Prvomajske praznike ponavadi izkoristimo za jamarske izpite novih tečajnikov, tokrat jih nismo. Ker bi jih morali v nedeljo, ko smo imeli reševalno intervencijo pri Cerknici, peljati v jamo, pa jih seveda nismo. In jim je posledično manjkal en izobraževalni dan, kar se pri tako intenzivni dejavnosti seveda pozna …
Odločili smo se, da bomo izpitne dneve izkoristili za utrjevanje znanja in začuda so se tečajniki strinjali. Saj poznate tisto, kar lahko odložiš na …
V četrtek zjutraj smo pri bivaku pri Čaganki teorijo ponovili in vozle, potem pa kar v šolsko jamo. Globoka je kakšnih 35 m in spomnim se, kako sem bil sam ponosen, ko sem prvič premagal takšno globino. Tečajniki ko mladi mački, šibali so gor in dol in gor in dol in seveda pri vsakem pritrdišču intenzivno razmišljali, kaj točno morajo narediti, da smo bili inštruktorji ves čas pozorni, saj so ponavadi vedno napačno napravo pograbili, da jo odpnejo z vrvi …
Pozno popoldne smo razopremili, pri bivaku je Borivoj z Angelco že cmaril mesnine nad žerjavico. Itak da so se tanovi po zelo dobri hrani sesedli ob ogenj in prebavljali dogodke iz stene, a ko je prvi vstal, da si postreže z drugim pivom, sem ga zaustavil. Da nas čaka še prava jama Čaganka in če se eno pivo, po celodnevnem garanju, ob hrani šteje za hrano, je drugo absolutno prepovedano. Niso preveč protestirali, a tudi v jamarsko opremo niso zelo navdušeno poskakali.
Navdušenje se je pokazalo šele pri vhodu v Čaganko, ko jim je adrenalin narasel. Ni šlo hitro, če hočeš varno spraviti 11 ljudi v jamo, traja. Ampak navdušenje večine se je končalo že na dnu prvega brezna, so jim mišice po celodnevnem matru na vrvi povedale, da bo dovolj. Nekaj se jih je spustilo še v drugo brezno, le trije pa še v Sedemdesetmetrco, do globine 100 m …
Potem pa seveda jamarske zgodbe ob ognju v naslednji dan, z odločno preveč hrane, pa tudi kakšno dodatno pivo je bilo dovoljeno, le toliko, da so se malce jeziki razvezali in so si upali naši jamarski tečajnici iz Nemčije povedati, kakšen praznik praznujemo v Sloveniji tistega dne …
Naslednjega dne zjutraj pa po obilnem zajtrku še v Kaščico. Ne pregloboka jama, s sicer kar zahtevnim vhodnim breznom, v bolj horizontalnih delih pa zelo zelo lepo zasigana. Nagrada za vztrajnost novim, da vidijo, kaj jih čaka v slovenskem podzemlju …
Sem imel celo majhno intervencijo v jami, Bernardka je bolj kratko nasajena, kar že njeno ime pove, pa sem ji moral parkrat koleno podstaviti, da se je lahko dvignila, dvakrat celo na vrvi …
Zunaj sem se pa spomnil, da sem dva dni prej prekršil načelo, ki se ga poskušam držati že dolgo vrsto let – če ni pokvarjeno, ne popravljaj! Na jamarskem vozilu mi nekje zamaka in so tepihi ves čas mokri in smrdi (čeprav jaz ne voham, druge moti) in sem se še doma odločil pokukati pod pokrov motorja. Sem kukal in kukal, ko sem pa obupal ter nehal kukati, sem pa med vožnjo proti jami ugotovil, da brisalci ne delajo več!
In sem potem kar tam, v gozdu, ko sem se prvi preoblekel, odločil spet pod pokrov motorja pokukati, da vidim, če bom videl kakšno očitno napako. Je nisem videl, itak da ne, a ko odpreš pokrov motorja, seveda v sekundi vsi tapravi možaki prinesejo nos tja! So vsi nekaj modrovali, najhujši je bil Klemi, ki se je oklical za šepetalca avtomobilom in je k zadevi prav strokovno pristopil.
To je motor, je ugotovil in smo mu vsi pametno prikimali, tole je cinšpula, je modroval naprej in so vsi ostali spet prikimali, jaz pa ne, ker sem vedel, da blefira (enkrat, ko sva še imela lado nivo, se je žička na cinšpuli razrahljala, to nama je mehanik povedal, ko sva se od njega odpeljala vsa zadovoljna, čeprav sploh vedela nisva, kaj to sploh je, spraševala pa nisva, saj sva ponavadi napake na ruskem vozilcu veliko dražje plačevala!), tole je pa motorček za brisalce, je malo potrkal po njem in malo za žičke potegnil.
Daj, probaj, je rekel in sem probal in so brisalci delali in so bili vsi navdušeni nad njim, jaz pa bolj nad slučajem, da se je popravilo ravno tedaj, ko se je on odločil čarati, čeprav je potem še ves dan vztrajal, da ni bil slučaj, da je dejansko popravil!
No, iz Kaščice smo se še v vodoravno jamo zapodili, ker je bila ravno na poti (jaz sicer tudi, a ne do konca, ker čez ožino nisem mogel priti!), potem pa spet na pojedino mesnin nad žerjavico. Da smo se na koncu komaj premikali …
Okoli enajstih ponoči so se vsi domov odpravili, s Klemijem pa v posteljo v bivak. In ob sedmih zjutraj naslednjega dne že s kavo k ognju, ker je kmalu Anži prišel (je zamenjal Maxinne), da gresta s Klemijem na dno Čaganke preveriti, ali se je že odprlo. Pred odhodom v jamo je Klemi nujno iskal ščipalnik za nohte, ki ga nismo imeli in se je Anži ponudil, da mu jih na dnu on pogrize, ko se bodo v škornjih dobro namočili, ko je doumel, da ščipalnik potrebuje za nohte na rokah (ki ga še vedno nismo imeli), mu je pa predlagal, naj si jih kar z nožem. Da on tudi tako poskrbi za tovrstno nadlogo, če drugega orodja ni pri roki. Kar sem pa jaz potem kot novopečeni bolničar preprečil …
Sta odhitela dol, potem pa tudi gor, ker Čaganka se po poplavi še ni odprla, oz se je še bolj zaprla, ker celo takšna dva suhca nista prišla čez!
Bova morala dol za par dni s Potrpinom, ni druge, ker letos bomo pa šli čez 500, ni vrag!
