Kmalu po novem letu je poklical Grdin in z nujnostjo v glasu vprašal, naj hitro povem, ali imamo v petek zvečer čas. Nisem opazil množine v vprašanju in sem kakopak odgovoril, da ja, sem mislil, da v jamo vabi, za jamo je vedno čas, ampak potem je nekaj časa molčal in nekaj klofal po računalniku, potem je pa sporočil, da je vse urejeno, da mu je uspelo.
Itak da sem vprašal, kaj mu je uspelo in je mirno pojasnil, da mu je uspelo dobiti štiri karte s čudovitimi sedeži za novega Avatarja. V Zagrebu.
Sem malo molčal in konzumiral informacijo. A so v Zagrebu kakšne jame, da moraš za njih karte kupit? Potem sem poštekal, da je film omenjal, torej gremo v kino, tja občasno zahajava, ker imajo največje platno v tem delu Evrope. Ampak, zakaj štiri?
Ja, za Moniko in tamalga, je mirno pojasnil.
Aha, družinski izlet bomo imeli, sem ugotovil. Kar je v popolnem nasprotju z doktrino dr. Stibrota, da nikoli ženske preveč ne razvajaj, jer bo potem ves čas pričakovala razvajanje, a ko sem malo pomislil, se nisem kaj dosti sekiral. Če bo hotela več oz bolj pogosto, jo bom kar na Grdina napotil, pa bo, saj je on s to idejo prišel!
Torej, v petek smo odpeketali proti Zagrebu. Saj ni daleč, kot Ljubljana, pa zdaj tudi ni več meje, samo pelješ, ko v Ljubljano! Smo prišli malo bolj zgodaj, kajti po prijateljevem načrtu smo morali najprej obiskati KFC! Si je zapomnil, kako sem bil jaz presenečen, ko sem to prvič videl (saj zdaj imamo to tudi pri nas, čeprav, nisem jaz lih za pohane kure, če sem iskren, še posebej v ajmarjih ne!) in si je rekel, da bodo moji verjetno tudi.
Ja, sta bila! Moja predraga in tamali sta si zaželela pohančke v ajmarju, z Grdinom sva si privoščila nekakšne kurje hamburgerje. Je bil kar papriciran račun, tovrstna hrana je ko pri nas gurmanski obed! Pijačo sva si privoščila samo z Grdinom, prewdraga moja in tamali kao cukra ne pijeta. Jaz sem z veseljem naročil taveliko Pepsi, je nikjer drugje ne vidim, ker doma v tovrstna napajališča ne zahajam niti pod razno!
Smo sedli in zagrizli v hrano, je bila kar dobra, nič ne tajim, ampak menda je bila pa tudi malo spajsi in je seveda moja predraga zelo zelo žejna postala. Moje pepsi ni hotela, da to je pa preveč sladkorja za njen okus in sem hotel naročiti ledeni čaj zanjo, a je medtem vrsta pred napajališčem postala neverjetno dolga. Je Grdin predlagal, da spijem mojo Pepsi (na dušek pol litra, kaj je to zame) in v isti kozarec dotočim ledeni čaj, kajti dotakanje pijače je v KFC brezplačno. In sem požrl tisto Pepsi, kaj sem pa hotel in skočil do napajalnika po ledeni čaj iz avtomata. Ga je moja predraga kmalu spila, je bilo očitno res spajsi, ampak potem je še tamalega začelo peči in sem moral še enkrat po brezplačno dotočitev. Saj ni nihče nič rekel, tudi postrani me niso gledali, ampak mi je bilo vseeno nerodno, nič ne tajim!
Smo pojedli, Grdin je pojedel še tisto, ker je od kure ostalo v ajmarju, in ostalo je kar nekaj, potem se je pa odločil, da še ni sit in je skočil še do … Hm, sem pozabil. Na eni strani je bil McDonalds, na drugi pa, ma nimam blage, ena tretja ameriška pogrutavščina. Aja, Burger King ali nekaj takšnega. In je še enega kralja pojedel, da si je umiril lačen želodec, jaz sem pa v McKafetu kofe vzel. Pred kinom smo si še pijačo vzeli, ker smo vedeli, da bo film dolg, Grdin redbulla, jaz pa kokakolo. Ko me je model vprašal, ali malo, veliko ali srednjo, sem kar srednjo udaril, saj veste, dolg film pa to, ampak tasrednja je pri naših sosedih 1 liter!
Mi je bilo malo nerodno z 1 l kokakole okrog hoditi, dokler nisem zagledal modelov z 200 litrskimi sodi popkorna!
V vrsti je Grdin najprej mojo predrago poslal, potem mene, tamalega, zadnji je šel on. Zakaj? Ker je za naju z mojo predrago ljubezenski stola rezerviral!
Me je kar malo panika, priznam, ko je to pribil, ko smo sedli, ampak se je izkazalo, da je ljubezenski stol le dva stola skupaj, brez naslonjala za roke vmes. Evo, to pa lahko preživim …
Sem predragi povedal, da za rokice se ne bova držala, pa ljubezenski stol gor ali dol, da se lahko stegne do Grdina, če če, pa se ni preveč sekirala. Bolj sem se potem sekiral jaz, ker je bil film v 3d in ko so se začeli tepsti in so tam neke roke odtrgane letele, je moja predraga skakala in po naslanjaču in po meni, se ni spomnila, da lahko stran pogleda, recimo!
3 ure so minile, kot bi mignil in ko sem že mislil, da se bomo zadovoljni domov odpeljali, sem seveda mislil brez mojega prijatelja Grdina. Je predlagal, da bi se še v center zapeljali, da imajo Hrvati to tako lepo okrašeno, da se še Ljubljana skrije!
Jebe se meni za lučke, če sem lahko iskren do vas in čeprav sem vedel, da bo moja predraga z vsemi štirimi za idejo, sem malo na tamalega računal, da bo z mano potegnil in če bova vsaj dva s surlami, bomo šli mogoče domov. A me je tamali zafrknil, je bil za, ker je bil zelo zelo žejen!
Sem malo poskusil, da se lahko domov grede na bencinski ustavimo in kaj za pit kupimo, a so me preslišali.
Smo se zapeljali do centra, od tam pa potem peš. Malo me je fasciniralo, koliko ljudi je zunaj malo pred polnočjo, pri nas je vse mrtvo in zaprto ob tej uri, moja predraga se je pa nad lučkami topila. Da naj malo pofotkam, je prav zatežila. Itak da nisem hotel, mi je bilo nerodno, kaj si bodo pa Hrvati mislili o meni, sem si mislil, pa kar ni popustila, dokler nisem zagodrnjal, da naj Grdinu to reče, da on je fotograf, pa se mu ni upala, na srečo ji je pa potem mali povedal, da ima tudi ona telefon s fotičem in je fotkala, ko da smo na Sejšelih!
Smo kar hodili in hodili, kafičev milijon in vsi polni, ko sem končno zaglwedal prosto mizo in predlagal, da bi tja sedli, pa prijatelju ni bilo po godu, da preveč piha. Smo iskali ulico, pravokotno na piš vetra, samo tam ni bilo nič frej plus noge so nas že malo bolele in se je potem vdal in smo sedli na vodoravno ulico. Vodoravno na smer vetra. Se mi zdi …
Smo se odžejali z lahkoto, od novega leta sosedje tudi z evri operirajo, že krepko po olnoči smo se pa proti avtu odpravili. Za katerega smo skoraj pozabili, kje je parkiran in sem bil prav vesel, da je moja predraga toliko fotkala, bi lahko kot Janko in Metka drobtinicam mi fotkam sledili, pa na koncu ni bilo potrebno, smo našli …
Ja, lep izlet, nič ne tajim, saj malo predrago v dobro voljo spraviti res ni napačno. Še posebej, ko mi je naslednji dan postokala, da ne njej ne tamalemu nekaj ni bilo dobro v želodcu in sem ves vesel ugotovil, da smo torej s Hrvaško zaključili, da itak imamo doma in televizijo in kruh, pa je prav skočila pokonci, da to pa ne, da v kino bomo še šli, le KFC se bomo izognili, da bomo šli pač v Burger Kinga ali pa v kakšno tapravo gostilno!
Jebemti, pa lepo je meni govoril dr. Stibro …
