Jelenov hodnik, ne dolgo nazaj odkrita jama, je dobila ime po jelenovem rogu, ki so ga našli skoraj na koncu jame in smo pred kratkim dobili informacijo, da je star skoraj štiri tisoč let!
In Mitja, pameten, kakor je, ki že eno leto koplje na drugem koncu, da bo izkopal izhod (ali drugi vhod, kakor vam drago), da bo jama skozenjc, je prišel na genialno zamisel – kaj pa, če bi imeli vajo novomeškega reševalnega centra v tej jami?!
Je verjetno mislil, da bo prišla ekipa za širjenje ožin in razčefukala tistih par metrov do skozenjca, a je pozabil, da gre le za vajo. In da bomo zadevo potegnili po daljšem koncu, kakopak.
Kar spet ne bi bil problem, saj jama ni zelo ne globoka ne dolga, a glede na to, da je v Kočevskem Rogu še veliko snega in da je prišlo toplejše vreme, bi se znalo zgoditi, da vhodno, petdesetmetrsko brezno krepko zaliva.
Zato smo šli danes preveriti, da v soboto ne bo kakšnih velikih presenečenj.
In itak da presenečenja ni bilo, je fino pralo. Mitja je zadevo preopremil, ker je frišni upokojenec, ki je jamo fotkal pred kratkim, spegledal eno sidrišče in se je vrv krepko drgnila, še prej sva pa na vhodu kakšen kubik skal in kamnov zmetala v luknjo. Ker za dva jamarja je (relativno) varno, za deset in več reševalcev pa ne!
Prvi del brezna do police je bilo še sprejemljivo, je le rahlo po čeladi ropotalo, v drugem delu brezna me je pa že na pritrdišču tako zalilo, da so bili škornji v hipu skoraj polni vode. Brez heca! Vse ostalo pa tudi …
Na dnu sva se z vode umaknila, potem sva pa do konca stopila, da vidiva, koliko opreme bo potrebno in kakšne reševalne manevre jama zahteva. Bo kar pestro in komplicirano, čeprav ne bomo komplicirali!
Ko sem pa potem ob vračanju začel gor plezati v pravcatem slapu, da sem bil še bolj moker kot prej, če je to sploh možno, me je pa bolj kot voda začel vonj motiti. Smrdel sem ko prase. Pa morate vedeti, da je moj voh (pa okus tudi) že dve leti krepko omejen, le počasi se oba čuta vračata!
Nič mi ni bilo jasno. Še posebej zato, ker sem se pred odhodom v jamo celo stuširal in deodorant uporabil, plus sveže perilo sem vzel! To je plus doma po riti praskati se, medtem ko pošteni ljudje garajo po službah, kjer se ne morejo tuširati …
No, še preden sem do sidrišča prišel, sem se pa spomnil!
Oblekel sem kombinezon, ki sem ga za Labodnico posodil Anžijevemu prijatelju. Ki ni jamar. In je visok kot jaz, le čez život je malce obilnejši od mene, le toliko, da kombinezona ni uspel zapeti!
In itak da je od človeka teklo, kaj teklo, prav šprical je od njega matr!
In ko sem domov prišel, sem ga samo v garažo zabrisal, da ga ob priliki operem, potem pa pozabil.
In to sem jaz v nos dobil, tisti parurni mater, ker sem taslab kombinezon oblekel, tadobre šparam za vaje in intervencije, bumbar!
Pri avtu sem iz rokavic in škornjev vodo zlil, potem sem se pa preoblekel, po dolgem času sem po svetu spet brez gat hodil, so bile namreč povsem mokre, za ožet!
Sva se ustavila v gostilni na pivu ali dveh (Mitja) in vsak pol pice, pa Tanjo sva poklicala, da jama za vajo bo super. Sva ji sicer priznala, da teče k svina, ampak da se nama zdi, da se bo dalo tako preopremiti, da se bomo vodi izognili. Ker se nama res tako zdi.
In ker se nama zdi, da je pošteno, da če sva bila že midva komplet mokra, naj bodo pa še drugi.
Le Saša, ki bo v nosilih, se mi malo smili, ampak kaj čmo …
