Nastopi na šolah s knjigo Kjer veter spi, so, vsaj zame, čudoviti! Lepo je dobiti povratno informacijo o svojem delu, še posebej je lepo dobiti povratno informacijo od hvaležnih bralcev!
Včeraj sem imel nastop na OŠ Bršljin, kjer sem tudi sam hlače trgal pred desetletji. Da je bilo to res daleč nazaj, pove že dejstvo, da niti ene učiteljice nisem poznal, verjetno so že tudi moje sošolke, ki so se odločile za učiteljski poklic, v penziji …
Ponavadi urica na takšnih nastopih hitro mine, vprašanj je vedno dovolj in še več, tu in tam pa kakšno tudi preseneti. Sem ravnateljici ob kavici pred nastopom razlagal, da je največ vprašanj, ko je konec nastopa, ali sta glavna junaka knjige postala parček (sem pustil odprto, da bralčeva domišljija dela) in kar ni povsem verjela. Ampak potem sta itak dve deklici priskakljali po avtogram in še to vprašanje zastavili. Zdaj se več ne hecam iz njihovih čustev in ne razlagam, da sta se poročila, dobila kup otrok, potem se je pa glavni junak Blaž zapil in zakockal in je ženo tepel, otroci so šli pa v rejo, temveč samo potrdim, da sta srečno poparčakana in je svet v tirnicah in miren, na obrazih mladih deklet pa blažen nasmešek …
No, ampak vprašanje, ki me je presenetilo, je pa prišlo od mladega fanta.
A ste jamarji jači od nogometašev?
Najprej nisem vedel, od kod je to priletelo oz zakaj. Potem sem se pa spomnil, da je kakšen dan nazaj moja predraga soproga v dnevni sobi nekaj rulila in ker poredko ruli, sem mislil, da je nekaj zelo narobe in sem v dnevno sobo stekel. Ona je pa mirno sedela na kavču in se kregala s televizorjem!
Je bilo nogometno svetovno prvenstvo ali nekaj takšnega in so igrali finalno tekmo. To pomeni, da so igrali za prvo in drugo mesto, za tiste, ki kot jaz ne vedo, kaj to pomeni. Francozi in še ena druga država. V redni tekmi (ki traja malo več ko eno uro, se mi ne ljubi poguglati, koliko zares traja) so bili izenačeni, kar je pomenilo, da se igra podaljšek (recimo, da polurni, se mi ne sanja) in proti koncu tega podaljška je začela ruliti. Ker so bili tudi izenačeni. Sem malo stal potem tam v dnevni sobi in spremljal tekmo in spomnim se, da sem ob statistiki, koliko nogometaši pretečejo v dobri uri, kar malo zažvižgal. Ti modeli so res žvali, čeprav, po drugi strani, jebiga, saj so dobro plačani za to, kar delajo, torej brcajo žogo v nasprotnikov gol …
Malemu nisem takoj odgovoril, sem malo razmislil.
Pred leti sem bral (se mi zdi) Mehletov članek o nogometni tekmi v Prekmurju. Igrali so slovenski prvoligaši (kar koli to že pomeni) in romska nogometna ekipa, zbrana z vseh vetrov, nihče med njimi ni bil profesionalec. In so imeli neko čudno taktiko. Vedeli so, da proti profijem nimajo šans, zato so ob sodnikovem pisku ob začetku tekme prav vsi navalili na nasprotnikov gol, vključno z golmanom! Ker jim je bilo jasno, da imajo energije le za eno resno akcijo v primerjavi s profiči!
No, taktika jim ni uspela, zabili niso niti enega gola, kljub temu pa je bilo število žog v mreži dvoštevilčno! Vse žoge so žal pristale le v “romskem” golu …
No, malemu sem priznal, da so nogometaši res nadljudje, a da kakšne res dolge vztrajnosti kot jamarji pa nimajo. In da če bi igrali navadno nogometno tekmo, bi nas razturili (jaz bi verjetno celo kakšen avtogol pritisnil, ker kaj pa jaz vem, kam streljat!). če bi pa igrali tekmo v temi, mrazu in dolgo dva dni, bi pa jamarji zmagali!
Ampak zdaj nisem več povsem prepričan v to. Verjetno bi nam žogobrci v prvi uri natresli toliko golov, da jih jamarji ne bi ujeli niti v treh dneh, pa če bi oni samo ležali brez energije in nič migali!
Je pa res, da po takšni nogometni tekmi nogometaši niti roke ne bi mogli več dvigniti in bi jih morali jamarji v nosilih ven odnesti …
Ja, evo, s takšnim se moraš ukvarjat, če napišeš knjigo o jamarstvu …
