Divaška

Pred leti sva s prijateljem udarila nočni Triglav. To sem večkrat napravil, tako, malo za kondicijo. A takrat je bilo drugače. Ko sva se v Krmi preoblekla v opremo, primerno za zimski vzpon, sem zgrožen ugotovil, da nimam čelnih svetilk! Pa še dve bi moral imeti, tudi za prijatelja!

Do takrat nikoli nisem preverjal, ali imam vse v nahrbtniku, ker sem vedno imel vse, nahrbtnik je bil vedno pripravljen, ampak sinova sta takrat ravno dovolj odrasla, da sta se ne vem kaj igrala in iz mojega nahrbtnika seveda čelki vzela. Ne da bi mi povedala …

No, s prijateljem bi se lahko ali domov odpravila ali pa počakala do jutra, a ker nama nobena opcija ni odgovarjala, sva našla rešitev – svetila si bova s telefoni!

Saj je bila itak polna luna, kar je pomenilo, da bo dovolj svetlo na snegu, le iz gozdne meje se morava dvigniti. Ja, vem, vi mislite, da je svetilka telefona dovolj močna za takšne podvige, a to je bilo še v časih, ko telefoni niso imeli aparatov in svetilke in sva si lahko svetila le z drobcenima ekrančkoma. 2×2 cm morda. Sva trapljala po gozdu rahlo sklonjena in skoraj povsem pri tleh tista ekrančka tiščala, da sva sploh lahko kaj videla.

Pa to ni bilo najhujše!

Najhuje je bilo, ko so naju začeli dohitevati in prehitevati drugi nočni pohodniki. Saj na srečo jih ni bilo veliko, dva, trije, največ štirje, a vseeno. Me je bilo sram, da ni za povedat.

A sem seveda našel rešitev. Vsakič, ko naju je kdo dohitel (kar ni bilo težko, spotikajoča ob vsako korenino ali kamen sva bila zelo počasna!), sem prijatelju kaj kao po češko rekel. Saj češko ne znam, to je res, ampak sem malo po češko potegnil in kakšen co je zraven vtaknil, pa je bilo.

Vsi, ampak res prav vsi, so polglasno preklinjali prfuknjene Čehe …

Če se že mora preklinjat, sem si mislil, naj se vsaj Slovencev ne!

Na tole sem se spomnil, ko sem danes v funkciji podpredsednika JZS prišel na otvoritev obnovljenih poti v Divaški jami. Sem vedel, da je to manjša turistična jama, a ko so začeli tam malo jamarske čelade pripravljati in nekaj ročnih svetilk, sem z grozo spoznal, da je obojih premalo za količino ljudi, ki smo bili tam. In sem se kar videl, kako se kot inštruktor jamarstva in jamarski reševalec po jami edini sprehajam brez čelade in si svetim s telefonom …

No, na srečo ni bilo bruke. Jama je razsvetljena, pa tudi za čelade ni potrebe, tako da smo si jo lahko varno ogledali.

Je čudovita. Kaj čudovita, prečudovita je, polna kapniškega okrasja. Jaka me je seveda zbodel, da so pri njih vse jame takšne. Saj pri nas so tudi, a kaj, ko se okrasje skriva pod blatom …

Divaška je torej lepa, a lepa je bila tudi prej, zdaj je pa še lepša! Jamarji prejšnjih generacij so namreč pot posuli z lešem (to je pepel iz parnih lokomotiv), da ne bi bilo blata, kar je potem vseeno bilo, samo da je bilo črno, sedanji divaški jamarji so pa leš ven odnesli in ga nadomestili z betonskimi potkami. Dvajset let so leš ven nosili, intenzivno zadnjih nekaj let, skoraj za 30 ton se ga je nabralo. Ven prinešenega na hrbtih in v samokolnicah!

Dan je bil dolg, pa verjetno tudi naporen, kar sem pa spoznal šele skoraj tik pred domom. No, tik za domom!

Sem razmišljal, kje sploh sem, ko sem opazoval razsvetljavo ceste ob avtocesti, ki mi ni bila znana, ter potem ob prvem naslednjem odcepu spoznal, da sem se odpeljal mimo Novega mesta. Če sem prej mislil, da se pot do Divače vleče, sem med vožnjo nazaj proti domu spoznal, da se iz Šmarjeških toplic proti Novemu mestu še bolj …

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja