Ko pozabiš umreti

Prihaja lepše vreme in prihajajo vaje jamarskih reševalcev, da malo pajčevine z znanja svojega omedemo. Danes smo imeli vajo Reševalnega centra Novo mesto, v jami Jelenov hodnik, kjer naju je z Remihom dva dni nazaj skoraj utopilo.

Sneg je sicer še, a teklo je pa občutno manj! Tanja, naša šefica, se je zadeve lotila, kot se zagre. Poškodovanko, ki jo je igrala Saša, je skupaj z Mitjem poslala na konec jame, kjer naj bi čakala že od prejšnjega dneva, z odprtim zlomom golenice in zelo verjetno podhladitvijo.

Prve ekipe, ki so se podale v jamo z medicinsko opremo in bivakom, so morale seveda tudi vse na novo opremiti, a je predvsem Den prehitro prišel do poškodovanke, ker jo Manikura, pedikura in lepotilne usluge Mitja s.p. vse sam še ni uspel povsem pripraviti. Ji je namreč pod očmi narisal črne podočnjake in s pudrom jo je napihal, da je bila bolj bleda, plus kar dokaj realistično ji je poškodovan odprt zlom naštimal.

Se je verjetno bogi nedolžni Den, ko je prišel, kar malo neprijetno počutil, ko ju je zašačil pri tistem početju, kaj pa vem, ampak kolikor Miča poznam, je bil verjetno kar malo jezen, saj kolikokrat pa ima možnost pacati po mladi ženski?! Kar vprašajte doma ženo, če jo lahko malo naflocate, boste videli, kakšen odgovor boste dobili!

Medtem ko se je večji del ekipe zabaval v blatnih delih globin, sva z Anžijem, Karin in Urbijem opremljali vhodno vertikalo. Je vhodno brezno, kljub temu, da ima samo 50 m, kar komplicirano, saj zavija, smo morali še odmik na vlečni vrvi protiteže navrtati in postaviti. Sva se s tem z Anžijem kar zabavala, vmes se nama je pa Mitja od spodaj pridružil in mu je Anži takoj prepustil delo, ker mora pripravnik, ki letos dela za reševalca, pač vaditi. Jaz sem se kar ven podal, kjer je bilo celo nekaj sonca, zunaj smo imeli dvojno tirolko z dvojnim škripčevjem, prav tako z odmikom na vlečni vrvi.

Ko je bilo vse pripravljeno, smo čakali le še na sporočilo od spodaj, da so pripravljeni, in bi začeli z izvlekom. Spodaj so imeli malo bolj zakomplicirano in je trajalo dlje časa, zato je Mitja uspel še iz jame prišprintati in v gozd ubežati. Kaj je počel? Če pogledate v dnevnik baze, ki ga je vestno vodil Tico, tam lepo piše, ob kateri uri je Mitja prišel iz jame, odštartal kakat in kdaj se je spet vrnil v jamo …

Jaz sem malo razmišljal, če bi šel njegov kakec pofotkat, ker me je Nina prosila, da ji pošljem fotko vseh kakcov, ki jih srečam v gozdu, kar sem zadnjič objavil tisto košuto, ki so jo trije volkovi pri bivaku snedli, da je samo kopito ostalo, samo potem tiste fotke nisem šel naredit, ker je prijatelj rekel, da je kar konkretni kabel položil in sem se ustrašil, da bi me za nos ugriznilo, kljub temu, da še vedno ne voham povsem. Pa Nino bi verjetno tudi firbec in bi potem tisto fotko kakca različnim strokovnjakom pošiljala, kaj je to za ena zver, ki tako iz sebe iztisne …

Kakor koli, smo se lepo sončili tam pri bazi in čakali, da se kaj zgodi, kajti Tanja je pripravila super scenarij. Poškodovanko naj bi oskrbeli, prenesli do bivaka, postavili manevre, ko bi jo na manever postavili, naj bi pa začela stokat, da ji je slabo in da bo bruhala in da naj jo nazaj potegnejo (kar ni tako enostavno, kar sredi reševalnega vrvnega manevra smer spremeniti!), ko bi jo nazaj potegnili, naj bi pa umrla. Notranje krvavitve pa to …

Mi smo torej stali zgoraj in čakali, da nam od spodaj sporočijo, da so se zadeve zakomplicirale in se hudomušno hihitali, potem nam pa nenadoma sporočijo, da je poškodovanka že v vhodnem breznu, pod našimi manevri, da jo lahko že prevzamemo! In se je Mitja ekspresno v jamo podal, zgoraj pa nobenemu nič jasno.

Sem bil prepričan, da je spodnja ekipa preslišala poškodovankino stokanje in umiranje in jo je raje do nas ekspresno spravila, ker je to lažje, da je pač na nas svoj problem prestavila, ampak je potem na analizi Saša povedala, da je tam pri prvi ekipi na tirolki enostavno pozabila umreti!

No, ja, se verjetno tudi to lahko zgodi, kaj pa vem. Je potem, ko je bila že pod nami in pri Anžiju, ki je pa vedel, kaj bi se moralo zgoditi, začela igrati, kakor smo se zmenili in je potem Anži Dena prepričeval, da poškodovanka nima srčnega utripa in da ne diha, Den ga je pa prepričeval v nasprotno! Skratka, zabava lud jebe zbunjenog, šele ko smo od zgoraj sporočili, da je zdravnik ugotovil smrt poškodovanke in da naj nadaljujemo z izvlekom, smo spet zagrabili za delo. Vmes je pa nekdo iz jame sporočal, da naj eno kosilo odpovemo, ker če je poškodovanka umrla, da ne zapravljamo brez veze denarja za njeno hrano, čez njega je pa Den vpil, da lahko odpovemo samo eno juho, da šniclein sladico od nje bo pa on pojedel …

Je bila “umrla” hitro zunaj in sem se, ko sem se lotil razpakiranja nosil, kar ustrašil, ko sem opazil njene črne podočnjake. Ker nisem vedel za Mitjatov skriti talent … Potem smo se pa kar pospravljanja opreme lotili ter jo odnesli do kombija, ko sta Den in Bor pa iz jame blatno opremo še prinesla, sta se pa seveda pritoževala, da sta morala pa celo jamo sama razopremiti in naše manevre tudi. Isto je protestiral tudi zlati Marko Z., ko je ves blaten racal po snegu proti meni in zahteval fotko, da bo imel opomin, da v Dolenjske jame nikoli več ne pride, prav tako se je pridušal Miha. Ja, Dolenjske majhne čurkice mora razopremljati šest ali sedem ljudi!

Ko smo se preoblekli, smo še kratko analizo udarili in čeprav sam nisem imel kaj dosti pripomb glede pravilnosti manevrnov in varnosti, sem mnenje spremenil, ko je svoje videnje vaje podal Urbi! Je povedal, da je bilo super, da je lahko spet malo povadil in da nima nobenih pripomb, da mora pa še posebej pohvaliti sebe, ker je šel v jamo brez ključa, pa je lahko kar s prsti odvijačil matice s sidrišč odmika!

Sem zastrigel z ušesi in zahteval pojasnilo, hkrati pa že Mitjata opazil, kako je v tla pogledal. Je namreč napol postavil zadevo Anži, dokončati bi moral pa on, a ga je Anži prehitro k sebi poklical, da sta še nekaj tretjega naredila, tisto prvo se pa potem ni dokončalo! No, saj življenjsko nevarno ni bilo, če bi odmik popustil, bi le Saša dodatno črtico v spodnje hlačke naredila, kaj hujšega pa ne bi  bilo …

Potem seveda še zasluženo kosilo v gostilni, na koncu pa še sladica. Na voljo smo imeli panakoto z jagodami ali jabolčni zavitek in Mitja se je odločil za jabolčni zavitek, a le, če dobi krajček. In ga je dobil in je bil zadovoljen, mi pa tudi. Lepo je en dan s prijatelji v jami preživeti in se potem napokati, da se komaj premikaš …