Globlja? Plitvejša!

Mateja zdaj hodi v službo in se moramo malo njej prilagajati, zato smo se zmenili, da gremo Čaganko končno poglobiti prek 500 m za prvonovembrske praznike. Da bomo dol lahko kar štiri dni in ni vrag, da nam ne bi uspelo.

No, pa še Vida smo povabili, ker več rok več naredi, saj veste.

Da bo uspel bolj zihr, po domače povedano …

Ja, petek je prišel, Mateja in Vid sta pa odšla. Ne dokončno, da ne bo nesporazuma, le trenutno najbolj pogosta bolezen ju je izločila iz igre.

Potrpina na srečo ni, ker drugače bi šel kar sam, že predolgo nisem bil pod zemljo. Je priskakljal v petek popoldne, ko sem že kuzlico sprehodil, sem mislil, da bo zatorej miren odhod od hiše, a ko smo pili kavo pri meni, se predraga ni mogla upreti in ji je zatožila, da odhajam za štiri dni. Saj malo je že itak sumila, ko sem opremo pripravljal, a ko ji je še direkt povedala, da me ne bo, je bil lajež, itak. Sem ga še pet minut od hiše slišal!

Skočila sva v Tuš po hrano in pijačo, med nabiranjem kilogramov dobrot sva pa še midva lačna postala in mimogrede še k lokalnemu dilerju zdrave prehrane na mešan kebab v jufki skočila.

Posledično sva bila pri bivaku že v trdi temi. Pa še malo sva se obirala, ko sva robo za prebitje magične globinske meje pakirala v torbi in vso hrano ter čike za štiri dni in se mi kar nekako ni ljubilo v podzemlje. Crknjen in zaspan sem bil, ker sem moral zgodaj vstati, je Ana Marija za Pop TV potrebovala dvominutno jamarsko izjavo, ki so jo snemali 3 ure in če bi prijatelj predlagal, da prespiva v bivaku zunaj in e v jamo odpraviva zjutraj, bi bil takoj za!

Pa ni predlagal in na moj predlog tudi ni trznil.

Sva se oblekla in ko sem prasico zadegal na hrbet, sem vedel, da bo potovanje proti globini zemlje prav simpatično!

In nisem se motil. Saj zelo počasna nisva bila, le bolj sva trpela in bolj so trpele roke, ko smo težke torbe premetavala v ožinah.

Prvo čik pavzo sva naredila v srednjem bivaku na 250, naslednjo pa na 300 m. Povsem sva bila blatna in mokra, kar naju je pravzaprav presenečalo, saj zadnje dni ni deževalo.

Ko sva čmurila tam na 300 m ko dva srutka, zavita vsak v svoje bedne misli, je Potrpin glasno priznal, da je vesel, da sva šla v jamo, da je vsaj videl, kako gnil je s kondicijo.

Jaz sem bil tiho, ker sem bil tako gnil, da mu tudi odgovoriti nisem mogel, le zehalo se mi je do nezavesti, smilil sem se sam sebi in komaj čakal, da prideva do spodnjega bivaka, da se vržem v spalko.

Na prvem naslednjem pritrdišču sem pa znorel, kajti ko sem se hotel prepeti, sem ugotovil, da sem izgubil ročno prižemo! Nekako sem se vseeno prepel in potem v majhni dvoranici vse iz torbe potegnil, ker sem imel na dnu rezervno ročno prižemo. Mi je bilo lažje to ven zbrskati kakor 20 ali 30 m nazaj splezati!

V bivak na 450 m sva prišla okoli enih zjutraj. Moram priznati, da sem se kar razveselil. Razmišljal sem samo o spalki in o tem, ali se mi bo ljubilo pojesti juho, ki jo je obljubljal prijatelj. Zadnji meander pred bivakom je bil še posebej masten in drseč in sem se moral osredotočiti predvsem na to, da ne čmoknem v globino, zato nisem takoj razumel, kaj mi govori Potrpin. Bil je tik pod bivakom, kjer se ali spustiš v aktivni vodni tok in nadaljuješ do trenutno najgloblje točke Čaganke (485m), ki se zaključi s sifonom, ali pa splezaš par metrov višje in si pri bivaku. Še enkrat je ponovil, da je pod njim v meandru en kroks, zataknjen nad vodo. Ko sem prišel do njega in pogledal zadevo, sem glasno preklel polhe. Te kosmate nesnage povsod pridejo in škodo delajo! Okej, tako globoko jih še nismo opazili, na 300 m so nam pa že armiče zgrizli! Svojo težko prasico sem podal prijatelju in se previdno spustil po kroks. Uspelo mi ga je zagrabiti brez prevelikega matra pa tudi ven sem dokaj enostavno splezal, sem se bal, da bo šlo več energije. A preden sem dobil pohvalo, je povedal, da so na robu nad meandrom še trije kroksi. Ponavadi so zloženi pri bivaku. Če slučajno razmišljate, kaj kroksi počnejo v jami, moram razložiti, da je bila to ena bolj pametnih zamisli zlatega Remiha. Namreč, ko po akciji počivamo pri bivaku ali kuhamo ali jemo, so veliko bolj udobni od škornjev, plus ko greš iz spalke sredi noči odtočit, recimo, je tudi lažje krokse natakniti kakor mokre in do amena usrane škornje!

Zakolnem, glasno, prekolnem vse polhe tega sveta in se potegnem še tisti meter do dvorane.

Tam pa čisti razčefuk!

Bidon s hrano in nekaj plastičnih skodelic ter vse vreče za smeti, s katerimi so pokriti stoli (ja, tudi stoli so Remihova zamisel!), so bili pod skalo že skoraj v dvorani, kjer se gre na delovišče. Bidon s hrano je drugače na sredini dvorane med stoli! Moja spalna podloga je bila ob bivaku, drugače je ob steni. Obe ležalni podlogi v bivaku sta na pol ven gledali iz šotora. Vsa posoda je bila premaknjena in ne na mestu kakor ponavadi! Edino, kar sem opazil, da manjka, je bil Klemijev bidon. Nikjer ga ni bilo! V njem ima bundo, ki jo tudi jaz uporabljam, čeprav mu tega še nisem povedal. Je lažje njegovo uporabiti kakor svojo dol nesti …

Vse to nama še ni popolnoma vstopilo v glavo, kaj se je zgodilo 450 m pod površjem in ker rešitev vedno najlažje poiščeš ob kavi, sem stopil na drugo stran dvorane, kjer po cevi teče voda, da si skuhava ali kavo ali čaj. A plastičnega kanistra, v katerega se voda nateka, ni bilo!

Kar od tam vprašam prijatelja, katerega voh je za razliko od mojega okej, če kaj smrdi, če ni kje blizu kakšen mrtev človek!

V drugo najglobljo jamo na svetu, Voronjo, se je predlani namreč spustil mladenič, sam, niti jamar ni bil, prek Tube se je priučil tehnike. Našli so ga že vsega razpadajočega na vrvi na globini 1600 m! Ven so ga spravili v devetih transportkah, so dol poslali dva jamarja patologa, ker ga zaradi ožin v enem kosu ne bi mogli pritrogati ven!

Potrpin je, preden je odgovoril, parkrat močno potegnil čez nos. Nič ni smrdelo.

Stala sva tam ko dva boleka in edino, kar nama je prišlo na misel, je bilo, da je kdo prišel na dno Čaganke in ni pospravil za sabo oz je še vse razmetal, a zakaj bi ukradel Klemijev bidon in kanister za vodo. Potem je Potrpin prišel z boljšo razlago, da je od nekod verjetno pritekla voda, saj je bila pred mesecem v teh krajih velika povodenj, govorili so tudi o stoletnih vodah!

Ampak voda ne more bidon za hrano v hrib splaknit!

Sva se odločila en kofe spiti in še dodatno razmisliti, zato sva k cevi za vodo odnesla lonec, da jo naloviva. Tam sva pa opazila kar veliko spremembo. Namreč, kjer iz cevi teče voda, je bila že kar velika luknja, v katero smo kanister postavili, zdaj pa luknje ni bilo več. Potrpin ugotovi, da je posodo verjetno zemlja pokopala in skoči po lopatico, s katero luknjico za kakce skopljemo. Skopal sem skoraj pol kubika zemlje, a kanistra ni bilo tam.

Ko sem se čohal za ušesi, je pa Potrpin zavpil, da je našel in Klemijem bidon in kanister. Stopim do njega in sledim njegovemu pogledu.

Oboje je bilo na vrhu meandra, ki pelje v bivak. Zataknjeno skoraj pod stropom!

Vse je nenadoma postalo jasno. Tako velika voda je pritekla, da je sifon na 485 ni mogel požirati in se je pri bivaku ustvarilo jezero!!!

Kar je pomenilo, da se je voda dvignila skoraj za 50 metrov!

No, odvisno je verjetno tudi od tega, kako hitro je pritekla. Takoj pod bivakom se meander spremeni v rov, ki smo ga dolga leta grizli in razbijali. Na začetku je kakšnih 20 ali 30 m res ozkega rova in lahko da tam ni moglo tako hitro požirati, torej se je voda dvignila »le« za kakšnih 20 m, kar je vseeno veliko.

Lani enkrat sva bila dol, ko se je zunaj zaradi odjuge na hitro stopilo kakšnih 10 cm snega in je voda drla pod bivakom kot ekspresni vlak, a niti pomislila nisva, da bi lahko zalilo tudi Kalahari, kjer imamo bivak!

Skrivnost sva razrešila, zato sva se pomirjena lotila pospravljanja. Pa čaj sva si skuhala in enega ali dva pricinila. V posteljo sem prvi zasilil jaz in čeprav se je Potrpin še tako trudil s pripovedovanjem šal (kar je ponavadi moja vloga), se nisem dal. Okoli dveh sem bil že na toplem (Klemijeva bunda je bila namreč še nedosegljiva in sem čmuril na stolu, zavit v rjuho, ki jo imam za v spalko), prijatelj mi je sledil po čiku ali dveh, a je zaspal pred mano!

Aja, voda je bila tudi v vreči s spalkami, ki visi pod stropom, a so bile spalke suhe, saj jih imamo še v vakuumskih vrečah.

Ob uri za lulanje, torej okoli šestih, sem se pridružil prijatelju na čiku, ker bohnedaj, da bi spala v enem kosu, potem sva pa potegnila do devetih.

Očitno sem bil res utrujen in zaspan, ker se mi ni ljubilo vstati in sem dobil kavo v posteljo!

Nekaj malega sva pojedla, veliko več sva kofetkala, potem sva se pa oblekla v mokre in blatne kombinezone in kakšno uro potrebovala, da sem splezal do Klemijevega bidona in kanistra za vodo. Torej že navsezgodaj akcija na polno!

Kanister sva postavila pod cev, pojedla bolj konkreten zajtrk, nato pa zbrala vso mašinerijo za poglabljanje Čaganke prek 500 m ter se podala na tlako. Sosednja dvorana je bila suha, a ko se je spustil po vrvi, je kmalu zaklel.

Da spodaj je blato, da ni za povedat. Itak sem čez minuto tudi sam zagazil v tisto lepilo in škornji so bili v hipu težki 30 kg!

Tudi tam je očitno teklo na polno!

Slakla sva si pasove in se zguzila v rov. Je šlo, čeprav je bilo še bolj ozko in sva se dobesedno limala na blato! Ko sva prišla do dvorane, kjer sta Klemi in Anži s kamni, ki sta jih vlekla iz rova, naredila fascinantno škarpo, pa spet presenečenje.

Škarpe ni bilo več! Voda jo je odnesla v rov!

Kar slabo mi je postalo! Sploh si ne morete predstavljati, koliko akcij in truda je bilo potrebnega, da se je iz ozkega rova izvleklo tisto kamenje, da je rov sploh prehoden!

Potrpin se je zarinil v nadaljevanje in stokal, da je veliko ožje kot prej, ko je bilo tudi že zelo ozko, ko se je spustil do zadnjega dela, preden prideš v dvorano z visečo mrežo, je pa obupal. Da tisti raven del, dolg morda 3 m, je pa še ful moker in poln zdrizastega blata in da v tisto pa res ne gre!

Sem ga razumel. In ga potiho nato tudi spodbujal, ko je skoraj pol ure ven lezel, saj je bil dobesedno priliman na blato in je šlo zelo zelo težko!

Pred vhodom v rov, kjer je bilo največ kamenja, sva malo zakampirala in nazaj škarpo sestavljala, potem pa obupala in se vrnila k bivaku.

Odločila sva se, da bova šla kar ven, da nima smisla prespati še en večer in ven oditi zjutraj. Skuhala sva si obilno kosilo, spet sva preveč makaronov in klobas in slanine uporabila! Plus konzervo paradižnika in konzervo raguja!

Še kavica, kakopak, potem sva pa vse pospravila in okoli petih popoldne proti ven pičila. Je šlo počasi, nič ne tajim, kajti torbi nista bili nič lažji. Na 300 sva prvo čik pavzo udarila, naslednjo pa v srednjem bivaku. Ker sva bila mokra in blatna, je pas hudičevo žgal v boke, težka torba pa krepko dol vlekla … Gor grede sva bila bolj pozorna, luže so bili tudi v delih, ki so bili prej popolnoma suhi!

Ven sva prišla okoli enajstih zvečer. Zunaj je bilo krepko topleje kot v jami, a je prijatelj že na sredini nekje naročil, da bom moral v bivaku zakuriti. Slekla sva si usrano opremo in potem v mokrih podkombinezonih sedla za mizo in si privoščila vsak pol piva. Jaz sem nato zakuril in pri vsakem premiku stokal ko star konj, Potrpin se mi je pa smejal, kakšen softič da sem. Da njemu je samo frizura malo dol padla, drugega pa nič. In sem res šele takrat opazil, da je malo zanemarjen, ker v jamo je šel frišno od frizerja. A ko je potem enkrat tudi on vstal, je zarulil ko lev, zvilo ga je ko presto, A ko se je zravnal, je zatrmulil, da njemu ni nič, da ga zaboli samo pri premiku …

V bivaku je bilo že vroče, voda v loncu je pa tudi že dobila pravo temperaturo, zato sem skočil ven in se s krpo temeljito umil. Je prijalo, nič ne tajim, le malo sem se ustrašil, ko je prijatelj rekel, da se njemu pa ne ljubi tega početi, da bo zaprosil, da jaz to storim zanj …

Zasmrčal je v sekundi, ko je legel v posteljo. No, dvakrat je še zastokal od bolečin, morda trikrat. Jaz sem si knjigo privoščil, ker od utrujenosti nisem mogel zaspati, a ko je ura kazala malo pred tretjo zjutraj, sem vseeno ugasnil luč in poskusil zaspati. Ni šlo. Dolgo ni šlo. Sem čez čas popizdil in pogledal na uro, koliko časa se že matram, pa je ura pokazala šele nekaj čez tretjo. Nič mi ni bilo jasno, kaj pa jaz vem, da se v tem času vedno premakne urine kazalce za uro nazaj! Vstal sem in si enega zunaj prižgal, potem sem pa končno uspel zaspati.

Vstal sem ob osmih zjutraj, ker je Mateja sporočila, da s Kacotom potrebujeta žerjavico, ko prideta gor, da nama zajtrk in kosilo pripravita, prijatelj je pa kar spal. Kljub kavici skuhani …

No, potem smo dobili taprave hamburgerje (s sirom, zelenjavo, paradižnikom in omako!) pa še žrebičkove zrezke s čebulo v omaki! Dan pa, ko da bi ga poleti naročil!

Doma sem potem seveda še Grdinu poročal, kaj se je zgodilo in je moral v svoj 3D načrt Čaganke seveda takojci simulacijo naraščajoče vode vnesti, kar mu ni vzelo več ko tri ure, iz katere se vidi, da je voda v dele Kalaharija, ki ga kopljemo, skoraj zagotovo pritekla iz aktivnega dela oz od bivaka. Namreč, tam, kjer je bil zabit bidon s hrano, sem ob steni opazil povsem sprani luknji, ki jih prej še nikoli nisem in so na skoraj isti višini kot tisti del, iz katerega je v rove pritekla voda.

Ker so manj prepihani, potrebujejo več časa, da se posušijo in čeprav sem zahteval, da bo zdaj morala pa enkrat ali dvakrat dol mlajša generacija, se je mlajša generacija izkazala za bolj pametno, kakor sem mislil, saj je rekla, da v takšno blato že ne bo hodila. Da bo počakala, da se malo posuši!

Kar pomeni, da bo firbec dol spet mene prvega nesel, zelo verjetno …

No, danes sem Grdina na pijačo povabil, ker mi je zaupal, da se bo tri dni postil, torej nič jedel in samo vodo pil. A je klinac po inerciji cockto naročil, sem komaj storniral in mu vodo naročil, preden me v minus porine …

Torej, še povzetek, če iz vsega zapisanega morda ni jasno: Ne, Čaganka ni globlja od 500 m, zelo verjetno je še manj globoka, kot je bila. A o tem naslednjič, ko se končno prebijo do tam, kjer smo že bili!