Vrstni red

Pred leti sem se ustavil v prijateljevi mehanični delavnici, verjetno da ga povabim na kofe ali kaj, pa ga potem nisem. Ker sem vmes crknil od smeha!

Zakaj?

Možakar je večji od mene, tudi bolj obilen, pravi pravcati možak, takorekoč, a oblečen je bil nekako čudno. Ponavadi ima oblečeno delavsko modro haljo, vso zapacano od avtomobilskih tekočin, takrat pa je imel prek halje oblečeno belo spodnjo majico brez rokavov. Ki seveda ni bila več niti bela niti cela …

Saj nisem rabil vprašat, je sam povedal.

Zjutraj vstane, odide na stranišče, potem pa s stojala, kjer mu predraga soproga pripravi čista oblačila, zadeve po vrsti, kakor so na stojalu, navleče nase. Na vrhu kupa čistega perila je spodnja majica, bela, brez rokavov, nato hlače, srajca, jopica, če je hladno, čisto spodaj delavska modra halja. Zadeve potem brez razmišljanja oblači po vrsti, kakor so postavljena na stojalo, a takrat je njegova predraga nekaj zamešala, morda z glavo ni bila povsem pri stvari temveč pri kakšni turški žajfnici in je spodnjo majico na stojalo postavila kot prvo. In ko je prijatelj zadeve oblačil in je že navlekel modro haljo nase, je tam zagledal še spodnjo majico …

In jo je oblekel, itak. Ne, ker bi bil bumbar, ki ne bi vedel, kam na telesu spada spodnja majica, temveč da svoji predragi da lekcijo!

In je stal tam pred svojo avtomehanično delavnico ves razburjen, z belo spodnjo majico prek halje, zapacano do obisti!

Itak da sem crkoval od smeha, predvsem zato, ker je kakor svoji ženi lekcijo dajal, ljudje, ki so se mimo vozili, pa so za njegovo čudno pojavo  zagotovo krivili kar njega.

A se kaj dosti glede tega ni sekiral.

Pred leti sva se peljala na kofe v njegovem avtu, z njim za volanom, pa sem se nekaj razigranega počutil in mu, ko sva stala pred rdečo lučjo v prometnem križišču, omenil, da je na semaforju zelena. Ker sem videl, da ni bil pozoren, mi je ravno nekaj razlagal …

Človek je potegnil in čeprav sem bil prepričan, da bo čez sekundo opazil, da sem ga nategnil ter zabremzal, ni. Ne opazil ne zabremzal.

Seveda je grobo izsilil avto s prednostjo oz zeleno lučjo, kar mu je ta dal vedeti z besnim hupanjem. Mojemu prijatelju pa nič jasno, da kaj se razburja pa to.

Itak sem ves v krču v avtu vpil, da je šel čez rdečo, kar ga je še bolj zmedlo. Kako čez rdečo, če sva imela pa zeleno!?

In sem mu priznal, da sem se samo hecal malo z njim, da je bila rdeča.

Seveda je bil zgrožen, celo tako zelo, da mi je priznal, da bi policistom mirne duše priznal, da sem ga jaz nategnil, če bi ga zaustavili!

Ja, ne, sem prepričan, da mu to kaj dosti ne bi pomagalo, kazni kljub temu ne bi meni napisali. A mu tega nisem glasno povedal …

Zakaj pišem o tem?

Sem moral zadnjič, ker itak nič ne delam in imam ves čas na tem svetu, za jamarsko reševalno poslati kakšnih sto pisem s pogodbami vsem reševalcem. Itak sem vključil še družino, smo v petek zvečer za kuhinjsko mizo ko včasih sedeli, ko so recimo koruzo ličkali ali kaj podobnega.

Najprej sem vključil samo tamalega, pa se je potem še moja predraga pridružila, kuzlice pa nismo zaposlili, ker sem kupil kuverte in znamke, ki jih ni potrebno lizati!

Na skoraj sto kuvert smo morali znamke nalepiti, na drugih sto, ki se jih vloži v prvo kuverto prav tako (v tistih pošljejo pogodbe nazaj) skupaj z naslovom, na prve kuverte smo morali pa potem nalepiti ime in priimek ter naslov reševalca, v isto pogodbo pa vstaviti še kakšnih 8 papirjev, ki so bili poimenski.

In smo imeli na mizi polno kupov potiskanega papirja, a je šlo delo kar dobro od rok, ker je Erki vse uredil po vrsti. Vse nalepke z naslovi so bile natisnjene v istem zaporedju kakor pogodbe v kupih ter različne izjave, tako da smo kar po vrsti vse lepili ter v kuverte dajali.

No, da suspenz prekinem, ker vem, da vas že firbec.

Ko smo v vse kuverte vstavili vse papirje, na vse nalepili znamke in naslove in dodatne povratne kuverte ter vse pogodbe in izjave in osebne podatke za preverbo in oh in sploh ter vsako kuverto tudi zalepili, se je pa pokazala težava v vrstnem redu.

Kot pri mojem prijatelju …

Na mizi smo imeli skoraj sto zapakiranih kuvert, poleg njih pa še kakšnih sto potiskanih listov!

Sem enega vzel. Dovoljenje za zbiranje osebnih podatkov. Ki bi jih moral vstaviti v vsako kuverto, pa jih nisem.

Sem poklical Erkija in mu zaupal težavo, da tistih izjav nisem priložil in jih tudi ne morem, ker so vse kuverte že zalepljene, z znamkami in naslovi in se mi jih ne ljubi trgati in na novo limati in da je za vse pravzaprav on kriv.

Ker vsi papirji so bili lepo zloženi po imenih, le izjave o osebnih podatkih so bile posebej …

Ne vem, če je prevzel krivdo, je pa vsaj rešitev našel – da bodo podpisovali izjave na aktivnostih, pa bo.

Sem bil zadovoljen, vse odnesel na pošto in na zadevo skoraj pozabil, ker nihče ni tega opazil!

No, skoraj nihče!

Ker Jerica je pravnica in ona opazi. Je vprašala, kaj je z izjavo o osebnih podatkih, ki je omenjena v spremnem dopisu, priložena pa ni, da če vseeno vse pošlje, izjavo pa ob prvi priložnosti pač podpiše.

Sem jih odgovoril z da, kaj bi njo maltretiral z zgodbico o vrstnem redu, pravniki tega itak ne štekajo …

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja