Priprava na zimo

Namen je bil dober, načrti smeli – pripraviti planinsko jamarsko kočo Petra Skalarja na zimo ter na streho namontirati sončno elektrarno. Že v petek se je manjša ekipa odpravila z vso silno robo v Bovec, da bomo že navsezgodaj pripravljeni za žičnico.

Pravim sicer manjša ekipa, a kaj, ko sem iz te manjše ekipe hudiče ustvaril, da sem se jih na trenutke kar bal! Nimam blage veze, o čem je tekla beseda med vožnjo, da je naš najlažji reševalec lahko pripomnil, da ima nosečnica na voljo le dve možnosti, al bo sin al bo splav, ampak nekaj trenutkov je bila v avtu le smrtna tišina. Potem pa itak smeh, ker mladeniča ne moreš jemati resno, ko se nam je v Bovcu pridružil še Vid, so stvari pa itak spod kontrole ušle!

Ker ura še ni bila zelo pozna in ker je moj predragi prijatelj dedek postal pred kratkim, smo seveda še v gostilno zavili. Sem bil vesel, ker sem vedel, da če gremo v jamarsko sobo, bodo vsi v trenutku zaspali, ker so vsi delovni ljudje pa to, a ko smo sedli za prosto mizo, mi je bilo kmalu žal, da se nismo za postelje odločili. Bovčani so se od jeseni poslavljali ali kaj jaz vem kaj, in bilo je veselo, nekdo je harmoniko raztegoval, nekdo je ritem na bobnu (ali bolj verjetno kanti) poskušal držati, nekaj jih je poskusilo s petjem harmonikaša loviti, nekdo je pa žvižgal, kot da je na paši, čeprav je verjetno mislil, da sodeluje pri pesmi!

Ma, je bilo kar zabavno, nič ne tajim! Še posebej, ko je sredi noči Den s prstom pokazal na cesto. Najprej mi ni bilo nič jasno, potem sem pa ugotovil, da je mimo peljal avtobus. In mi je bilo potem malo nerodno. Ker sem od Mateje voznice zahteval, da vozilce naše kar na avtobusnem postajališču pusti, čeprav so se ostali bunili, saj da sredi noči v Bovcu na avtobusni zih ne bo več ustavil avtobus Firence – Berlin! Sem se očitno motil in sem to še večkrat pod nos dobil …

V postelje smo se potem še dokaj zgodaj spravili, malo sem se ustrašil le, ko je v moj del spalnice pogledal naš razbacani možaček v samih gatah. Se sploh ne morem navaditi, da imamo med reševalci tudi ljudi, ki na kosteh nimajo nobene mišice, namesto trebuha imajo pa luknjo!

Vstali smo navsezgodaj, v trgovini še par stvari nakupili, potem pa na kofetek sedli in ostale počakali, se nas je kar nabralo. In smo potem čakali in čakali in dasiravno je bilo lepo vreme, je za zagon žičnice preveč pihalo. Robo smo sicer vso naložili na tovorne košare in jo bodo odpeljali gor, ko bodo razmere dovoljevale, mi pa bomo prišli, ko bomo pač prišli.

Tokrat smo kar domov odšli, vsaj tisti, ki smo prišli že v petek, tisti, ki so prišli v soboto s komandantom, so se pa še na nek vrh odpravili, da niso v prazno hodili v Bovec! Jaz sem imel dost, komandant je vse dolge ure, ko smo čakali, da se veter poleže, razlagal, kaj bomo še morali letos in predvsem, česa letos pa nismo, pa bi morali (pa s prstom predvsem name gledal), pa še brata je s sabo prinesel, da sem se še njega bal, ker ima isti glas in stas ko komandant!

Domov sem prišel še po dnevu, skoraj, da sem kuzlico odpeljal noge pretegnit, še preden sva zaključila, je pa Grdin klical, da moram nujno k njemu na obisk priti. Da mi ima nekaj za pokazati. In itak me je firbec, čeprav sem bil utrujen, ko sem bil pri njem, me pa ene dve uri ni spustil, čeprav sem napol spal tam pri njem.

Kaj mi je moral pokazati? Je 3D printer nabavil in Čaganko v 3D printa. Ma saj je zanimivo, priznam, sem to prvič v živo videl, ampak kako Čaganko 1:1000 printa pa ni najbolj zanimivo gledati, če si na smrt utrujen! Še posebej, če veste, da printanje traja kakšnih 48 ur in se v tistih dveh urah, ko sva sedela pred printerjem in ga gledala ko včasih pralni stroj  med pranjem (leta 1964!) ni skoraj nič spremenilo!

Sem enkrat pogled skrenil na kabelček polnilca telefona, s katerim je kabel za 3D printer privezal pod strop, da ni opletal in ga pohvalil, da je dobro, da je prišel med jamarje, ker zdaj zna očitno bičev vozel uporabiti v praksi (čeorav na kablu in ne na vrvi), pa se ni pustil kaj dosti motiti, ker bi v tistem trenutku printer lahko kako narobe plastiko ven špricnil ali kaj …

No, mi je uspelo potem brez prevelike drame domov ubežati in med hojo proti hiši (saj ni daleč, je prijatelj dobesedno moj sosed) se je še enkrat izkazalo, da je biti član Jamarske reševalne službe res pametno. Me je poklical Anži, ki ima eno roko zlomljeno, drugo krepko potolčeno in imobilizirano, faco pa razbito, ko da je po asfaltu drsal (je svoji predragi eno vzgojno pritisnil in jih potem pa za eno prikolico vzgojnih nazaj dobil!) ter vprašal, kaj smo naredili na Kaninu. Sem mu povedal, da nič, ker žičnica ni vozila in je možak mirno ugotovil, da potem je pa škoda, da ni šel tudi on, ker bi lahko pomagal, delal kot mi. Seveda sem ugovarjal, da je kar v redu, da ga ni bilo, da bi ga v tistih dolgih urah zagotovo tudi na pipo pritisnilo in ker ima obe roki zdaj trenutno nesposobni, bi ga moral jaz peljati na vodo, potem se pa niti v oči ne bi mogla več pogledati!

Je malo razmišljal, a ne predolgo, ker moj prijatelj je pameten, je kar kmalu ugotovil, da ne bi bilo nič kaj dosti narobe, da imamo pri JRS tudi psihološko pomoč, da bi nama že oni pomagali, da prebrodiva zadrego …

Sem, ko sem prišel domov, za vsak slučaj kar telefon izklopil, priznam.

Aja, pa da ne bo kdo res mislil, da je Anži svojo predrago čez roke spustil (kje si pa upa!), kot pravi odrasel moški in mladi očka in pripadnik JRS se je zložil med vožnjo z rolko …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja