itak da je kar streho tam dvignilo od huronskega aplavza in smeha. Se mu je tako dopadlo, da bi zih še ob kakšnem drogu malo poskočil, a na srečo ni bilo tam okoli nobenega …

Ko se je jez odprl na najvišjem nivoju, izbruha ni bilo več mogoče zaustaviti. En poveljnik je prišel tudi do našega Maksija in mu ponudil res elegantno seksi vojaško jakno za Maksovo srajčko z oznakami naše enote in se je naš Maksi kar slekel in požel buren aplavz, kljub temu, da ima mišice malo skrite že pod debelimi oblogami, še večji aplavz je pa požel, ko je jakno oblekel in so mu bili rokavi do komolcev, zapeti je pa ni mogel, niti tako skupaj ni prišla, da bi niplne skril …

Ma, saj je bilo veselo, a jaz sem že malo star in sem se kar v posteljo h knjigi odpravil, preden bi še Matejo odneslo in bi vse zamenjala. Sem jo kar videl, kako so jo mevlje na stolu. No, nič ni rabila sleči, pa je vseeno dobila beretko, čeprav Benko potem zjutraj ni bil najbolj zadovoljen. Je zamomljal, da če bi bil on ženska, bi Španci zjutraj po taboru vsi nagi hodili …

Kakor koli, vaja je uspela in na zaključnih govorih so prav vsi ocenjevalci in vodje kot totalni uspeh in dokaz, da znamo sodelovati, omenjali tudi menjanje osebne opreme …

Pot domov je bila dolga, še en dan pa smo porabili za pranje opreme.

Kolegi v Sloveniji so pa medtem imeli intervencijo, so šli po žensko, ki si je odločila vzeti življenje s skokom v 40 m globoko udornico, kranjski reševalci so pa sodelovali na občinski vaji ob zaigrani želežniski nesreči.

Kompletni JRS torej ni bilo dolgčas …

 

Napiši mnenje