Kaj dosti stvari me zadnja leta ne vrže iz ustaljenih tirnic, ampak ko sem se danes peljal k očetu, priznam, sem bil kar šokiran. Parček, ki sem ju že od daleč dolga leta prepoznaval po tem, da se vedno za roke držita na sprehodu, se tokrat prvič ni. Držal za roke …
Saj ju nikoli nisi mogel zgrešiti, že dolga desetletja je njuno držanje zo roke zaščitni znak, z lune bi ju lahko spoznal. Kakšnih deset let sta starejša od mene, nekje dokaj blizu mojemu prvemu prebivališču živita. Ona z dolgimi blond lasmi, on, hm, nimam blage veze, če sem iskren. Saj če bi enega ali drugega nekje posamično od blizu videl, ju zagotovo ne bi spoznal, skupaj pa sta prepoznavna z lune. Ker se na sprehodih vedno držita za roko. Ne moreš falit!
Evo, priznam, ko kakšen paparaci sem telefon vzel in ju pritisnil, da pa ne boste mislili, da se nista za roke držala zato, ker sta stala pred zapornicami, vas moram opozoriti, da nimate prav! Tudi sam sem na to pomislil, a sta pri rdeči luči prečkala progo, ne da bi se za roke držala, plus potem naprej, itak sem ju opazoval ko sokol, se nista dotaknila! Pa, evo, ko smo že iskreni, tako, med nami, sem, ko sem se zapeljal mimo njiju, v križišču obrnil in se jima odpeljal nasproti, da še enkrat preverim.
Jap, uradno, nista se držala za roke!
Saj ne vem, kaj naj si o tem mislim, ampak potem sem odpeketal v trgovino, da nakupim hrano za v tridnevno prednovoletno Čaganko, z Grdinom in Katarinco Š. gremo pogledat, če je voda od zadnjič kaj odprla ali ne.
Vam sporočim, ko ven pridemo, predvidoma še letos, če se pa kaj zalomi, pa že zdaj vsem trem zvestim bralcem tega bloga voščim zdravo in uspešno (tudi) v novem letu …
