Zdresirani

Ena pomembnejših “nalog” jamarstva je poleg odkrivanja, raziskovanja ter dokumentiranja jam tudi varovanje jam. Mad kar vsekakor spada tudi čiščenje, če so onesnažene. In zelo zelo veliko jih tudi je. Na srečo gre za smeti malce starejšega datuma, malce malce se je kultura že dvignila v zadnjih letih, pa tudi zbirni centri za smeti so povsod, zatorej res ni nobenega pravega razloga, da bi jih metali v jame.

Jamarji vsako leto očistimo kar nekaj jam, vsak jamarski klub to počne po svojih najboljših močeh.

V soboto smo se Novomeščani s pomočjo Krkašev lotili očistiti tri jame pri Kočevju (Jamo 2 na Koflu pri Mahovniki, Jamo nad Rosenbrunom ter Brezno pri Gozdarski koči), akcijo smo poimenovali STOP SMETEM.

Iz mesta smo se odpravili že ob nemogoči šesti zjutraj, šele pri Kočevju sem se s pomočjo nekaj kav in sončnega vzhoda deloma zbudil, čeprav sem bil ves čas za volanom! Tam smo se razdelili v tri skupine (bilo nas je 18), največja skupina je odšla k najbolj onesnaženi jami, dve manjši pa k jamama, ki sta imeli na dnu le za nekaj vreč odpadkov.

Mateja, Marko in jaz smo dobili 40 m globoko jamo pri gozdarski koči, kjer je veliko žurk, kar je pomenilo, da bodo spodaj predvsem pločevinke in posoda. Kar se je izkazalo za pravilno domnevo. Nešteto pločevink piva, nekaj razbitih steklenic, ogromno plastičnih krožnikov in kozarcev, plastenk, nekaj piskrov, en CD (so verjetno pokonzumirali muziko in so se ga, naveličani, znebili v jamo), polomljena lopata za sneg, stara manjša peč …

Pa nekaj oblek in ene najlonke. Sem si kar zamislil zgodbo, kako sta se dva zgoraj na hudi žurki vžgala in so se poflakane najlonke potem skrile v jamo. Saj veste, Monikina poflakana oblekica je Clintona skoraj stala položaja najmočnejšega človeka na svetu!

No, morda je bila žurka še hujša in je kakšni tetici, ki ni dovolj hitro prišla do stranišča, malo ušlo, pa so najlonke zato romale v jamo, ne vem. Vse je možno …

Okej, pa če smo že politično korektni in nočemo biti diskriminatorni, zagotovo tudi kakšen striček obstaja, ki nosi najlonke in je lahko tudi njemu malo materiala prišlo, ko je pijan punknil, recimo!

Mateja, Marko in jaz smo vse smeti, največ je bilo konzerv pravzaprav, nabirali vsak v svojo vrečo in ko so bile vreče polne, smo si jih pripeli in splezali ven. Saj ni bilo tako težko in jama tudi ni tako globoka, kaj pa je to 40 metrov!?

Največ časa mi je vzelo, ko sem se na vrvi moral zanihati na drugo stran brezna, kjer se je zaustavila polna vrečka z odpadki, da sem še to spravil v vrečo za smeti. Prostora v torbi nisem imel več, zato sem si jo kar na pas navezal. Je bilo potem lažje splezati čez vozel, ki sem ga naredil na poškodovanem delu vrvi.

Se je videlo, da že nekaj časa nismo bili v jami, ker je Marko pri tem enostavnem manevru kar malo zakampiral, Mateji je šlo pa sicer hitro čez, samo je pa pozabila varovalo odpet, ko je vozel premagala in mi je posledično štrik ven vlekla …

Med vožnjo po čudovitem jesenskem gozdu smo se zaustavili pri majhni jasici, kjer je nekdo počistil svoje vozilo. Prav vse je nasvinjal okoli s prazno embalažno Petrolovih kofetov in različnih drugih pijač, praznimi cigaretnimi škatlicami, ovitki od čokolad (mater, ko da bi notranjost svojega avta opisoval!), nekaj je bilo še (na srečo neuporabljenih) otroških plenic pa nekaj poletne obutve … No, pa nekaj ženskih oblačil, tako da domnevam, da sta se tudi tam dva žgala …
Aja, pa sploh ni bila nobena skrivnost, kdo je to nasvinjal, saj je bilo tam vsaj deset plačilnih nalogov za različne prometne prekrške, na katerih je bilo in ime in naslov! Ve se, kateri slovenski Indijanci zbirajo tovrstne papirje, a se nismo nič utrujali s kakšno prijavo na policiji, ker bi tudi tisti plačilni nalog končal v gozdu …
Okoli dveh smo se pridružili kolegom, ki so pa iz približno enako globoke jame izvlekli veliko več smeti, skoraj za en komunalni kontejner jih je bilo, so ravno končevali. Ko sem opazoval, kako ven plezajo, umazani, utrujeni a zadovoljni, sem nenadoma pomislil, da smo jamarji ko zdresirani psi!
Nekdo nam zadeve meče v jame, mi jih pa veselo ven nosimo …
Smo vse pospravili, med tem je pa že Toni pripeljal čudovit čudovit golaž in gobjo juho, da smo si napolnili želodce in se siti ter zadovoljni spokali domov tik pred dežjem.
Pa saj je res lep občutek, da si nekaj koristnega naredil, morda bi morali biti packom, ki svinjajo, celo malo hvaležni?!