Nekaj se bodem z birokracijo, da mi življenje malce olajša, ampak tovrstne borbe mi ga vedno le zagrenijo! Enostavno ne znam. Vse obrazce pošljem, pa kakšnega pozabim, ostali so pa napačno izpolnjeni. Ko ene štirikrat pošljem popravke in si mislim, da ne bo pozitivno rešeno že zato, ker bodo mislili, da se norca delam iz njih, se nekdo usmili in mi napiše, naj ga pokličem, ker drugače nikoli do konca ne bomo prišli. Pokličem, ves ponižen, jaz jih potrebujem, potem po par pridigah izvem, kaj sem naredil narobe. In se z vso močjo grizem v jezik ter si govorim, naj molčim!
Bi zavpil, da sem naredil prav, da je vse le stvar detajlov, a ne smem. Naredim, kot je zahtevano, se zahvalim in zdaj menda bo. Ne vem še, odgovor bo, ko bo.
Ampak, naj vam nekaj zaupam – jebe se mi sladko!
Pred leti so me klicali z davkarije. Da imajo problem, da jim moram plačati kakšnih 4000 evrov. Takrat so bili še tolarji, a sem pozabil, koliko je bilo to v tisti valuti. Itak da me je kap, še posebej, ko mi je model mirno pojasnil, da sem sam kriv, ker nisem podaljšal statusa umetnika in so mi ga vzeli, delovna doba je pa tekla in da zdaj mora te prispevke nekdo plačati. No, nekdo, jaz! Sem človeku pojasnil, da jaz jih ne bom, ker denarja nimam, model pa mirno odvrne, da bom šel pač v zapor. Seveda sem prekinil, vsak klinac mi z zaporom pač ne more groziti. Telefon je takoj spet zazvonil in človek se je opravičil, da je nekaj prekinilo. Sem mu pojasnil, da sem prekinil jaz, ker vsak klinac me v zapor ne bo pošiljal, a se kaj dosti ni sekiral zaradi tega, le pojasnil je, da on samo pove, da davkarija denar pač vedno dobi. Mu povem, da ga od mene ne bo, ker ga nimam, on pa mirno, da bo pač hiša šla. Seveda sem spet prekinil in model je spet klical in se opravičeval, ker naju je nekaj prekinilo. In sem mu spet povedal, da sem jaz prekinil, potem pa še, kam naj si telefon vtakne in sem spet prekinil. Je še enkrat poklical, ampak se nisem več oglasil …
Potem me je klical oče, da je v časopisu bral, da sem status izgubil in res je bilo v časopisih, s fotko vred, jebeno pomembna novica, kar nisem mogel verjeti, ampak se je izkazalo, da nisem samo jaz birokratsko fuknjen, še nekaj veliko večjih od mene je bilo v isti situaciji. Na srečo, ker so potem oni to zase uredili, vmes se je pa še zame. Pa itak se je izkazalo, da so uradniki zafrknili, ki bi morali sami pridobiti podatke od drugih uradnikov in smo bili v bistvu krivično izbrisani …
Seveda so klicali tudi z davkarije, a je klicala ena prijazna gospa mojo prijazno soprogo in njej vse pojasnila, kaj moramo narediti, da bo spet vse okej, ker baje z mano se ne da nič zmeniti, ji je pojasnil kolega plus totalni tumbl sem za te zadeve …
Kakor koli, sem imel takšnih še nekaj, a ko sem zadnjič torej eno zadevo (vsaj upam, da sem jo, čakam na odgovor) uspešno rešil, sem se odločil, da si še status veterana uredim. Tisto s pričami mi ni dišalo in sem se pri sebi že odločil, da uradno pač v osamosvojitveni vojni pač ne bom sodeloval, a sem potem, ko sem papirje iskal za prvo zadevo, našel še papirje za vojno!
Ma se mi je nasmejalo, ko da sem zadel na lotu, res! Našel sem poziv v vojno, našel sem papir, ki mi je odobril 12 urni dopust med vojno in našel sem papir, na katerem je pisalo, kaj vse sem zadolžil.
In sem se ko bumbar odpravil na vojaški urad. Kot bumbar zato, ker sem bil prepričan, da bo vse okej! Pa itak da ni bilo!
Sem gospodični pojasnil, po kaj sem prišel in mi je bilo kar malo nerodno (komu normalnemu pa ne bi bilo trideset let po dogodku uveljavljati statusa?!), a mi ni nič očitala, kje sem pa do zdaj hodil, le vojaško knjižico je zahtevala.
Hm.
Sem priznal, da te nisem našel, sem pa našel poziv. In ji ga pokazal.
Ga skoraj ni pogledala. Da so takšnih pozivov poslali nešteto, ampak da niso vsi prišli …
Kar me je začudilo. Jaz niti pomislil nisem, da ne bi prišel. No, itak, sem bil prostovoljec …
Sem ji ves entuziastičen potem pokazal še dovolilnico za dopust (iz vojne), š štempljem in podpisom poveljnika, pa je ni zanimalo. Niti papir, na katerem imam dokazano, da sem zadolžil vojaške gate, je ni zanimal. Da to pač ni dokaz, da sem sodeloval v vojni …
Malo sem bil zmeden in ker je kar naprej priče omenjala in ker sem kar naprej omenjal, da me to čisto zares ne zanima, je zavzdihnila in odšla v drug prostor, da pogleda v nekih spiskih.
Kjer me tudi ni bilo.
Priznam, sem bil kar razočaran. Človek se gre takole borit za samostojnost države, država te pa niti na spisek ne vpiše!
Na koncu sem ji povedal za eno pričo, prijatelja, ki je že veteran in je bila zadovoljna, na vratih sem se pa vseeno obrnil in ji kar malo razočarano povedal, da me čudi, da me ni na spisku sodelujočih v vojni.
Je zmignila z rameni, da spiski pač niso povsem popolni in da tu nimamo kaj. Da je sicer na spisku res en Damijan Šinigoj iz Novega mesta, ampak da to nisem jaz, ker tisti Damijan Šinigoj iz Novega mesta, ki se je boril za samostojno Slovenijo, je eno leto mlajši od mene!
Sem odšel, nič nisem rekel. Mislim, v glavi sem vpil, naj molčim, ampak glasno pa nič nisem rekel!
Doma sem to anekdotico predragi soprogi zaupal. In me je, naivnica, vprašala, zakaj gospe nisem povedal, da sem res bil v vojni, da sem celo edini roman, ki ga imamo Slovenci na to temo, napisal.
Ji nisem povedal, da se z ljudmi, ki so verjetno prebrali toliko knjig, kot sem jih jaz pojedel, pač ne kregam, ker to itak ve …
Če bom tudi uradno postal veteran, ne vem, vem pa, da pri birokraciji le poredko zmagaš.
