V torek sem imel nastop v knjižnici v Sevnici in ker je imel v torek tudi moj zlati prijatelj Grdin rojstni dan in sem vedel, da se bova po vsej verjetnosti zgrešila, sem ga kar v ponedeljek zvečer poklical, da mu prvi voščim. Je nekaj protestiral, da še nima rojstnega dne, potem sem pa še jaz protestiral, da naj me neha učit, kako in kdaj se prijatelju za rojstni vošči, če hočeš biti prvi …
Ko sem se že proti večeru iz Sevnice vozil, sem se pa spomnil, da bi bilo morda korektno, da mu še na tapravi dan voščim in sem ga poklical. Je bil vesel, jaz pa tudi, da sem bil in prvi in dvesto triinpetdeseti, še bolj sem bil pa vesel, ko me je na žurko za rojstni dan povabil. Da bo bolj večerna in da nisem še nič zamudil.
Doma sem se samo v bolj pohodniška oblačila preoblekel in okoli devetih zvečer sva se že vozila proti Črnomlju. Ker žurka naj bi se zgodila v bivaku pri Čaganki!
Okoli desetih zvečer sva se lepo po gozdu po spluženi cesti vozila, pri Konfinu, odcepu proti Čaganki, sva pa parkirala. Ker naprej pa ne plužijo. To sva vedela, zato sva s sabo vzela krplje. Da bo za rojstni dan še malo kondiciranja. Če ne bi bilo snega, bi se odpravila v Čaganko, tam na 150 globine je potrebno eno vrv zamenjat in še eno pritrdišče zavrtat, ampak peš se nama pa vse opreme ni ljubilo trogati.
Prvič sva se skregala, še preden sva prve korake naredila! Sem iz avta krplje vzel, pa se je prijatelj malo pametnega počutil očitno in je izjavil, da on se s krpljami ne bo jebal, da bo raje trpel malo udiranja pod nogami. Itak da mi je kar zavrelo in sem se že nagibal k zamisli, da mu pustim namero tudi izpeljati, potem sem se pa spomnil, da bom za njim tudi jaz trpel in da se bova slej ko prej obrnila!
Ampak ga poznam, ko on zatrmuli, ga kamion ne premakne. Zato mu nisem nasprotoval, le predlagal sem mu, naj par korakov v celca napravi, tako, za test. Mu je bilo to sicer iz podčasti, ampak se je spomnil, da bova itak kmalu tja krenila in je nejevoljno stopil dva koraka v cel sneg. No, le en korak je naredil, ker se mu je noga itak do malinic vdrla, da ga je verjetno v gatah zazeblo, ampak je vseeno trdil, da ni tako hudo! Da on bi res lahko šel brez krpelj, da naprej bo ziher lažje pol in manj snega.
Ja, lahko bi mu pritrdil v tej misli, da ko se bova kakšnih sto višincev dvignila, bo zih manj snega, ampak s prijateljem, ki ima rojstni dan, ne smeš na takšen način, zato sem mu predlagal, naj do tam, ko bo manj snega, vseeno krplje vzame, ko prideva pa do manj snega, jih bo pa sezul in kar tam v gozdu pustil, saj tam, bogu za hrbtom itak nihče ne hodi, še posebej pa ponoči ne.
In je popustil.
Snega itak ni bilo manj, pa še nekam čuden je bil, se nama je kljub krpljam vdiralo skoraj do riti in sva do bivaka skoraj dve uri potrebovala! Sva kar dobro zagrela motorje, se je prav kadilo iz naju.
Le malo pod ničlo je bilo (v bivaku morda celo malo hladneje), zato sva kar za mizo sedla in si pivo in radler privoščila. Potem sem se lotil ogenj zakuriti v peči, prijatelju, ki je imel rojstni dan, sem pa naročil, naj kar sedi in v pivu uživa. (kako sem dober, se vidi tudi iz tega, da sem mu, ker je ravno praznoval, dovolil, da je snega gazil prvi!)
Ampak Grdin ne more brez dela sedeti, če ima v glavi en super načrt. Medtem ko sem jaz kuril (in še kar nekaj časo potem, ko je v peči že krepko gorelo!), se je on spravil potko od bivaka do drvarnice narediti. Ker je videl, kako se mi je vdiralo, ko sem skočil po drva in ker me ima tudi on rad, se je potem odločil, da njegov prispevek bo pa potka. Da bova lahko v kroksih po drva hodila!
Torej, v peči je gorelo in prav toplo je postajalo, moj prijatelj je pa potko zunaj štamfal. Jo je utrdil, da bi se s tankom lahko v drvarnico vozila, če bi ga imela!
Dobro, potke za lulat pa ni utrdil, tako da sva odtočit obakrat odskakljala po celem snegu, ampak človek lahko naredi le toliko, ne?!
Za jest sva si prinesla kruh in jajca, ampak potem se nama jajc cmariti ni ljubilo in sva za njegov rojstni dan le kruh mlatila. Jaz z radlerjem, on s pivom! Pa saj je bilo kar okusno, še posebej zame, ki še vedno nimam okusa …
Ob dveh je prijatelj padel v horizontalo, jaz pa tudi, ampak je bil dober signal in sem se kar nekaj časa z netflixom zabaval. Malo sem se potem ustrašil, ko sem videl, koliko je ura, ker je Grdin zagrozil, da bova ob osmih zjutraj že v dolino odpeketala, zunaj se je pa že dan delal, zato sem samo drva v peč nabuhal in še jaz zaspal, čez kakšno uro sem pa že zunaj v gataj kadil in luftal, ker ena klasika pač mora biti, pa rojstni dan gor ali dol! Grdin se ni zbudil …
Nekaj čez osem sem vstal, vrgel v peč še par polen, kofe skuhal in ga slavljencu v posteljo postregel, medtem ko sem za mizo potem v miru kofe srebal, da k sebi pridem, pa nisem mogel. Ker je prijatelj duhovit vedno navsezgodaj in je začel igrati primadono – najprej je bila kava prevroča in zakaj mleka nisem dal mrzlega noter, ko sem mu mrzlo mleko prinesel, je pa znorel, kaj ga morim z mlekom in kakšen prijatelj da sem, če ne vem, da on mleka ne pije, da mleko je za teleta …
Je bila njegova igra tako avtentična, da sem v kratkih rokavih prvo kavo in čik pokonzumiral kar zunaj na snegu …
Potem sva malo pospravila in za zajtrk našla napolitanke, potem pa (po planu, je veselo oznanil prijatelj!) okoli desetih pot pod krplje vzela. In že čisto malo naprej sva v najinih sledeh opazila sledi volka, kar simpatično velike! In me je potem za nazaj malo strah ratalo, ker sem, ko sem se v posteljo spravil, namerno pustil vrata odklenjena, ker pozimi medvedov ni, niti nisem dal še dodatne varovalne deske pod kljuko! Evo, človek se malo opusti, ker misli, da medvedi spijo, ti pa volk okoli pride …
Potem pa med potjo še pica, ker nobena žurka brez pice ne more it, potem pa domov.
Še en malo drugačen rojstni dan mojega prijatelja Grdina …
