Ker sem jamar, je bilo v zadnjih dveh tednih kar nekaj jamarskih akcij. Te so potrebne, ker si kruh služim pretežno s sedenjem na riti, čemur pa človek evolucijsko (še) ni prilagojen in posledično hrbet boli. Če se nič ne premikaš …
No, jaz se. Kar nekaj akcij je bilo zadnja dva tedna. Cink križ dvakrat gor in dol, ena dvestometrca nekje pri Postojni, enkrat v Čaganko ne pregloboko, en popoldanski trening ekipe za urbano reševanje …
Saj sliši se dobro, ne? Čeprav ni res. Žal. So vse akcije odpadle v zadnjem trenutku. In sem zadnja dva tedna delal, kar najbolj znam – sedel na riti!
Ampak sem se pa vsaj v soboto popoldne premaknil, sva s Klemijem odpeketala v Ljubljano, v kinu Šiška je imela naša Katarinca predstavitev svoje prve knjige! Risoromana Sumatra. Saj stripe občasno berem, če mi ravno pridejo pod roke, ampak njenega sem z veseljem in radovednostjo prebral, malce pa tudi s strahom. V smislu, kaj pa, če ne bo dober in se ji bom moral lagati, kako sem užival?!
No, na srečo temu ni tako, čudovit risoroman je ustvarila, duhovit, mestoma napet, edukativen, zabaven, z nešteto sladkorčki skoraj na vsaki strani! In prav lepo jo je bilo videti, kako je žarela na predstavitvi! Prva knjiga je skoraj podobna prvemu otroku! Oboje sam ustvariš, le da je ustvarjanje otrok lahko in težave pridejo kasneje, ustvariti knjigo je pa malo težje, a ko zaživi svoje življenje, je potem lažje …
Katarinca je svoj prvenec ustvarjala skoraj leto in pol! Kar se vidi, zadeva je izpiljena in se pravzaprav nikjer ne opazi, da jo je ustvarila mladenka, praktično še brez izkušenj! Saj bi rekel, da bo naslednja lažja, a bi se zlagal …
No, ko sem pa že ravno pri akcijah, ne morem mimo današnjega kosila!
Zadnjič je soseda prinesla kostanj in marele. Ker mi se tovrstnih nabiralniških podvigov ne gremo, se gremo pa kapitalizem in zamenjamo občasne kave pri meni z njihovimi nabiralniškimi viški …
Kostanj sem jaz scmaril že za večerjo in je bil kar okej, marele je pa naslednji dan postregla moja predraga in so bile čudovite! Toliko se mi je okus že povrnil, da sem kar jedel in jedel in jedel, da me je zvečer potem trebuh bolel!
Včeraj jih je pa spet prinesla in sem si jih danes sam (SAM) scmaril za kosilo! Ker je moaa predraga odskakljala na telovadbo direkt iz službe.
Saj kaj pa je problem par marel nardit, vsa prašam!?
No, sem poklical predrago, je povedala, da pripravim moko, jajca in drobtinice.
Sem pripravil, čeprav sem to že vedel, ampak sem potem še enkrat poklical, da mi je povedala vrstni red, kako gozdne sadeže tunkam oz v kaj najprej.
Moka, jajca, drobtinice! Če ldo morda ne ve in bo kdaj delal marele …
Še enkrat sem klical, da je povedala, kje je moka in kje so drobtinice, za sladkor sem vedel. Ker kavo pijem sladko!
Sem vse pripravil ko profesionalec, vsako zadevo v svoj krožnik, tagloboka ponev, dodaten krožnik za spečene marele s servetkom papirnatim za odvečno olje, marele sem iz kleti prinesel …
Kaj dosti ponosen nase nisem bil pred podvigom, nič ne tajim, sem velikokrat mamo videl in mojo predrago, kakšen velik kunšt to pač ni. Tudi bal se nisem, samozavesti mi ne manjka niti za tovrstna opravila.
Ampak se je zakompliciralo, itak da se je!
Olje v ponvi je bilo že zelo vroče, ko sem marele odkril. Velike, večje od ponve! Sem eno narezal (opral nisem, saj so iz gozda, posledično sem ocvrt list pojedel, se mi zdi, da hrastov), jo vrgel v moko, da se je povsod lepo prijela, potem sem jo valjal v jajcu in na koncu v drobtinicah, potem pa v ponev. Je lepo zacvrčalo, sem očitno vse prav delal, barva se je iz bele počasi spreminjala v zlatorumeno, ko sem začel procesirati nasldenji kos, ko sem ga do konca sprocesiral, je bila barva marele v olju že črna!
Jebemtiš, časovnica me je dajala!
Sem potem valjal in svaljak in posipal, vmes pa obračal in ven dajal, koordinacija ni bila najboljša!
Ampak je nekako ratalo in s tatarsko omako (ki jo je moja predraga naredila že prej) so bile prav okusne.
No, tukaj sem bil pa že malo ponosen sam nase, ne smem zatajiti!
Kako znam sam zase poskrbeti in celo okusen obed pripraviti, ne samo takšnega za preživetje.
Potem sem pa krožnik v korito z mize odnesel in sem bil kar nenadoma manj ponosen nase. Kuhinja je bila zasvinjana, ko da je tam nekje blizu kakšna bomba udarila. Direkt v ponev z oljem, recimo. Ker mi je enkrat vmes moke začelo primanjkovati in sem jo moral na hitro v krožnik natresti, enako je bilo z drobtinicami in ko sem oboje z usranimi (no, od jajc, drobtin in moke) rokami prijemal in dodajal …
Okej, jajc je bilo pa preveč, čeprav, itak sem že prej vedel, da bo više kuzlica dobila, tako da, tehnično gledano, jih je bilo ravno prav!
Sem si privoščil en kofe v miru, predraga je itak še telovadila, potem sem pa pospravil. Se mi zdi, da sem pri tem porabil več energije, kot sem jo zaužil, pa malo me trebuh zdaj boli.
Za kar sta možna dva vzroka – ali sem se preveč nažrl (nagibam se k tej možnosti, saj sem imel filing, da tri marele, kolikor sem jih ocvrl in požrl, za pravega možaka ni nič, čeprav so bile večje od ponve!) ali pa em marele premalo spekel.
Ampak, saj bo, sem prepričan, da bo okej, če prej ne, ko bom na stranišče odbrzel …
Evo, akcija non stop …
Pripis dan kasneje: Evo, moja predraga je ostala doma, baje prižgano olje in podobne zadeve ne vplivajo najbolje na njen želodec. Jaz sem v redu, hvala, ker vas skrbi …
