Evo, pa je prišel izpit za bolničarja. Moram priznat, da sem se ga bolj bal kakor intervencije! Če ne bi moral peljati še drugih, bi zagotovo scagal. Sem dan prej, ko sem še mislil, da se bom uspel še kaj učiti, poklical Potrpina, kdaj ga poberem, pa mi je model mirno pojasnil, da ga na izpit ne bo, da bo službeno odsoten. In da je poklical Tinco, ki mu je zagotovila, da to ne bo noben problem, da bo delal pač takrat kot tisti, ki bodo na prvem izpitnem roku padli!
In itak sem se takojci videl v tisti skupini! Da bom padel, če že zaradi neznanja ne, pa zato, da prijatelju na izpitu ne bo dolgčas …
Na parking v Ljubljano, kjer sem pobiral ostale, sem začuda uspel priti 15 minut prej, ni bilo gneče. In sem, seveda, vzel telefon ter ponavljal gradivo. Ter kmalu nehal ponavljati, saj sem zgrožen ugotovil, da nič ne znam. Z besedo – NIČ! Sem poklical komandanta in ga previdno pripravil, da morda njegov vodja izobraževanja izpita za bolničarja ne bo napravil. Malo bruke pa to, sem si mislil, ne bo konec sveta. Za drugi rok se bom uspel pa bolj naučiti. Komandant je bil razumevajoč. Da zagotovo ne bom edini, ki ne bo napravil in naj se ne sekiram, da tisti, ki bo padel, sam tečaj plača!
Pa, bemtivraganazaj, če bi to prej povedal, bi imel večjo motivacijo učiti se …
Prišli so še ostali in itak smo se menili v kombiju samo o izpitu. In modeli so vse znali! Meni pa nerodno. Ker so sicer vsi zatrjevali, da nič ne znajo, ampak iskren sem bil pa samo jaz, ki res nisem nič znal. Češarek je kratice stresal iz rokava in njihove pomene tudi, jaz sem se tolažil, da sem vsaj slišal za njih, če že vedel nisem, kaj pomenijo, ko je pa eno prijavil, za katero sploh še slišal nikoli nisem, sem se pa odločil nogo si zlomiti in odstopiti od izpita. Ali pa kaj podobnega.
A mi ni uspelo. Mislim, nogo si zlomiti. Sem ugotovil, da bi me modeli, natrenirani do amena, kar tam oskrbeli in bi moral vseeno izpit delati. No, okej, morda bi se lahko na bolečino izgovarjal, da zato nič ne znam …
Razdelili so teste in ko sem opazil, da so A in B, so mi vse ladje potonile. Ker sem sedel poleg Vida, ki mi je obljubljal, da me bo spravil čez izpit, da on in Den ne puščata ranjencev samih! Ampak kaj, ko je dobil drug test, pol pa ti plonkej!
Sem se lotil zadeve, ker mi drugega ni preostalo, nekaj osnovnih napotkov sem se spomnil še iz šole. Reši, kar znaš, potem pa okoli išči rešitve, ko bodo najbolj pridni že končali in bodo morda lahko pomagali. Sem reševal, sem kar dosti znal, veliko vprašanj je bilo pa dvomljivih. A kaj, ko so vsi delali, pomagati ni imel kdo, preveč očitno vrat stegovati pa tudi ni bilo pametno, ker je kar ena huda gospodična stala spredaj in nam ostro svetovala, naj ne plonkamo, ker nam bo to škodilo potem spodaj, ko bomo imeli praktični prikaz.
V roku od takoj mi ni bila všeč! Kaj pa ona ve, da jaz sploh do dol ne bom prišel, če mi ne bo kdo pomagal!?
No, ko je Vid končal in se kot obljubljeno obrnil k meni, da me zvleče s frontne črte, je ostalo samo še eno vprašanje neodgovorjeno, odgovor je stresel iz rokava, jaz sem ga napisal ter zadevo oddal. Pravno obvestilo: to ni priznanje plonkanja, jaz sem pisatelj in si lahko tudi kaj izmislim!
Potem smo čakali zamudnike. Med katerimi je bil tudi Grdin. Sem ga kar občudoval. Model je sedel v prvo vrsto, direkt na oči tiste hude gospodične! Pa sam je sedel v klopi! Malo mu je švic tekel po vratu. Videl nisem, le domnevam …
Potem smo šli v spodnje nadstropje. V delovnih skupinah. Jaz sem bil z Vidom in Denom. Ker še ni dolgo, kar sta šolo končala in sem vedel, da menda znata. Lahko bi šel z Benkotom jr, a je bil tam že Rehar, bogec ne bi prenesel, če bi ga dva dol vlekla.
Špela je prišla z listki, da izberemo scenarij. Den ni hotel vleči, da nima sreče, sem potegnil jaz.
Nesreča v delavnici.
Mi je kar ritka zaploskala, to smo delali na vajah. Smo se umaknili v kot in se vse dogovorili. Vedeli smo, da je strica elektrika, teto kislina, en je bil pa paničen. Smo si razdelili delo in naloge ter junaško vstopili v prostor. Pripravljeni smo bili celo na kakšen odtrgan ud, ampak na to, kar smo zagledali, pa nismo bili pripravljeni.
En striček je norel z metlo, ena teta je norela okoli. Pol pa ti vidi, kaj narediti!
Den je pristopil k možaku, ki je divje pometal, Vid je gospo prevzel, jaz sem pa Denu na pomoč skočil, ker ga je možak skoraj iz prostora pometel. Najprej smo ga seveda morali pomiriti, kar je bil težak podvig, se je stric povsem vživel v vlogo. Če ne bi bilo toliko ocenjevalcev okoli, bi mu iz rok spulil tisto metlo, ga z njo dvakrat čez hrbet in bi bila zadeva rešena.
Seveda se je med spraševanjem sesedel in sva končno lahko šla na SAMPLE. Saj ne vem, kaj to pomeni, le pametnega se pred vami delam, ampak sva očitno delala prav, ker se je igralec pomiril in začel sodelovati. Ko sva prišla do vprašanja, če ima kakšne bolezni, je priznal astmo (po moje tudi na skrivaj pije, vsaj tako mi je deloval, samo ga nisem hotel v zadrego pred sodniki!), kar smo mimogrede rešili, sva mu dala inhalator in se je pomiril. No, pravega inhalatorja ni bilo tam čisto zares, namesto tega sva dobila WD40. Sem mu ga hotel kar malo v nos stisniti, za kazen, ker naju je tako mučil, samo mu ga potem nisem, ker sem nenadoma zagledal luč na koncu tunela – mogoče pa izpit celo naredim?!
Vid je tudi tetico pomiril in sem lahko na 112 sporočil stanje, oni so sporočili, da naj gresta kar k svojemu zdravniku, nam so pa sporočili, naj gremo še na TPO.
Ste fascinirani nad mojim znanjem in uporabo fensi kratic? Jaz sem bil tudi, sem šele zunaj vprašal Dena, kaj to pomeni, pa me je kar čudno pogledal, je mislil, da se hecam. Sem se izgovarjal, da v bistvu vem, da sem samo malo živčen, potem sem pa Mihata vprašal, ki je bolj prijazen in te ne gleda ko kakšnega debila, plus zagotovil sem mu, da sem samo preverjal, če on ve, da jaz itak vem …
Tam smo potem individualno oživljali nezavestnega in ga z masiranjem srca in vpihi spravili k sebi (to smo počeli na lutki, kakopak), potem pa vse dokler nisem dobil diplome, nisem čisto zares verjel, da sem postal bolničar. Rehar pa še potem ni verjel in jih je prepričeval, da so se verjetno zmotili, a sem ga utišal, da če ni prej slišal, da vse, kar poveš, se lahko koristi proti tebi …
Kakor koli, nihče ni padel, pa če verjamete ali ne! No, nekaj upanja na Potrpina, Maffija in Katarinco še polagamo, ker to pa res ni za nikamor, da smo jamarski reševalci tako dobri …
Aja, na koncu smo pa še pice dobili, pa sošolci so se na pir odpravili, jaz pa v Kranj po novo gumo, ki jo je v soboto Anži raztreščil …
