Barbara si je želela Šolnovo obiskati in ker vikendov zmanjkuje, smo se kar za prvo prosto nedeljo dogovorili. Najprej sva vlekla in porivala glede ure, na koncu smo udarili kompromis, da se ob devetih zjutraj dobimo v lokalni gostilni. Ona je navijala za uro prej …
Torej sem vseeno vstal sredi noči in med vožnjo v suhe slovenske kraje sicer opazil kar nekaj znakov, da v bližnji hosti poteka lovski pogon, a se kaj dosti sekiral nisem, sem samo kavo v gostilni videl. Ki je pa kmalu ne bi dobili, ker jim je elektrike zmanjkalo in kofeavtomat ni delal!
No, plin so imeli in smo turško spili, za prvo silo je bila, vse skupaj je pa plačal Urbi. Ker je izkušen možak in nam je zaupal, da se vedno splača plačati prvo rundo, ko so itak samo poceni kofeti, da ko potem malo kasneje družba udari po pivih in podobnih napitkih, je ceh višji, ampak tebe to ne briga, ti si eno rundo že plačal …
Itak da so imeli pogon tudi v gozdu pri Šolnovem, ampak ker nihče ni streljal na nas, so bili ali bolj v debeli hosti ali pa nobenega kratkovidnega jagra enkrat za spremembo s sabo niso imeli.
Sem kar opremljati začel, bilo nas je osem in ko se takšna četica spušča po vrvi, ne gre hitro. Šolnovo je klasika, ne preveč komplicirana za opremit, a bi mi skoraj uspelo zafrkniti navdušene jamarje. Ne vem, zakaj sem imel v mislih, da je le kakšnih deset pritrdišč, a sem za vsak slučaj še štiri dodatne vzel, kar je bilo ravno dovolj, pa kljub temu, da je jama globoka 130 m in se mi je brez veze zdelo vzeti dve stometrce, sem vseeno potem to dol trogal in mi je ostalo samo tri metre!
Ravno dovolj, da je Barbara, ki je prvič presegla globino 100 m, lahko po riti dobila …
Ko sva bila na dnu šele Boštjan in jaz in sva ob jezeru jamsko okrasje občudovala, drugi so še pa nad nami bingljali, se je po jami razlegel klic, ki ga jamarji sploh ne slišimo radi: kaaaameeen!
Jaz sem ravno fotkal in sem se v dveh nerodnih korakih ob steno stisnil, Boštjan je pa stal malo bolj proč od stene ob jezeru in je kar proti globoki vodi zakoračil. Sem se zbal, da bo kar v vodo skočil! Zato sem ga poklical k meni in tam mi je med smehom razložil, da je razmišljal, da ga bo voda morda ravno za 5 cm pokrila, ko bi ga kamen zadel in če bi bilo to dovolj …
No, na srečo kamen do naju ni priletel, ga je z glavo (no, čelado) odbil Marko. Ni bil zelo velik, morda velikosti golf žogice, a je imel že kar veliko hitrost in mu je poškodoval čelado. Kar je okej, čelada je poceni, glava ni! In čelada je odlično opravila svojo dolžnost, nič ga ni bolel vrat, je dobro amortizirala, ni bil poškodovan!
Smo pofotkali vse, kar smo imeli za pofotkati, Barbara je dobila še samostojno fotko za lokalni časopis, potem smo se pa kar ven podali. Ni šlo zelo hitro, a je šlo.
Zunaj je pa Andrej že kres pripravil, da smo lahko mesnine nad žerjavico vrgli, prve so bile malo bolj črne, ker je za njih skrbela Saša, ki šele od pred kratkim ni več vegetarianka in še ne zna z mesom. Ampak so vseeno teknile …
Še kofe v lokalni gostilni, je kofeavtomat že delal, potem pa domov. Z ravno prav bolečimi mišicami …
Marko in Saša sta naredila milijon lepih fotk, se je bilo težko odločiti ne objaviti jih vseh!
