Boljše kot na kavču?

S Katarino Š. sva vsaj tri tedne iskala datum, da se še v starem letu v podzemlje skupaj podava. Že sto let je, kar je bila v Čaganki, plus možnost je, da se bo packa končno odprla in prek 500 spustila, torej je bil firbec za oba dovolj velika motivacija, le časovno uskajevanje naju je hecalo.

V začetku novembra sva bila dol s Potrpinom, opremljena za 4 dni hude tlake in trdno odločena, da bo Čaganka padla, pa če ji je prav ali ne, a potem ni padla, ker so bile par dni stoletne vode tam okoli in nam je dobesedno potopilo bivak plac na 450 m globine, še huje je bilo pa to, da je višek vode odtekel v rove, kjer kopljemo za prepihom in jih tako namočil, da se do delovišča sploh ne da priti!

No, ker je od tedaj minilo že skoraj dva meseca, sva bila s Katarinco prepričana, da je zadeva do zdaj že posušena in da bova uspela pokukati v nadaljevanje (upanje je, da je voda odplaknila tisti zemeljski čep na koncu, pod katerim smo enkrat ali dvakrat že slišali padati kamen vsaj 10 m globoko v kar prostorno dvoranico, sodeč po odmevu!), le čas naju je hecal. Ma, saj sva oba svobodnjaka, to je že res, a so se nama redke obveznosti prav nerodno prekrivale, ko je imela ona čas, je mene nekaj habilo, ter obratno.

Končno sva čas našla, dva dneva pred novim letom, in ko sva se samo še o detajlih menila, je pa Grdin na kavo povabil in eno prvih vprašanj je bilo, kdaj greva pred novim letom v najino tradicionalno jamo!

Hja, res je, že štiri ali pet let se v podzemlje podava tam nekje 28. decembra in itak da sem ga povabil poleg. Predlagal je, da gremo že v sredo zvečer v bivak pri Čaganki, da bomo spočiti že dovolj zgodaj se v jamo odpravili, kar sem z veseljem sprejel, ko sem pa Katarinco poklical in ji sporočil načrt, je pa malo zatrokirala. In ko je povedala, da ima v sredo zvečer večerjo z založbo, v četrtek pa zjutraj še trening za patruljni tek, sem malce zastrigel z ušesi. Da kako ji bo uspelo z nama v jamo v četrtek?!

Itak, da je nazaj takoj priletelo, da sem ji zagotovil, da ne bomo šli prezgodaj (ker je isti zaspane kot jaz!), kar je res, a ko jaz rečem, da ne bi šel prezgodaj, pomeni, da bi šel tam okoli desetih dopoldne. Ne pa ob šestih zvečer …

Sva še malo vlekla in rinila in iskala pametno rešitev, ki je pa nisva našla, zato sem ji obljubil, da bova šla midva v jamo pa v novem letu in odskakljal do trgovine.

Ko sem stal pred blagajno s polno košaro dobrot, sem dobil pa eno pametno zamisel, ki me zelo velikokrat ne obišče. Sem Grdinu napisal, kaj sem kupil, da ne bo še on kupoval istih stvari.

Kruh, mleko, jajca, kava, slanina, suha salama, sirovi kapeleti, cedevita, jabolka sem kupil, sem mu poslal.

Potem sem odskakljal domov, da pripravim še jamarsko opremo, malo preden naj bi me pobral, je pa poklical. Kaj so to sirovi kapeli, da tega ni dobil. Sem mu odgovoril, da so kapeleti nekaj kot ravioli ali kaj ti jaz vem, neke testenine, da to sem že jaz, da naj on raje samo kakšne sladkarije, recimo napolitanke. Je prekinil in čez par minut spet poklical, da je tudi napolitanke dobil, da je nazaj šibal, preden so trgovino zaprli. Da drugo pa ima, kruh, mleko, jajca, slanino, salamo …

Itak mi ni bilo nič jasno. Po dolgem času dobim pametno zamisel, sporočiti prijatelju, kaj sem že jaz kupil, da ne bi še on, on pa potem vseeno kupi vse isto oz enako?!

Je bil kar malo užaljen, da sem mu napisal, da naj on to kupi in sva se malo cukala, ko je prekinil, sem šel pa, kakopak, sporočilo preveriti.

Klinčev telefon je pri kapeletih napravil presledek!

Kruh, mleko, jajca, kava, slanina, suha salama, sirovi kapele ti, cedevita, jabolka sem kupil.

In ker ni vedel, kaj so kapeleti, je prebral, ti kupi vse našteto vključno s sirovimi kapelami, jaz sem kupil pa jabolka in cedevito …

K bivaku sva torej krenila s 40 jajci, kilo sira, miljon slaninami in salamami, dvesto kilogrami kruha in kaj ti jaz vem še čim!

Sva zakurila, kofe spila in pivo (kdor ga pije, kakopak), potem sva pa jajca s slanino in sirom naredila, pa še kruh poleg, da se stran ne bo metalo.

Polnih želodcev sva se v postelji spravila še pred polnočjo, Grdin s Katarinco Š., jaz pa z Lenartom Zajcem. Kajpak govorim o Katarininem striporomanu, da ne bo kakšnih grdih misli, moram pa vseeno povedati, da se mi zdi, da se je prijatelj malo slinil, ko je do tistega dela prišel, ko se je šla tuširat …

Sem slišal, ko je telefonu naročil, naj nastavi alarm na deveto zjutraj in sem malo poprotestiral, sem itak mislil, da ne bo upošteval, a je, je budilko nastavil na deseto. Kar mi je bilo okej, ker sem do štirih itak malo bral malo pa zunaj kadil in v zrak gledal. Ko sem malo čez deveto vstal in za kofe pristavil in na žerjavico še par polen vrgel, je prijatelj kakopak še spal. Sva fino poobedovala, ker s praznim želodcem se ne gre v jamo, pa še kakšen kofe ali dva sva spila, to se spodobi, kaj sva pa potem počela, da se nama je ob dvanajstih začelo pa v jamo muditi, ker sva gor spala samo zato, da se nama ne bo mudilo, se mi pa sanja ne!

Kaj veliko robe nisva imela, ker nisva nameravala nič delati, le pofirbcati v globine, če je že čez 500, le plinske bombice sva dol nesla in ful hrane! Moram priznati, da nisem bil zelo olimpijski, če bi Grdin rekel, jebajga, ne da se mi, bi se takoj obrnil in v posteljo v bivaku s knjigo legel, a ni rekel tega. Sva se kar lepo spuščala, v srednjem bivaku na 250, kjer sva mislila še en kofe spiti, pa tega nisva naredila, ker je bila tam ogromna kolonija netopirjev in jih nisva hotela motiti! Jama ni bila zelo mokra, bolj blatna, pravzaprav mastna, še od tistega naliva. Lepo sva se vozila dol, dokler nisva prišla do vrvi, ki je imela že dva vozla narejena, pa je bila spet poškodovana. Gre za kratko stopnjo, ker se po nekaj metrih spusta potegneš krepko v desno do pritrdišča in se vrv drgne, zato sva, glede na to, da nisva imela vrtalnika, le sidrišče z gurtno spustila in zadevo malo preuredila, da je zdaj bolj varna, bo pa potrebno resno preopremiti tisti del. In ko sva imela že zalet, sva še najmanj tri stopnje popravila, kjer je bila vrv poškodovana, na srečo je bilo spodaj vedno dovolj rezerve na vrvi …

V bivak sva prišla posledično šele malo pred šesto. Se nisva nič v krokse in bunde preoblačila, kar v kombinezonih sva najprej kofe spila, potem pa sirove kapelete skuhala. Grdin se je sicer nekaj bunil, da sem družinsko pakiranje kupil in da bo preveč, a sva vse pojedla. Plus kot sladico za po obedu sva napolitanke odprla in še en kofe spila, potem sva se pa v globine odpravila. Da vidiva, če je prišlo na 500 ali ne!

Ko sva se spustila po zadnji vrvi in zagazila tam, kjer se nama je zadnjič s Potrpinom blato ugrezalo do gležnjev in je bilo zdaj kar dokaj suho, vsaj toliko, da se na podplate ni lepilo, sva bila kar optimistična. Pa v rovu je bilo tudi okej, vsaj toliko je bilo suho, da se nisva povsem prilepila na blato, ko sva se po hrbtih in trebuhih spuščala v globino in sem bil res kar vesel, a veselje kakopak ni dolgo trajalo. V zadnjih delih rova, kjer se iz dokaj strme naklonine prevesi v horizontalo, torej nekaj metrov pred dvorano z visečo mrežo, ki ne najožji in najnižji, se blato še ni posušilo. Videl nisem nič, ker je tako ozko, da je Grdin samo s telesom preprečil pogled mimo njega naprej, a je tako zastokal, da sem vedel, da ne bo šlo.

Najprej se je zbunil, da je ozko. Sem mu oporekal, da je bilo ozko že tudi prej, da sem z licem po stropu drsal, potem je pa nekaj časa molčal in nato priznal, da je spodaj tak drek, da on ne bi šel naprej. Moram priznati, da sem se počutil ko ruski oficir, ki iz ozadja spodbuja svoje vojake, naj še enkrat napadejo in sem mu predlagal, naj poskusi z nogami blato zbrcati naprej in da potem pa mogoče bo …

Je parkrat popacal po tistem pudingu, da sem vsaj slišal, kakšno je, če že videti nisem mogel in predlagal, da če mogoče bi šel pa jaz?

In itak da mogoče pa ne bi šel, če že on noče. Saj sem neumen, ampak povsem neumen pa spet nisem!

Sva se odločila, da se vrneva k bivaku, saj nama kaj drugega sploh ni ostalo. Nekako sem se uspel obrniti na trebuh (dol sem se spuščal po hrtbu), voda je v rove res nanesla toliko novega blata, da je zdaj spet krepko ožje in nižje. Ko sem bil na trebuhu, ploščat kot deska, saj so hrbet in rit drsali po stropu rova, sem se pa odrinil s prsti na nogah, ker drugače se sploh ne da, zgodilo se ni pa – nič!

Zalepljen sem bil na blato, popolnoma!

Ponavadi ležiš na trebuhu, roke imaš pred sabo, pa skrčiš nožne prste, se odrineš za par centimetrov in tako, dokler ven ne prideš, tokrat pa nič! Ko sem se s prsti v zemljo uprl in kakor naprej porinil, sem ostal zalepljen na blatu, prsti so pa samo zemljo spodaj nazaj odrinili!

Mislim, da sem več energije porabil, da sem iz rova prišel kakor sem jo porabil, da sem čez vse jebade in ožine do bivaka na 450 m prišel! Je Grdin posnel par utrinkov, poglejte spodaj, da boste videli, o čem govorim!

Nazaj v bivak sva prišla okoli pol devetih zvečer. Lačna (še) nisva bila, da pa nisva bila brez dela, je pa prijatelj poskrbel. Že odkar imamo bivak v Kalahariju, imamo posode položene na plastične vrečke in je bilo to vsem do zdaj okej, Grdin je pa to samo pogledal in ugotovil, da bi potrebovali par ploščatih kamnov. Sem se nemudoma strinjal in sva potem pol ure ploščate kamne iskala (Grdin je eno lusko s kladivom tolkel, dokler mu nisem pojasnil, da tako velike in težke ne bova mogla odnesti do bivaka, čeprav je bila zamisel kul imeti samo en velik kamnit podest), potem sva jih pa uro in pol prala!

Ne hecam se!

Ilovica je bila tako zalepljena na kamne, da je prijatelj in nohte izrabil in gobico, preden je vsaj toliko opral, da sva recimo potem gorilnik gor postavila! Vmes enkrat je imel verjetno že vsega dovolj, ker je zahteval, da fotodokumentiram njegovo početje, ker je vedel, da bom itak o tem tudi kaj napisal! In je on pral in drgnil kamne z ledeno vodo, jaz sem ga pa fotkal …

Sva potem vse v vaservago tudi dala in za nagrado še vse napolitanke požrla pred spanjem. V spalki sva se spravila že ob enajstih zvečer!

Saj ne rečem, mi je pasalo malo stegniti razbolelo staro telo, a sem vedel, da bom dolgo v zrak gledal. Prijatelj je pa kakopak takojci zasmrčal … Ampak mi ni bilo težko v zrak gledati, saj sem iz zgornjega bivaka vzel ene novoletne Matejine lučke (ne ji povedat!) in je bilo čist praznično kičasto …

Ob šestih zjutraj sem po navadi enega prižgal, ker sem se povsem zbudil, sem pozabil, da ni Potrpina poleg. Potem sem se pa malo bal, da kaj dosti več ne bom spal, ker je Grdin hotel biti vsaj do pol devetih zvečer v trgovini, je moral še par daril kupiti. In ker iz Čaganke teči ne moreš, je edina logika, da ujameš odprto trgovino ta, da greš pač bolj zgodaj ven …

Ampak ni bilo sile, ko sem ob devetih, ko me je od ležanja res že vse bolelo, kofe pristavil, je prijatelj še debelo smrčal. Pa ne dolgo, sta ga ropotanje in vonj po kavi zbudila. Najprej je eno kratko zapel, ker on je tak jutranjo veseli človek, potem je enkrat prdnil, da je kar bivak streslo, ko sem ga opomnil, da mogoče pa tega ne bi delal v spalko, ki ostane v jami, me je pa zavrnil, da je bil samo zrak, nič materiala!

Potem je pa začel vpiti, da mu stoji, da ga kar boli, kar je pa mene malo v paniko spravilo, kar nisem vedel, kaj bi. Sem se bal, da mi je to zaupal zato, da mu kaj pomagam, za vsak slučaj sem si ogledal možen umik v desno dvorano, ki je malo bolj ozek in bi jaz tam čez ušel, on bi se pa zataknil …

No, sva potem v miru pokofetkala in načrt naredila. Da kaj veliko ne bova jedla, da morda bi samo malo salame, juhe in kruha, da ne bova s polnima želodcoma plezala ven. Sva si vsak v svojem lončku skuhala vsak svojo juho in čeprav je prijatelj trmulil, da je ena vrečka za v liter vode, sem ga prepričeval, da ne bo nič narobe, če jo v pol litra narediva, ker liter tekočine pač ne moreš spiti. Se je vdal, ampak ko je potem tisto juho pil, je pizdakal, da je tako koncentrirano vse skupaj, kot da bi jušno kocko lizal … Potem sva še malo napolitank, seveda, pa po jabolko nama je ostalo in ko sva še to zmazala, je pa prijatelj skočil pokonci, zagrabil lopatko in skoraj stekel v sosednjo dvorano. Sem vpil za njim, da naj še papir vzame, ker sem vedel, da ga je narava poklicala in se je s trpečim izrazom vrnil ter odšibal. Nazaj je prišel pa z blaženim izrazom in mi zaupal, da je ful veliko luknjo skopal in da bi bila skoraj vseeno premajhna, da jo je celo napolnil!

Sem ga pohvalil, saj kaj sem pa hotel …

Sva še malo kofetkala, pa tudi jaz sem skočil luknjico izkopat, kar veliko, potem sva malo pospravljala in verjetno še kaj, ker se nama je pa ful ven mudilo, saj je moral trgovino ujeti, sva ven odpeketala ob neverjetno zgodnji uri – pol dvanajstih!

Prvo pavzo sva na 300 naredila, ni nama šlo slabo, zelo dobro pa tudi ne. Potem sva pod Play Againom zamenjala vrv, sem jo od spodaj prinesel, ker je imela že dva vozla in je tam že od vsega začetka, v bivaku na 250 sva hiter kofe udarila, potem se nama je pa malo ustavilo. Sva bila kar dobro premočena in blatna in obtolčena in sva le počasi napredovala, prek Akustične, Stropne, čez meander …

Ko sva prišla v Sedemdesetmetrco in sem si hotel že enega prižgati, ker tam sta pa le dva pritrdišča in gre res počasi, sem pa gor pogledal in je bil Grdin že prek pritrdišča. Sem se torej vpel, brez čika, se parkrat po vrvi gor potegnil in vmes debelo stokal, ko sem pa enkrat gor pogledal, je bil prijatelj pa že na vrhu!

In itak da sem znorel, da naj se jebe, da jaz v fotofinišu ne morem tako hitro in da če bom crknil na vrvi, bom z umretjem vsaj toliko počakal, da na telefon napišem, da me je Grdin ubil, da se bo vedelo!

Itak sem hotel iz inata še bolj počasi, ampak ne gre, kar plezaš in plezaš in so me res prsti boleli in boki od mokrega pasu in kombinezona (čeprav sem imel JRS gate!), a me je na koncu nascal za vhodno brezno. Ko sem crkoval zadnjih 20 metrov, sem upal, da vsaj krepko dežuje, ko me je prijatelj zunaj čakal, ampak ni. Je bila že tema, a je bilo ful toplo, topleje kot v jami!

V bivaku sva se preoblekla in na srečo sva imela še toliko časa, da sva si spet milijon jajc s čebulo, slanino in sirom pripravila, pa radler v rito in kofe in je bil svet spet lep.

Spodaj v bivaku sva se ponoči tolažila, da je bilo kul iti v jamo, čeprav ni dala, ker če ne bi šla, bi pa itak na kavču pred televizijo čmurila in sva oba pametno tej ugotovitvi prikimavala, a ko sem po obilni večerji vstal, ko sem nekaj časa sedel, me je vse zabolelo. VSE!

Bemtivragakosmateganazaj, saj mogoče pa ne bi bilo slabo kdaj se na kavč pred televizijo uležt …

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja