Grdinov film o reševanju Rileta iz Primadone (Primadona 2.0) je bil uvrščen v tekmovalni program tržaškega filmskega festivala, ki daje poudarek tudi jamarski tematiki. Ergo, z Grdinom sva se odpeljala proti Trstu …
Lepo se je iz zasnežene Dolenjske odpeljati na morje. Si verjetno mislite. A se motite!
Je tam tako pihalo, da nama je maline odbilo in ker sva imela še par minut časa, sva se v prvi kafič rešila in kofe spila, preden sva se v kino napotila. Začelo se je ob šestih popoldne, a je bil en čudovit film dolg kar uro in pol in je Primadona na vrsto prišle šele okoli devetih zvečer!
Začelo se je s pred kratkim najdenim filmom o tržaških jamarjih iz leta 1955, brez zvoka, ob katerem se jeprenekateremu starejšemu jamarju zasolzilo oko. Ker so uporabljali še lojtrice in nekakšne čelade iz 2. svetovne vojne.
Potem je bil na vrsti tisti dolgi film o italijanskem kiparju (ki je lani umrl), ki je še enkrat dokazal, da smo jamarji res posebni ljudje. Namreč, v filmu so čudovito združeni VHS posnetki iz njegove mladosti in njegovo ustvarjanje, ki pa se meša z novejšimi posnetki iz jame, kjer je dooolga leta v nekem velikem kamnu klesal ogromen kip ležečega golega moškega. Sebe, pravzaprav. Nič posebnega, morda porečete, dokler vam ne povem, da se ta (res čudovit) ogromen kip nahaja na globini 650m! Me je vse skupaj tako prevzelo, da si ga bom šel ogledat, vi pa, če niste jamarji, seveda, se boste morali zadovoljiti s posnetki …
Seveda, kakor se za Italijane spodobi, italijanski film ni bil opremljen s podnapisi, a sva z Grdinom to rešila z Google prevajalnikom, je kar šlo, le (pre)več sva v telefon s prevodi buljila kakor na platno …
Potem je bila pavza (še prej je Grdin skočil do parkinga podaljšat parkirnino, ker tam v centru očitno lahko plačaš le za dve uri naenkrat!), smo nekaj spili, potem je bila pa razglasitev zmagovalcev in sva s prijateljem kar malo surlo vlekla, ker so na oder poklicali najprej enega, pa drugega za posebno nagrado, šele kot tretjega so poklicali Grdina. Sva mislila, da je dobil neko tolažilno nagrado, ker je ravno takrat Google prevajalnik nekaj štekal, pa so ga obdarili z zlatim zvoncem, prvo in glavno nagrado! Itak da je bil vesel ko televizor in je Rok komaj prevajal njegov oskarjevsko začinjen zahvalni govor, pa še z nabijanjem po zvoncu ga je občasno motil, potem so pa še mene kot scenarista gor poklicali in mi za nagrado podelili krplje in pohodne palice. Saj veste, ker pri nas je sneg …
Potem je bila še projekcija filma Primadona 2.0, ga je bilo lepo videti na velikem platnu. Pa poslušati občasno Grdinovo zvončkljanje prvonagrajenega zvonca med filmom …
Potem si je prijatelj seveda še zmagovalni viski privoščil, potem sva se pa kar domov odpeljala, ker je bilo že itak jutri. Zvonec sva dala v prtljažnik avtomobila, čeprav ga je hotel vso pot do Novega mesta držati v naročju …
