Skoraj lačen

En projektek smo imeli pri JRS v sredo zjutraj na Kaninu in smo se Maks, Potrpin in jaz že kar v torek proti večeru v Bovec zapeljali. Da ne bomo rabili prezgodaj zjutraj vstajati, saj razumete, Bovec je daleč pa to. Namenili smo se prespati v jamarski sobi v Bovcu, a se nam ni zelo mudilo tja, smo bili lačni, smo se najprej na večerjo odpravili.

A Bovec ni samo daleč, Bovec je tudi oddaljen. Od civilizacije. Malo pred deveto zvečer smo se parkirali v prvo gostilno, kjer smo že parkrat dobro jedli, a se nam je deklica samo prešerno nasmejala. Da smo pa dobri, da bi jedli v torek zvečer v gostilni v Bovcu!

Itak da sem, očitno najbolj lačen, od prijateljev zahteval, da najdemo drugo birtijo, takšno s hrano, a se je deklica še bolj prešerno nasmejala. Da takšne v Bovcu ni! Jaz že čisto živčen, lačen kot volk, po trebuhu mi je krulilo do nezavesti, prijatelja sta se pa kar nekako sprijaznila, da tudi prav, da bosta pač hmelj jedla, da ta tudi nasiti! In sta sedla za mizo, jaz seveda nisem. Ker sem vedel, če sedem, potem ne bom jedel. Onadva sta pa sedla, kakopak.

Sem jima malo zatrmulil, da naj onadva kar hmelj jesta, jaz pa na bencinsko po sendvič ali dva skočim, pa kakšno čokolado, seveda. Kelnarca pa v smeh. Da takšne bencinske po osmi zvečer pri njih ni!

Jaz pa v totalni panični mode! Potem me pomiri, da morda je bencinska v Kobaridu še odprta. Potrpin, s hmeljem na krožniku, no, v kozarcu, se zasmeji, da to je pa daleč. A me ni motilo, ampak ko sem na splet pogledal, mi je ta povedal, da je odprta samo še natanko dve minuti!

In sem sedel za mizo, kaj sem pa hotel, ampak naročil pa iz inata nisem nič! Ker tudi kave niso več kuhali. Ker sredi noči tega ne počnejo …

Po drugem hmeljevem napitku me je želodec že prav zabolel in očitno sem se Maksu zasmilil, ker se je spomnil, da ima v nahrbtniku dve bombetki in pašteto. Menda je mislil, da bo na poti zlakotnil, pa potem ni. Se je ponudil, da mi zadevo prinese, da jo pojem kar v gostilni, a sem bil s to informacijo že toliko pomirjen, da sem se odločil počakati, da sta prijatelja tretji hmelj pojedla in da bom jedel v jamarski sobi.

Ampak nismo šli v jamarsko sobo, smo še v edino gostilno zavili, ki je bila tam odprta uro dlje kot ostale. V avtu sem pojedel dva trda rogljička, ki mi ju je prinesel Potrpin. Je rekel, da ju je zagledal na krožniku v lokalu in ju hotel kupiti, a mu jih kelnarca ni hotela prodati, da sta že dva dni stara. Da bi ju mora vreči stran, pa je pozabila. Se je ponudil, da ju on stran vrže in mu jih je podarila. Sta bila res stara in mi je smeje predlagal, da v gostilni naročim kakav za zraven, ko bosta onadva naslednji hmelj jedla, samo nisem zdržal, sem ju suha kar v avtu pogoltnil. Nista bila zelo slaba, zobe pa še tudi kar imam …

No, v edini še odprti gostilni sem potem vseeno dobil kakav, ker piva ne pijem, smetano sem pa zavrnil, ki mi jo je prijazno ponudil kupiti za poleg …

Pri drugi rundi (jap, jaz sem spil še en kakav, kaj sem pa hotel) se je pa spomnil in vprašal, če imajo kaj za jesti. Je kelnarica priznala, da ne, ampak ko je potem k sosednji mizi presto nesla, smo jo pri naslednji rundi še mi naročili. Pravzaprav celo dve! In to niso bile tam neke stare trde preste, jih je sproti spekla in z neko okusno omako postregla. Pri naslednji rundi sta spet dve presti padli zame (kakavu sem se odpovedal!) in tako naprej, dokler nisem bil totalno sit, prijatelja pa tudi, čeprav prest nista jedla!

Posledično smo se potem v jamarski sobi krohotali na ves glas, ker je Maksi sedel na mizico, kar mu je predlagal Potrpin, mizica je pa kakopak popustila in se je zvrnil, kakor je dolg in širok, pa še vodo je malo polil. Malo sem pa še jaz zmočil sobo, ker so mi seveda solze iz oči dobesedno špricale!

Sem se spomnil tistega vica, ko je študent prišel na izpit, profesor se je pa guncal na stolu in se zvrnil. Itak da se je študent krohotal, dokler mu profesor ni dobrohotno dejal: No, kolega, danes sva pa oba padla …

Potem sta seveda, sita do onemoglosti, v treh sekundah zaspala. Maks, ki je profesionalni smrčač, se je zavlekel v zadnji prostorček, ki ja ločen od ostalega prostora, jaz sem bil na srednji ležalki, Potrpin pa na drugem skrajnem koncu. In ko sem potem s slušalkami malo netflixal, sem itak crknil od smeha, ker sem bolj malo slišal od filma. Sem bolj Maksija poslušal, ki je bil sicer v drugem prostoru, a čisto blizu mene, le tanka iverka naju je ločevala …

Sem dobil flashback na vajo v Bosni pred davnimi leti. Spali smo pri jami nekje v gozdu, zunaj mrzlo za popizdit, Anžič je pa šotor pozabil doma. Ker je skoraj tako profesionalni smrčač kot Maksi, ga seveda nihče ni hotel k sebi vzeti. Jaz sem imel na srečo premajhen šotor, Tico je imel teoretično dovolj velikega, a si je s sabo vzel poljsko posteljo in potem za dodatnega možaka res ni bilo prostora. pokojni Uroš ga je s kolom nagnal, ko si je ogledoval njegov šotor, tako da se ga je na koncu usmilil zlati Marko Z. in ga vzel k sebi. Zjutraj smo pa vsi crkovali od smeha, ko je Uroš neprespan bentil, Kajti šotor je imel ob Markovem in je Anžič legel na tisto stran, da sta imela glavi oddaljeni eden od drugega le morda 20 centimetrov …

In sta se potem v spanju menila, medtem ko sem gledal film, da sem se moral občasno prav nasmejati, res, če se nista ravno v resonanco dala, ker takrat mi je pa začela žička v glavi vibrirati in se nisem mogel na film skoncentrirati …

Naslednji dan smo morali pa skupino profesorjev in njihovih študentov iz vse Evrope na kočo Petra Skalarja peljati, v zimskih razmerah. Vreme je bilo čudovito sončno in gostje navdušeni med matrom, nam je pa občasno malo ritnice skupaj tiščalo. Njim ne, ker so imeli spredaj in zadaj reševalce, so nam zaupali. Mi njim nismo, da mi smo bolj za jame kakor za pohajkovanje po zasneženih gorah …

Vsi živi smo si v dolini še okusno kosilo privoščili (smo bili dovolj zgodnji), pa par prezentacij, potem pa proti domu. Doma nisem nič jedel, ker sem si v Bovcu za vsak slučaj kar dobro in vse, kar so ponudili, privoščil. Za vsak slučaj, na zalogo …

Pa malo sem se tudi doma naslednji dan smehljal, sem na sprehodu s kuzlico srečal Remihovo predrago z njihovo kuzlico. Saj bi se morda spregledala, a sta se kuzli spoznali. Je zaupala, da hiti v šolo, bojda bo njihova Tarja šolana reševalka, vsaj takšni so plani. Čisto po atetu Remihu, kakopak, samo ne vem, če prijatelj reševalec ve, da bo njegova soproga potem tudi reševalka še z več vajami in obveznostmi in da bosta morala potem pred vsako njuno reševalsko obveznostjo kovanec metati, kdo bo šel in kdo bo doma ostal …