Potrpin je poklical, da bi moj praznik lahko preživela delovno, kar med vrsticami pomeni, da naj vsaj za praznik delam, če se že drugače non stop po riti praskam in sem se strinjal, kaj sem pa hotel. Saj za v jamo iti je vsak razlog dober …
Sem v torek vstal malo bolj zgodaj kot ponavadi, ker je grozil, da bo zgodaj prišel, ampak potem ni, ko sva skočila v trgovino in na večerjo v Novem mestu, je bila zunaj že trda noč. Tam nad Bistrico je bilo že kar nekaj snega in upanje, da bo njegovo terensko vozilo zgrizlo do bivaka, je z vsakim kilometrom bolj plahnelo, čeprav povsem obupal do konca ni. Predvsem zato, ker je bilo vsaj 10 stopinj pod lediščem!
Saj zeblo naju ni, pa ne zaradi skoraj polne lune, ki je tako močno svetila, da svetilk sploh nisva potrebovala, temveč zato, ker sva bila naložena ko bumbarja. Vso jamarsko opremo, hrano, plus vrtalnik in kovačijo in sto metrov štrika. Prijatelj si je na hrbet zadegal ogromen nahrbtnik, da se mu je potem celo pot udiralo v pomrznjen sneg, jaz sem bil pa pameten in sem si eno prasico zadegal na hrbet, drugo, s štrikom, sem pa za sabo vlekel. Ker smo se nekako že na začetku odločila, da če sem že štrik prinesel, ga naj pa še do bivaka nesem …
No, načrt, ki se je sprva zdel pameten, ni bil pameten, toliko lahko priznam! Ko sva prikruzala do bivaka, malo po enajsti zvečer, sem mislil, da mi je križ ven potegnilo! To se zgodi, če za sabo vlečeš breme in si pri tem, ko se ti non stop udira do kolen, skrivenčen ko svinjski rep …
V bivaku je bilo prijetnih 5 stopinj pod ničlo in preden sem zakuril, sem si želel en radler privoščiti. Ker sem bil popolnoma dehidriran! A ni bilo več nobenega, le ene 5 hektolitrov piv in ena pločevinka, saj vem, da mi ne boste verjeli, gin tonika! Prijatelj je skočil na gin tonik, ko da sem dobitni listek euro jackpota privlekel spod postelje, jaz sem si pa eno pivo odprl, čeprav ga niti ne pijem niti ne maram!
Se mi je zdela pena malo čudna v skodelici, kamor sem si ga natočil, ko sem jo malo s prsto podregal, je bilo pa kmalu vse jasno – pena je bila iz čistega ledu (da bi bil celo za Klemija premrzel verjetno, ki vedno pizdaka, da vroče scalnice, ki mu jo jaz iz kleti ponudim, ne pije)! Pa prijateljev gin tonik enako. A sva zadeve vsaj toliko pokonzumirala, da je prva dehidracija minila, potem sva pa zakurila. In nato sedla za mizo in nazdravila kulturnemu prazniku, saj je ura pokazala čez polnoč.
Ker je bil bivak tako globoko zmrznjen, ivje, ki je bilo več ko pol metra stran od peči, še ni izginilo niti po eni uri, je pa izginil čips in mega pakovanje smokijev! Večerjala potem nisva, kakopak!
Je pa prijatelj iz nahrbtnika privlekel steklenico šampanjca, da sem kar na rit padel. Ne toliko zaradi šampanjca kot zaradi dejstva, da samo prazna steklenica penine tehta pet kil, on je pa to pritrogal na hrbtu, tako zelo si je želel praznovati kulturni praznik!
No, sva še tisto požrla, kaj sva pa hotela, nazaj pač nisva imela namena nositi, kar je bilo pametno, saj sva potem, ko sva na eno uro scat hodila, lahko še v peč kakšno poleno vrgla, da sva na toplem spala …
Vstala sva ob osmih zjutraj, ker prijateljev telefon ni vedel, da je praznik, po nekaj kofetih in klobasi z jajci na oko (jap, tudi to je na najinih hrbtih prišlo z nama) je pa prijatelj proti majhni hišici odskakljal, da bo šel lažji v jamo. Sem mu predlagal, naj malo dlje posedi, da še zame desko pogreje, a je ni. Ne, ker me ne bi maral, a je majhna hišica tako z zmrznjenim snegom zametana, da je kar tam v naravi nekje odmetal …
Potem sva šla v jamo. In sva si pokazala, kako gnila sva! Že dol grede sva švicala ko konja. Že res, da sva imela kar nekaj robe, a vseeno. Na novo sva opremila stropno z novimi pritrdišči ter zamenjala vrv, pa malo drugače sva speljala, da bo lažje in manj blatno. Je kar trajalo.
A še več je trajalo, da sva ven pokukala. Nama je šlo počasi gor, ne bom nič tajil, kondicija je šla na dopust nekam v tople kraje, se mi zdi. Tako sva bila lena, da v tretji stopnji nisva zamenjala vrvi, sva jo le tam pustila, da jo bom zamenjal enkrat naslednjič …
Ven sva prišla še na sonce, res je bilo lepo, čeprav je rahlo nametavalo sneg. V bivaku je bilo toplo, konzerva prebranca in klobasa so pasali, kave potem še bolj, ko je sonce počasi začelo izginjati za obzorjem, sva pa ravno vse pospravila in pot pod noge vzela. Meni je šlo tokrat malo lažje, ker vsaj sto metrov vrvi nisem rabil za sabo vleči, še najbolj me je pekla prazna steklenica šampanjca, saj sem v prazno transportko, ki sem jo vlekel za sabo, zmetal smeti …
Sonce je torej izginilo za obzorjem, pritisnil je mraz, nama je pa že švoh 100 m od bivaka vroče postalo. Ne, ne od hoje in napora!
Ob poti pod drevesom je namreč ležala povsem oglodana košutina noga (parklji veliki ko moja noga!), vse naokrog pa krvavo, ko da bi bila v Ukrajini! Malo stran je pa koža ležala, sem bil celo tako pameten, da sem stopil proti njej, da jo razgrnem, a ko se mi je parkrat do riti udrlo, sem odnehal. Ker po tako globokem snegu ne bi mogel bežati, če bi beštija nazj prišla …
Itak da jo je volk stisnil, mi je bilo takoj jasno, saj sva zadnjič z Grdinom njegove sledi v najinih sledeh opazila in itak da mi je bilo za nazaj vroče, ker bivaka nisem zaklenil niti pod kljuko postavil deske proti medvedom!
To, da mi je ritnice stisnilo vsakič, ko je vreča, ki sem jo vlekel za sabo, malo drugače zaškripala, je pa čisto natolcevanje …
