Vid se je pritoževal, da že dolgo nisem nič napisal. Kar, tehnično gledano, ni povsem res. Zadnjih štirinajst dni, ko lovim rok za oddajo prevoda čudovitega romana hrvaške avtorice Jaminke Tihi-Stepanić, toliko klofam po tipkovnici, da se mi je vnela mišica na levi nadlakti. Evo, človek se vsak dan kaj novega nauči. Do pred kratkim sploh vedel nisem, da je moje delo lahko tudi nevarno in da lahko vodi do poškodbe! Ja, zlati Marko Z. je takoj ugotovil, da je imel v mladosti tudi večkrat vneto mišico na roki, presvetli predsednik pa ima celo še danes eno mišico na roki malo bolj razvito, ampak to so že zgodbe za enkrat drugič …
Torej, pišem veliko, res veliko, le na blog ne. In tudi danes ne bi, če me ne bi ves navdušen Vid poklical in poročal o intervenciji Jamarske reševalne službe, reševalnega centra Postojna. Za katero bi bila škoda, da bi šla samo v suhoparno poročilo naše službe.
Zjutraj so jih poklicali lovci, da so ustrelili divjega prašiča, ki pa ni takoj umrl temveč je direkt v šesto prestavo prestavil in smrt storil v nekaj več ko deset metrov globoki jami. Verjetno je bil še posebej zloben in je, raje kot da bi lovcu privoščil ponos nad strelom, samomor storil, tako da se lovec ne bo mogel hvaliti, da ga je on na dlako vrgel …
Ker ga je Vid poznal, (lovca, ne prasca!), ga je lahko malo pohecal, da očitno ne zna dobro streljati, ker drugače prasec ne bi bil v jami in ne bi potrebovali pomoči JRS. Itak da ga je lovec takoj skoraj užaljeno zavrnil, da on že zna streljati, da ga je perfektno zadel, samo da verjetno prasec ni znal umreti …
Intervencija ni bila zelo zahtevna (za JRS, za lovce pač, ker itak so najprej sami poskusili, preden so na pomoč poklicali) in so se kmalu malo po ramenih potrepljali in morda kakšno pivo še spili, potem so (pa vsaj jamarski reševalci) proti domovom zavili, da še nedeljsko kosilo ujamejo.
In so tudi ga, ampak za Vida se delo ni končalo!
Lovci so prasca ločili od droba, kar običajno kar v gozdu pustijo, da imajo še druge živali kaj od tega, ker je bil pa tam tudi reševalec Mihi, ki ima doma psa in ker zna razmišljati, je razmislšljal, da njegov pes tudi meso je, ki mu ga mora seveda on kupovati in je v vrečko lepo srce praščevo pospravil, pa morda še pljuča in še kaj, naj ima pes veselico, pa itak ga je tudi on pomagal iz jame izvleči. Prasca, kakopak …
Povsem korektna misel, kakopak, vsi na dobičku in veseli, le ko ga je Vid pred njegovo hišo odložil in je Mihi iz prtljažnika intervencijskega vozila tisto vrečko vzel za psa, se je zaslišal en upssss.
Vrečka je bila malo strgana in kri seveda zatorej ni samo v vrečki ostala. Saj kaj dosti ni mogel storiti Mihi, je le Vidu povedal, da bo malo pucal potem pa proti hiši odhitel, da svojemu psu pove dobro novico.
Vid se je pa verjetno naprej odpeljal z malo večjim strahom, ker če bi ga policisti zaustavili, bi jim težko pojasnil, zakaj je kombi zadaj tako krvav, ko da so prasca v njemu klali …
