Stara šala še iz neke prejšnje države: Veste, katera država ima največjo hosto na svetu? Ne? Črna gora! Ker druga svetovna vojna se je končala leta 45, iz črnogorskih gozdov so pa partizani hodili še v začetku devetdesetih let …
Itak da šale ne razumete. Če ne veste, da je bilo za pridobitev statusa borca druge svetovne vojne dovolj, da si od nekod privlekel dve priči, ki sta potrdili, da si se res boril (na pravi strani, kakopak!) in si dobil status borba NOB.
In so v Črni gori status borcev podeljevali še krepko v devetdeseta leta, kaj pa je bil problem priči dobit, še posebej, če si ti potem pričal za njiju in so vsi lepo neke koristi od tega imeli …
Na tole sem se spomnil, ker že dooolgaaa leta, ko kje v kakšnem gostilniškem ozračju obujamo spomine na herojske čase naše osamosvojitve, pride na dan, da si sam nisem uredil veteranskega statusa. Da to pa res moram, da se spodobi.
Me to nikoli ni povsem privlačilo, v spominu sem imel namreč dedkovo zgodbo, ki je bil v partizanih, a si statusa borca nikoli ni uredil, ker je kmalu po vojni do njega prišel znanec s prošnjo, če bi mu šel za pričo, da je sodeloval v borbi, za katerega je vedel, da se je ves čas vojne uspešno skrival v zidanici. Itak da ga je nagnal, a ko se mu je ta čez čas pohvalil, da si je status pridobil, je pač našel drugo, bolj voljno pričo, dedek pa je takrat zatrmulil, da on v takšno veteransko organizacijo ne gre, če je skrivač dobil status …
Jaz se s tem sicer ne belim glave, vseeno mi je, kdo si je pri nas pridobil status veterana vojne za Slovenijo, upravičeno ali neupravičeno, čeprav govorijo, da če bi res imeli toliko borcev, kot imamo veteranov, bi vojna traja še manj časa (pa že tako ni bila zelo dolga, saj je moj soborec teritorialec Zdravko nekoč v gostilni prostodušno glasno razmišljal, da če bi vojna traja dlje, bi moral zamenjati baterije v walkmanu, če kdo še sploh ve, kaj to je!), a me te zadeve res niso zanimale.
Ampak, ker smo zadnjič spet nekje sedeli in ker me je spet nekdo zajahal, da si moram status veterana urediti že zaradi zgodovine, sem zvečer sedel za računalnik, poiskal spletno stran veteranov in jim poslal mail z vprašanjem, kako postati njihov član. Če si, tako kot jaz, recimo, že pred desetletji izgubil vojaško knjižico, v kateri je bilo zapisano, da si od takrat do takrat sodeloval v vojni v tej in tej enoti.
Ne vem, zakaj me njihov odgovor ni zelo presenetil. Da naj grem na upravno enoto z dvema pričama in da je to to.
Sem skoraj odnehal, potem sem si pa rekel, da me nič ne stane, če pokličem edinega prijatelja, za katerega se spomnim, da sva bila tam skupaj (od devetih ljudi v enoti), imam vsaj razlog, da malo poklepetam z njim. Itak da sva takoj padla v luknjo spominov in se režala ko pohana mačka, ampak pomagati si pa kaj dosti nisva mogla, ker tudi on nima urejenega statusa. In se kot on niti pod razno ne spomni, od kdaj do kdaj sva bila v vojni (čeprav sva bila v uniformi in z orožjem v rokah skraj mesec in pol, toliko o desetdnevni vojni), v kateri enoti in kdo so bili ljudje, ki so bili z nami.
Spomnila sva se starejšega možaka, ki ga je rad na zob dal in se nama je zdelo smešno (takrat), ko sva mu steklenico šnopca skrila in ga potem opazovala, ko jo je kakor nezainteresirano iskal, na začetku miren, nato pa vse bolj živčen (pa res nisva pomislila, da se morda pa ne gre šaliti z avtomatom oboroženim alkoholikom!), spomnila sva se poveljnika naše male enote, ki je ravno končal vojaško šolanje, a ker mu še niti dobro kocine pod nosom niso poganjale, ga nihče ni resno jemal in se je včasih dobesedno zjokal, mi pa, ki smo ne vem iz kakšnega razloga uživali v njegovih solzah, smo njegove ukaze prav zanalašč izvajali napačno, pa spomnila sva se možaka, ki je imel roko kot lopata, garač in kmet, ki ga je žena varala in je nekoč dobil znanca v njegovi postelji z njo, pa ga, dobričina, kot je bil, ni zlomil, le domov ga je nagnal, ženo pa iz hiše, potem je pa gor prišla njegova osemdesetletna tašča in mu začela najedati, da on hčerke njene ne bo iz njene hiše podil in naj kar on spoka, vmes ga je pa še eneparkrat klofnila, on pa jo je, živčen, verjetno nehote malo hitreje pobožal po faci in ji s tem seveda čeljust trikrat zlomil, saj je imel kakšne sto kil več od nje, a ga potem niso dali v zapor, ker so na sodišču crknili od smeha, ko se je zagovarjal, da je taščo udaril v samoobrambi …
Kakor koli, zdaj iščeva po spominu, koga bova za pričo na upravno enoto privlekla, pa nama ne uspeva najbolje. Morda bom pa res kar mojo predrago soprogo uporabil. Ko je slišala, s kakšnimi težavami se ukvarjam, je predlagala, da mi gre kar ona za pričo, ker je itak ves čas pri meni visela in da je bilo ful fajn, da smo celo vojno roštiljali in pekli in pili in se zabavali …
Kar mi je dalo malo misliti!
Če si veteran vojne za Slovenijo, ti menda država plača pogreb. Zakaj že mi moja predraga soproga pomaga urediti status?!
