Reševalni center Velenje je imel v JRS letos prvi vajo. In sem šel pofirbcat, koliko še znamo in zmoremo. V Neskončno brezno.
So ga našli že dooolgo nazaj. Vhod je bil ozek. In so ga, kakor pritiče tedanjim časom, razširili. Kakšnih 20 kg dinamita so postavili v luknjico in dve letalski bombi, ki sta ostali še od vojne. Vhod je zdaj širok in lijakast. Podoben luknjam, ki jih na televiziji vidite v Ukrajini …
Nekaj čez sto metrov globoko vhodno brezno z veliko dvorano in naslednjim 30 m globokim breznom. Nič posebnega, sem celo mislil, da bo zgodnje vstajanje najbolj ekstremen dogodek dneva. Pa seveda temu ni bilo tako …
19 se nas je zbralo, še Kranjčani so na pomoč priskočili, pa Vid, kakopak. Do jame kar nekaj hoje po snegu, smo bili kar visoko.Kot nadornemu se mi ni zelo mudilo v jamo, ker sem vedel, da ne bomo hitro končali, zunaj je pa ravno sonce začelo greti.
Malo sem nergal zaradi opremljenosti vhoda, a me nihče ni resno jemal. Da kompliciram. Jamarji, ko se dva ali trije spravijo v jamo raziskovat, ponavadi malo po domače opremijo, a ko pride reševalna, če se zgodi nesreča in se po tistih štrikih spusti 40 ljudi, mora biti še bolj varno od varnega. To vedno učimo, a kaj, ko smo v praksi včasih bolj leni …
Tisti lijakast vhod je bil dokaj krušljiv in je material potem padal vseh 100 metrov v globino, a je lažje biti previden na vhodu kakor pa preopremiti. Pravijo …
Torej, se mi ni zelo mudilo v jamo, a ko so vse ekipe izginile v temo, sem se za njimi podal še jaz. Itak na začetku ves posran in previden, da ne bom kaj dol sprožil, še bolj posran in previden pa potem od sredine jame, saj je bil zadnji raztežaj daljši od 50 metrov!
Ne veste, kaj to pomeni? To pomeni, da vmes ni nobenih pritrdišč in se samo spuščaš. Vrvi lepe in čiste, moja simpl zavora že krepko znucana, na rokah pa najtanjše rokavice, ker se mi ni ljubilo natikati gumijastih, ki sem jih imel v torbi. In sem držal štrik, ki je prihajal iz zavore z obema rokama, pa ritnice tudi krepko skupaj, ko je letelo dol …
Spodaj so vsi že veselo delali, a je Walter, ki ga je zadnji raztežaj tudi malo ob živce očitno spravil, naročil Gregiju, da je splezal gor in vmes še eno sidrišče scumpral, ker drugače bi ven hodili dva dneva!
Pa se je takoj videlo, da smo malo zarjaveli od zimskega spanca, ker Gregi je gor splezal brez kladiva, Maks, ki mu je šel čez deset minut pomagat, pa tudi. Mislim, da je kladivo Walter potem enemu kar zabrisal, na srečo ne v glavo …
Jaz sem malo okrog po delovišču hodil in s prstom na majhne napakice kazal, ker velikih pač ni bilo, konec koncev imamo res dobro ekipo zadnja leta, potem me je pa Zdenka kar v ekipo potegnila, ker ji je ljudi manjkalo. Ko sem videl, da me vleče v blatni meander nad zadnjo stopnjo, sem se seveda uprl, ker se res nisem želel umazati, sem se na svojo funkcijo zgovarjal in okoli gledal, koga bi potunkal, pa je ostal samo še Walter, ki je pa že hudičevo izkušen in je za štrik držal, da nas bo iz blata potegnil …
In sem zagazil v blato, kaj sem pa hotel. Saj sprva sem se še malo pazil, a ko so nosila s poškodovancem po protiteži iz prvega brezna prišla in jih je bilo potrebno potegniti v nizki in blatni meander, smo morali vsi krepko zagrabiti. In sem zagrabil, vmes enkrat pa popizdil, ker ko smo nosila naprej nosili, sem moral ves proces zaustaviti, saj noge nisem mogel potegniti iz blata. Se mi je vdrlo skoraj do malinic!
V dvorani je poškodovanec malo počival, da so še manevre v vhodnem breznu do konca postavili, vmes sta pa iz prvega brezna prišla Den in Vid, ki že vsaj pet dni nista bila skupaj in sta bila vsa razigrana in sta z blatom drug drugega po obrazu mazala, vpitje, smeh in kričanje je bilo pa tako razigrano, da je komandant, ki je bil vse do takrat neverjetno dobre volje (kar je zelo redko!), popizdil in vse opomnil, da smo na vaji, ne v gostilni! Pa ker sta z veselico nadaljevala tudi zunaj jame, imamo zdaj glede njiju novo pravilo – ne smeta biti več skupaj v ekipi, ker potem gre resnost v maloro!
Sem mimogrede izbrisal iz misli kavico, sem ravno hotel gorilnik ven vzeti, in sem se raje kar na štrik podal, da vidim, kaj zgoraj počnejo. Je šlo gor počasi in z naporom, ker sem bil tako blaten, da ni nič prijemalo!
Zunaj pa še sonček, kakopak. In malce zakomplicirana situacija, ker zunanji so bili najbolj zimsko zaspani in niso dobro manevra postavili in so ga morali malo popraviti. Plus Jokl je ven prišel in je vhod v jamo preopremil, da tisto ni bilo za nikamor. Sem ga hotel pohvaliti, a ga nisem, ker je bil malo jezen name. Ker v jami od mene ni dobil cigarete. Saj ne, da mu ga nisem hotel dati, le imel ga nisem, še vedno ne kadim. Pa ni verjel, je mislil, da sem samo škrt in da kadim na skrivaj.
Nosila smo ven potegnili, za njimi so pa še umazanci prišli. Na analizi so izbiro jame vsi hvalili, da je bila res super jama, pa sem jo pohvalil še jaz. Ker jaz sem potem v nedeljo samo svojo opremo pral, ne pa tudi reševalne. Me zanima, če so reševalci naslednji dan, ko so drek pucali, še vedno milslili, da je bila jama super!?
Potem pa pozno kosilo, kot vedno. Ko smo pridni, dobimo hrano. Jaz sem si naročil hamburger, ker sem pico jedel par dni nazaj in čeprav je bil dober in sem se res najedel, sem potem, ko je Den naročil še palačinke s čokolado, še jaz skočil pokonci iz čiste požrešnosti in si jih še jaz naročil. Ko sva jih dobila, sva pa še vsem ostalim lušte naredila, še najbolj Walterju, ki kar ni mogel počakati svojih ampak je hotel kar Denove pojesti. Je zagrabil Denov krožnik in čeprav ima model 30 kil, ko ima na sebi vso jamarsko opremo in 5 kil blata in čeprav Walter zna s psi, mu krožnika ni uspel spuliti iz rok, ker ga je mali ugriznil v roko!
Jap, ko je lakota, se tudi činov ne spoštuje …
Uglavnem, prav vsi siti in prenažrti smo si torej privoščili še sladico, ko smo pa potem ležali za mizo in komaj dihali, je pa nekdo ugotovil, da če nas pa zdaj na intervencijo pokličejo, naj Walter pa kar takoj zaprosi za pomoč Hrvatov, pa čeprav bo sramota, ampak da mi res nismo več za v jamo vsaj ene tri ure!
Sem domov prišel zadovoljen, nič ne tajim …
