Koliko nog

Pri nas doma sedem vogalov hiše podpira moja predraga soproga, otroci in jaz le občasno kakšno pajčevino v teh vogalih pobrišemo. Pa še to bolj ali manj naključno …

Saj občasno me vest peče. a se največkrat držim tistega načela, da če te prime, da bi delal, sedi v kot in počakaj, da napad mine. Ampak tu in tam vseeno kaj naredim.

Recimo, perilo obešam. Ker pri nas doma se pralni stroj non stop vrti in ker ne znam vklopiti nobenega stroja (razen kofeavtomata), ga lahko saj izpraznim. No, okej, moram biti pošten, pred časom sem se naučil uporabljati hitri program pri pralnem stroju in tudi vem, v kateri predalček moram prašek vliti, to pa predvsem zato, da operem jamarsko opremo. Pri kateri niti ni pomembno, da pazim, da je tkanina iste barve. Ker imamo doma že ene par let rozaste rjuhe, sem namreč po nesreči nekaj rdečega noter vrgel …

Torej, pralni stroj praznim jaz. Pomivalni stroj prazni mali. Ker je lažje perilo na sušilno vrv obesiti, kakor poiskati, kje se kuhinjske zadeve nahajajo! A vi veste, koliko predalov in omaric imamo v kuhinji?!

Mali se vsakič, ko iščem mali ribežen za parmezan, smeji ko zmešan in enostavno ne more razumeti, kako si ne zapomnim, v katerem predalu ga imamo. No, saj če kdaj jaz slučajno zadeve pospravim, se pa potem njim smejim, ko ničesar ne najdejo!

Kakor koli. Pralni stroj. Danes sem ga spet spraznil. Saj to res ni težko. Ampak vmes je pa v shrambi spodaj moja predraga nekaj brskala in mi je pod prste gledala. Kar nikoli ni okej.

Kako si obesil moje hlače, vidiš, da nisi poravnal šivov …

Jaz na to nikoli ne pazim. Saj ko jih na rit navlečeš, se itak vse zravna, čeprav je prej malo postrani posušeno.

Uglavnem, če je ona poleg, se vedno znova izkaže, da ne znam niti perila pravilno obesiti (če je ni, pa potem, ko je že obešeno, popravi za mano), jaz sem pa živčen.

Saj bi nehal obešati, a sem imel samo tri stvari in sem že končal, še preden je povsem skritizirala vse tri obešene stvari.

Sem že hotel odpeketati, ko je omenila, da je še nekaj v posodi z opranim perilom.

Sem presenečen pogledal, ker se mi je zdelo, da sem vse obesil in res sem opazil nekakšno mrežasto vrečko. V njej, pere njene bolj občutljive nogavice, je pojasnila.

Sem torej vzel tisto vrečko in iz nje vzel nogavice ter jih obesil, a so bile samo tri. In sem jo, kakopak, vprašal, koliko nogavic je dala prati.

In tukaj je, če mene prašate, naredila napako. Namesto da bi odgovorila na vprašanje, me je vprašala, koliko nog ima. Ker včasih zna biti pametna.

Je odgovorila kar sama, da ima dve nogi in da mora biti število nogavic parno. Čeprav je nisem tega vprašal.

A ker je bila pametna, sem bil tudi jaz pameten in sem jo popravil, da ima očitno tri noge in naj gre v cirkus.

In ji ni bilo nič jasno, seveda, je bogica kar malo zmedeno tiste tri občutljive nogavice opazovala, ki so tako fensi, da se morajo posebej v vrečki prati.

Meni je bilo pa jasno, itak da mi je bilo, ker sem kakšno uro prej videl kuzlico in pralnice priti. Se mi je zdelo, da ima nekaj v gobčku, a nisem bil povsem prepričan, raziskovati se mi pa ni ljubilo. Sem za nazaj ugotovil z veliko verjetnostjo, da vem, kaj je vzela. In tudi, kam je odnesla, a moji predragi tega nisem povedal. Niti ji nisem povedal, da je brez veze eno nogavico fensi oprala posebej, ker bo romala v koš za smeti, saj druga nogavica zagotovo ni več fensi …