Vranjedolska jama, neturistično

V soboto mi je okoli osmih zvečer zazvonil telefon. Vid. Malo me je začudilo, saj smo bili še par ur nazaj na tečaju za bolničarja. Na zadnjih vajah pred izpitom. Ko sem se javil, sem pričakoval kakšen dober vic. A ga ni bilo.

Stari, sranje mamo, letim na intervencijo, jamarki je tle pri nas kamen padel na glavo, na globini 100 m.

100 m globine za Jamarsko reševalno službo ni veliko, adrenalin mi je narasel čisto malo. Prijatelja sem vprašal, če bodo potrebovali tudi nas, reševalni center Novo mesto, a me je napotil na Walterja, da so aktivirali že tri centre, da kaj več pa ne ve. Poslovila sva se z obveznim srečno in itak da sem poklical komandanta. Začuda se je takoj javil, ponavadi je ob takšnih priložnostih zapacan s klici. Razložil je, da gre za resno poškodbo, a da je poškodovanka »le« na stotih metrih in da je vmes le nekaj ozkih delov, da je aktiviral minersko ekipo, da naj bomo Novomeščani pa v pripravljenosti, da bi v nedeljo zjutraj ali dopoldne zamenjali kolege ter ven prinesli opremo in razopremili jamo. Sem mu predlagal, da bi prišli že kar zvečer oz ponoči, ker itak ne bomo mogli spati doma in bi tam čakali in počivali, dokler nas ne bi potrebovali.

Poklical sem šefico Tanjo in se je strinjala z načrtom, potem sem pa poklical še Klemija, Remiha, Anžija, Bora in Matejo in še njim razložil kako in kaj. In so se tudi oni strinjali da je boljše tam nekje v šotoru ali kombiju spati, kakor pa da te ob štirih zjutraj dvignejo od doma.

No, vmes je pa komandant poklical, da je situacija bolj zakomplicirana in da naj kar pridemo, da je vse aktiviral. Ob 22 h sem v klicni center javil izvoz, prižgal modre luči, pobral Klemija, Remiha in Matejo, v Mirni peči, ko sem Anžija pobiral, je pa k meni spredaj prisedel Remih, da mu je zadaj zaradi moje vožnje slabo, Klemi je pa zadaj sedel, ker njega je bilo zaradi moje vožnje pa malo strah …

Prometa ni bilo veliko, avtomobili so se lepo umikali, ampak ko smo z modrimi lučmi prižgali v Ljubljano, kjer smo pobirali Bora, sem jih kmalu ugasnil, ker je človek sporočil, da je na poti na zbirno mesto in da se opravičuje, ker je malo zaspal …

Malo pred Vrhniko nas je poklical Maks, da smo jih ravnokar prehiteli, a ga nisem opazil, čeprav bi kombi s prižganimi modrimi lučmi ponoči skoraj ne mogel spregledati. Je pojasnil, da niso prižgali luči, ker njihov kombi je počasnejši od našega in so leteli z na avtocesti dovoljeno hitrostjo, za kar pa ne potrebuješ luči …

Kaj dosti nismo rabili spraševati Googla za pot, saj je bila lepo označena, proti koncu je pa še na vsakem križišču stal kakšen gasilec in nas usmerjal! Tukaj je adrenalin že začel malo naraščati, še posebej, ko smo morali parkirati več ko 100 m proč od štaba, saj je bilo na prizorišču že ogromno gasilskih vozil, vozil Civilne zaščite, vse pa razsvetljeno ko podnevi. Pa polno šotorov …

Adrenalin je malo narastel. Mogoče pa ne bo majhna intervencija v navadni stometrci, če je toliko služb?!

Poiskal sem Walterja, sporočil prihod in vprašal za navodila. Povedal je, da je mlada ženska že ves čas brez zavesti zaradi hudega udarca v glavo, neodzivna, jama pa polna ožin. Da bo trajalo, da so zato kar aktivirali državni načrt, da nam pridejo na pomoč podporne enote, da na poti dol je že oskrbovalna ekipa, da se že napeljuje vox, torej jamski telefon, da proti poškodovanki že potuje tudi močna medicinska ekipa, Tina, Samo in Ema, da pa se na odhod v jamo pravkar pripravlja tudi minerska ekipa …

Ostali čakamo, da minerci končajo …

Odšel sem v velik šotor. In padel na rit. Gasilci in Civilna so tam pripravili klopi in mize, dve topli jedi,  kava in čaj v neomejenih količinah, milijon sladkarij in čokoladic, sadje, šotor je bil ogrevan … Pa to je boljše ko v hotelu, sem si mislil, ko sem si nalival tretjo kavo in v usta tlačil četrto Gorenjkino čokoladno rolado! Pa še spalnice so nam v drugem šotoru pripravili, pa premična stranišča, vse je bilo razsvetljeno …

Potrpin je predlagal, da greva skupaj z minerci v jamo in si ogledava zadevo in ker sem bolj nočni tič, sem bil takoj za, itak ob 11h še ne bi mogel spati. No, okej, tudi štiri ure kasneje še ne bi mogel, a pustimo detajle.

Prav fasciniran sem bil, pot do jame skozi gozd je bila osvetljena z reflektorji in dobro označena, gasilci so res carji, pridni ko mravljice. V bazi Anžič, vestno je popisoval vse vstope in izstope iz jame ter jih sporočal v štab.

Morda ve, kaj je s poškodovanko? Ni vedel, žica za jamski telefon malo pred polnočjo še ni dosegla medicinske ekipe. Preden sva s Potrpinom vstopila v jamo, je nekdo ven prinesel listek, ki ga reševalci, ki prvi pridejo do poškodovanca, izpolnijo in je v veliko pomoč zdravnikom. Poškodbe, rane, zlomi, stanje zavesti, srčni utrip, dihanje, bolečina …

Me je presenetilo, to se ne zgodi velikokrat, po navadi dol letimo in pozabimo.

Aja, Vid je šel prvi, sem se spomnil!

No, s Potrpinom sva se malo pred polnočjo pripela na prvo vrv, potem pa mi je že po nekaj metrih spusta kljub vodi, ki mi je tekla za vrat, začelo postajati vroče! Vhodno brezno je bilo dokaj ozko in stopnjasto, kar pomeni težavo za nosila, ki se ne morejo upogniti kakor jamar! Tukaj bodo težave, sem pomislil, ko sem na dno prve stopnje prišel in opazil ozek prehod v horizontalo, sem pa že videl delo za minerce. In potem tako naprej, vse ozko in stopnjasto, če že jaz nisem mogel skozi brez telovadbe in zvijanja, kako bodo šla nosila?! Pa pustimo ob strani, da sem bil že po desetih minutah premočen do kože in blaten do amena!

Ne vem, koliko časa sva potrebovala, da sva dosegla drugo minersko ekipo, a še niso začeli z delom. Jama se je tam iz majhne dvoranice nadaljevala z zelo ozko luknjico, ki je takoj nato v obliki majhnega rova ostro zavila nazaj in krepko gor. Tam je nekdo tolkel z macolo. Pokukal sem v rovček in mi je spet postalo res vroče.

Ni šans, da nosila zvozijo ta ovinek!

Maks, ki je nad mano odbijal roglje, je bil dobre volje. Sem bil spodaj nekaj pameten in glasno razmišljal, kaj in kje bi bilo pametno stolči, pa me je smeje povabil gor k sebi. Sem se komaj pririnil do njega, tam pa v hipu spoznal, da je bil njegov smeh pravzaprav jok. Zgoraj so bile naložene ogromne količine kamenja, ki bi zgrmelo dol in zaprlo prehod, če bi spodmaknili oz uničili tistih nekaj velikih kamnov, ki so jih zadrževali! Z ekipo so debatirali, kaj naj pravzaprav naredijo. Edina možnost je bila vrtanje v bočno »živo« skalo, a prostora kaj dosti ni bilo. Res je bilo vprašanje, če bodo lahko tako razširili zavoj, da bodo šla nosila čez.

Od spodaj so se zaslišali glasovi, ven sta prihajala Miha (je tudi naš kolega reševalec) in Marko. Ki sta bila del skupine jamarjev, ki so raziskovali jamo, ko se je pripetila nesreča. Poškodovanka je bila Markova sestra! S svojima telesoma sta jo v majhnem improviziranem šotorčku grela in skrbela, da ni prišlo do podhladitve, kar je velika nevarnost pri poškodbi v jami in ju je medicinska ekipa poslala ven, čeprav nista želela iti. Oba sta se nama zahvaljevala za pomoč, oba na robu solz. Čeprav me je že prej stiskalo, me je zdaj pogled na užaloščenega brata spravil skoraj v solze. Sem mu želel povedati, da bo vse v redu, naj ne skrbi, a tega nisem vedel, zato sem mu samo zagotovil, da bomo dali vse od sebe in še več in da naj se zunaj pogreje in poskusi naspati, da v jami žal ne more pomagati. Smo, ko sta odšla, vsi potrebovali nekaj minut, da smo si uredili čustva!

S Potrpinom sva se odpravila naprej, da vidiva, kakšne veselice skriva nadaljevanje, a že ko sem iz dvoranice stopil do luknje, v katero je izginil prijatelj, sem stopil na velik kamen, ki je skoraj zgrmel na prijatelja, ki je bil kakšne 3 m pod mano. Se je umaknil, sem malo počistil, je zagotovil, da lahko, da je prostor spodaj, a ko sem čistil že nekaj minut in so skale grmele dol, je enkrat sporočil, da je dovolj. Meni se ni zdelo, da sem varno počistil, je bilo še ogromno kamnov razrahljanih, a če jih nimaš kam umikati …

Okej, za silo bo, sem rekel Maksu in ga prosil, naj vse opozori, naj bodo tam previdni ter se spustil do prijatelja. Spet ozko, zavito, stopničasto, blatno, mokro, krušljivo … Iz dvoranice v dvoranico ožji prehodi. Povsod sem se poskusil zriniti po hrbtu, da ocenim, če bo dovolj široko za nosila. Velikokrat je šlo le po boku, ogromno krat se je celo čelada kje zatikala!

Uf, tole bo grozljivo, sem si rekel, ko sem potreboval par minut, da sem se zrinil čez neko luknjico. Vmes se je vrnil Potrpin, da greva nazaj, da prva minerska že dela in da ne moreva naprej. Prvič je počilo. Nazaj grede sem si še bolj podrobno ogledoval jamo in samo stokal in vzdihoval! Sanjalo se mi ni, kako bodo rešili, če niso hoteli biti v jami en teden …

Zrinil sem se v tisto cev, v katero sem prej metal nestabilno kamenje, ko sem se potegnil ven, sem stopil na ogromno skalo na robu. Zamajala se je kot gnil zob. Ni veliko manjkalo, pa bi zgrmela dol, na prijatelja! Priskočila je Tjaša in mi jo pomagala zadržati. Razmišljala sva, da se Potrpin umakne, midva pa jo zvaliva dol, a je Maks opozoril, da bo za njo zgrmelo v luknjo še pet kubikov drugega drobirja. Za kar pa spodaj ni bilo prostora!

Nekako smo jo stabilizirali in okoli nje napeljali trak v opozorilo. Kasnjeje, ko sem šel drugič v jamo z zdravnikom, sem opazil, da je skala varno zavarovana z dvema manjšima a močnima debloma. Kolegi so gor očitno poklicali gasilce in dol dobili na pravo dolžino odrezani dva manjši smreki!

Nato so minerci začeli vrtati naslednjo luknjo, midva sva se pa napotila proti ven. Pogledal sem na uro in padel na rit – kazala je pol petih zjutraj! Kako čas leti, ko se človek zabava v jami!

Ven grede sva srečala še Tičarja in Karin, sta vsak s svojo macolo tolkla roglje. Prej sta preopremljala, pa jima je zmanjkalo materiala in sta se naprej grela z macolami …

V nedeljo ob pol šestih zjutraj sem v toplem šotoru pojedel vročo obaro, spil nekaj vročih čajev, naskrivaj pojedel nekaj čokoladnih roladic, potem se pa napotil h kombiju. Nisem hotel motiti kolegov v šotoru. Pri kombiju sem s sebe vrgel umazan pas in škornje in kombinezon, ker sem imel pa podkombinezon popolnoma premočen, sem se odločil spati kar v njem. Da ga posušim, ker rezervnega nisem imel, vedel pa sem, da bom v njem kmalu spet v jami in da je bolje, da je suh. Iz nahrbtnika sem potegnil spalko in se počil vanjo. Na zadnje sedeže kombija. Saj sem res predolg za klop, a je bolje slabo spati kot ne spati, sem modroval sam pri sebi. V jami se mi je enkrat namreč začelo zehati, kar je mojega prijatelja zelo presenetilo, mene pa tudi. In sem se šele tam spomnil, da smo imeli v soboto dopoldan tečaj za bolničarja v Logatcu in da sem vstal že ob šestih zjutraj, po treh uricah spanja …

Še preden sem dobro legel in se razkomotil, me je pa ob sedmih zjutraj seveda na pipico pritisnilo,  danilo se je. Ko sem odtočil, sem še na termometer v avtu pogledal, da vidim, zakaj me trese. Dve stopinji nad lediščem je kazalo, tako da misterija ni bilo več …

Nekako sem zaspal in sem kar dobro spal, se mi zdi, ni me zelo zeblo, čeprav sem bil moker, a ko sem potem enkrat na telefon pogledal, ki je kazal, da je ura enajst, sem kar skočil pokonci.

Matr, zaspal sem, me je prešinilo!

Saj sem se hitro pomiril, bi me že zbudili, če bi me potrebovali in si potem kar pred kombijem v usranem (a suhem) podkombinezonu in v volnenih pastirskih nogavicah ščetkal zobe. Ves usran in zaliman.

Mimo pridejo Srečko Šestan, poveljnik Civilne zaščite, in še par komandantov, činov kolikor hočeš, v res lepih uniformah, urejeni in že polni energije. Pa čisti, kakopak. Mi je kar malo nerodno postalo, nič ne tajim, ko sem tak stal tam pred njimi, nič ne tajim, a skriti se nisem mogel.

O, lejga, kako si, Srečko stopi proti meni in ponudi roko.

Zobno ščetko sem skril za hrbet, zobno pasto pogoltnil, peno okrog ust sem si že prej obrisal z umazanim rokavom podkombinezona, da sem blato razmazal po celem frisu, desnico sem pa res oklevajoče iztegnil.

Da sem usran, sem priznal, kakor da tega niso opazili!

Jo je poveljnik Civilne zaščite krepko stisnil kljub temu in povprašal, kakšna je situacija. Nič nisem tajil, sem kar povedal, da bomo gagali, ampak da moram pa Civilno in gasilce pa pohvaliti do nezavesti, da takšne oskrbe pa še nismo imeli, da to je kot v hotelu. Nisem omenil, koliko njihovih zastonj kofetov sem že požrl in koliko roladic! Neumen pa nisem, to pa ne …

In se je človek kar malo razburil, da tako mora biti vedno, da naj kar zahtevamo, da mi se jebemo (no, ni tega izraza uporabil, sem skoraj prepričan!) v jami in matramo ko živali, da ostali nam lahko pa vsaj zunaj pomagajo, kolikor lahko in še bolj bodo.

Se mi je kar milo storilo, nič ne tajim, saj itak vedno pomagajo, prepričan pa sem, da bodo naslednjič še tuše pripeljali, da se usrani ne brukamo tako pred šefi …

No, šefi so odšli novim nalogam naproti, jaz pa proti šotoru, kjer sem vedel, da zastonj kavo šenkujejo v hektolitrih! Na poti sem seveda srečeval milijon gasilcev, ki so prijazno pozdravljali (so se vmes očitno navadili na usrance v gatah in volnenih nogavicah) in kolege, ki jih dan prej še ni bilo. Walter je sklical vse, sem spoznal.

V šotoru sem spil ene šestnajst kav, da sem zajtrkovati pozabil (če ne štejemo čokoladne roladice, ki jih gasilci velikodušno talajo), kar me je potem v jami ugriznilo, a takrat o tem nisem razmišljal.

Informacije so končno prišle o poškodovanki, ki so bile in ohrabrujoče in zaskrbljujoče! Brez zavesti, a odzivna na bolečino in ude je premikala! Pa prvi ekipi minercev so tudi končno ven prišle (v spalki sem se res velikokrat nanje spomnil, pa na kolege na dnu in zdravnike pa vse, ki so še garali, ko sem jaz že šel ven), popokali so vse, kar so imeli in kar so lahko, zamenjala jih je nova, sveža ekipa. Načrt je bil, da bodo do petih popoldne končali, potem pa vsi v jamo!

Itak da smo vsi čmurili okoli šotora in se menili o težavah, ki nas čakajo, varčevali z energijo in izkoriščali gasilce, ki so morali kar pogosto kavo dotakati v posode in nositi nove roladice …

Malo sem se sprehajal od enega do drugega, potem sem pa zagledal Filipa. Zdravnika. Ki je letos prišel na tečaj za jamarskega reševalca. In je en vikend sicer že zagnano oddelal, a vseeno …

Povedal je, da ga je Walter vpoklical, da bo šel pomagat Tini in itak sem potem Walterja pohvalil, da razmišlja na široko, pa malo zadržke izrazil, da zdravnik je sicer super, da reševalec pa še ni. A me je komandant, ki vedno vidi širšo sliko, potolažil, naj se zaradi tega nič ne sekiram, da bom itak jaz vedno poleg njega, plus kisikove flaše bom še dol nesel medicinski ekipi in še nekaj malenkosti …

S Filipom sva se okoli petih popoldne v nedeljo odpravila v jamo, za nama so nato v jamo vstopali vsi ostali. Vsak na svoje vnaprej določeno delovišče, z ekipo in vso potrebno opremo …

Moram priznati, da dol grede nisem zelo pozorno opazoval jame. Reševalni manevri niso bili več moj problem. S tem se bodo ukvarjali kolegi. Jaz sem le tu in tam pomagal zdravniku čez kakšen ozek prehod in se vsakič nasmehnil, ko je omenil, da je ozko. Ja, a pred našimi minerci je bilo še mnogo bolj …

Nisva potrebovala veliko časa do dvorane, v kateri je bila poškodovanka in ekipa. Zadnji del je bil spust v res ogromno dvorano, malo iz vertikale so bili trije bivaki. So jih morali postaviti tja, ker je v vertikalo ves čas padalo kamenje …

Filip se je pridružil Samu in Tini, Ema je odšla ven. V jami je bila skoraj cel dan! Prav čustveno se je poslovila od poškodovane Ane in ji naročila, naj se bori in bori, naj ne obupa, da bo vse v redu!

Presenečeno sem se obrnil k Stautu. Da nisem vedel, da se je zbudila. Staut je počasi odkimal, da se ni zbudila, a da so vsi mnenja, da jih sliši. Še bolj me je stisnilo v grlu. Pri njej so v bivaku ostali Samo, Tina in Filip, jaz sem čmuril zunaj s Stautom in Denom, ki sta bila tudi dol že od vsega začetka. Sem vedel, da bo trajalo in ker sem zelo malo spal v dveh dneh, sem razmišljal, da bi šel tudi jaz v bivak. Malo šparat z energijo. Den je pokazal na desnega, da tisti je super, ful topel in armič da je tudi noter, da je v njem spal ko polh. Ma, saj ne vem, kaj sem pričakoval, a ko sem dvignil eno krilo, sem skoraj crknil od smeha!

Ni bilo kot zgoraj pri gasilcih!

Jamarski bivak je samo plahta brez tal, kot majhen šotorček, ki ga ogreješ ali s plinskih gorilnikom ali telesno toploto, a ta je bil postavljen na kupu blata z veliko skalo na sredini, armič je bil pa velik 14 cm krat 40 cm! Majkemi, ne lažem! Mislim, da ga je Den vzel iz neke transportke, so imeli nekaj v njej s tistim koščkom zavarovano verjetno …

Tisti košček sem si dal pod hrbet (na riti imam itak sikafleks), pod glavo pa vrečko s puhovko. Puhovke nisem oblekel, ker potem ne bi imel kaj dati pod glavo …

Pa saj ni bilo slabo, se je malo segrelo, nisem ravno dremal, sem pa vsaj počival. Ne vem, kako dolgo, a se mi je potem pridružila še Katarinca, ki se je zaradi kamna morala uleči pravokotno na moj položaj in sem ji za vzglavnik ponudil trebuh, za pod hrbet si je vzela pa vrečko za smeti in nama je bilo kar prijetno, se mi zdi, ker dva še bolj segrejeta, potem se nama je pridružila še Tjaša, ki je legla poleg Katarince in namesto vzglavnika dobila moj umazan škorenj, a je prinesla folijo, s katero sta se pokrili in je bilo še bolj prijetno. Prižgal sem muziko na telefonu in se mi zdi, da smo kar malo zadremali, potem je pa prišel špilferderbar Žan, če se nam lahko pridruži. In itak da sem ga nagnal, da imam zelo poredko priložnost spati z dvema mladenkama in je popolnoma premočen človek res hotel kar mirno oditi! Smo ga povabili k nam, a si nikakor ni mogel najti pravega položaja, ker je ostal samo še tisti prostor s skalo, za vzglavje sem mu ponudil pa mojo močno ramo. In je bilo že skoraj pretoplo, vam povem! Ampak spali pa kaj dosti nismo, ker meni je Žan všeč in itak da sem ga drkal ves čas in smo se samo krohotali. Čeprav, zunaj je Žan potem priznal, da mu je bil najtežji del v jami spati z mano v bivaku, ampak se mi zdi, da se je samo malo skušal pohecati …

No, potem je bilo pa luštnega počasi konec in smo morali iz bivaka. Ker nad nami se je že debelo delalo, pripravljala se je protiteža za vertikalni dvig poškodovanke, pravzaprav dve povezani protiteži, Katarinca in Tjaša naj bi bili regulatorki (kar sta prelahki za protitežo), Žan protiteža, druga naj bi bil pa Benko jr, ki se je enkrat vmes pripeljal dol. Popolnoma popolnoma moker, je zabijal ravno pod hladnim curkom. Že kar malo podhlajen. Prosil je nekaj toplega za popiti, tresel se je od mraza. Poskušal se je ne premikati, da ga moker podkombinezon ne bi še bolj hladil. Zasmilil se mi je do nezavesti! Človek ima 22 let, moral bi drkati po računalniku in pobijati zombije! Spil je dve skodelici toplega čaja pa par frutabelic smo mu porinili v kljun, komaj je žvečil! Malo je prišel k sebi ter nato povedal, kaj so naredili in kaj še bodo in koliko časa bo še trajalo predvidoma. Ter se pripel na vrv, da se vrne pod strop. Staut mu je obesil res težko prasico pod rit, da jo odnese gor. Prav šokiran sem bil in mu kar malo očital, da to je pa verjetno preveč. Staut me je pomiril, da Benko jr je žvau in da naj ne skrbim zanj, mali pa je, ko je to slišal, kar malo pospešil. Pa itak da je, za mladost ni težav, so samo kratkotrajne ovire, ki jih reši topel čaj in dve frutabelici …

Iz šotora je prišla Tinca, Staut je pogrel prebranac. Skupaj sta jedla iz istega lonca. Meni pa je ob pogledu na njiju zakrulilo v želodcu, ko da me je napadel medved. Mater, sem zgrožen pomislil, nazadnje sem jedel ob šestih zjutraj, ko sem prišel iz jame! Če ne štejemo kav in roladic, kakopak … Ura je bila pa deset zvečer … Sem se res z občutkom sramu postavil k njima in priznal, da sem lačen ko pes. Staut je veselo povedal, da imajo še ful konzerv, a jih potem nismo našli, so jih očitno odnesli gor. Mi je bilo nerodno odžirati jima hrano, ker sta bila v jami mnogo dlje kot jaz, a je lakota premagala sram in sem dobil par žlic. Potem sem pa Žana opazil, ki je stal blizu mene in gledal nekam proč in itak da sem takoj ugotovil, da je mali jedel takrat kot jaz nazadnje. In sem še njemu pustil par žlic in košček kruha, čeprav se je branil. Denu nismo pustili nič, čeprav je z rezervno žlico okoli skakal, on glede na količino mesa na kosteh (ki ga nima nič) vse v drekec spremeni in bi bilo škoda hrane zanj …

Potem sta v višave izginili še Katarinca in Tjaša, na koncu še Žan, da zavzamejo delovne pozicije. Po voxu so začela prihajati poročila, da kolegi zaključujejo z delom in da bodo kmalu pripravljeni. Bližal se je ponedeljek …

Medicinci so Ano z zdravili pripravili za pot, potem smo podrli bivak, da jo spravimo v nosila. Takrat sem jo v bistvu prvič videl, do takrat sem samo poslušal njeno občasno hropenje. Vrat in glava sta bila imobilizirana, v roki cevka, kamor so ji dajali toplo infuzijo, ki so jo reševalci greli pod pazduhami, roke so ji za v nosila rahlo zvezali, da si med potjo ne bi snela kisikove maske! Videti je bilo, kot da spi, oči je imela zaprte, dihala je mirno! Še zadnjič so ji izmerili pritisk, pulz, dihanje, kisik in kaj jaz vem kaj še vse, nato smo jo namestili v nosila. Zapleten in naporen postopek, vse mora iti, kot je predpisano, drugače bi lahko povzročili dodatne poškodbe! Nam je uspelo, po njenem mirnem dihanju se je videlo, da smo bili dovolj nežni. Nastavili smo grelne blazine in trakove na nosilih, in ko je bilo končano, je Den bleknil Tini, če mu bo podpisala, da je izpit za bolničarja naredil (o čemer sem sicer tudi jaz malo malo razmišljal, pa nisem upal blekniti), saj naj bi imeli izpit v ponedeljek popoldne (ki je bil oddaljen samo še pol ure).

Na površje smo sporočili, da so nosila pripravljena, da Samo in Tina odhajata na vrv, potem pa se prvi manever začne, nosila na vlečno vrv s spremljevalcem Stautom ob njih, sledi jim Den z dodatno medicinsko opremo, zadaj pa še jaz in zdravnik Filip.

Zakaj tako? Naši mediki so se namreč zelo bali, da bi se ob transportu Anino stanje lahko poslabšalo in če bi se, bi bila nad njo Tina in Samo, ki bi pomagala, če bi jo morali spustiti kakšen raztežaj nazaj (če bi bilo hitreje kakor dokončati manever, recimo), bi ji pa Filip pomagal! Pa vedeti moramo, da jama ni dovoljevala kakšnih počitkov pri transportu nosil, saj primernih prostorov, kjer bi nosila lahko počivala in bi bilo ob njih prostora za zdravnike, ni bilo prav veliko. Manj kot prstov na rokah kakšnega delavca na žagi z dolgoletnim stažem …

Malo pred polnočjo sem po voxu vsem kolegom na reševalnih manevrih po jami in bazi pred jamo sporočil, da nosila odhajajo na pot in vsem zaželel srečo, Staut je pripel vlečno vrv, Katarinca in Žan sta začela pumpati, Staut, jaz, Den in Filip pa smo dvignili nosila (ki so nam jih iz Italije pripeljali italijanski kolegi, saj imajo na njih posebno čelado za poškodbe glave, ki je mi do zdaj nismo imeli, ker ni certificirana, a jo bomo zdaj verjetno vseeno dobili) in jih odnesla pod vertikalo. Pozorno smo opazovali Ano, pravzaprav smo jo poslušali, njeno dihanje se ni spremenilo. Oddahnili smo si, a ne za dolgo, saj je dol padlo kar nekaj kosov blatnih kep. Verjetno s podplata kakšnega reševalca, čeprav so se vsi zavedali nevarnosti in se poskušali čim manj premikati!

Staut je plezal ob nosilih, nosila so se dvigala, Katarinca je regulirala, Žan se je spuščal. Ko je prišel do tal, sva ga z Denom potegnila iz vertikale, da mu kaj ne bi padlo na glavo, nosila je prevzel Maffi, regulirala je Tjaša, Benko jr je bil odmik, da se vrv ni drsala.

Za naprej pa ne vem, kako so si razdelili delo, saj ko so nosila izginila pod stropom v luknjo, se je Den vpel na vrv, Filip, Žan in jaz pa smo se lotili pospravljanja dvorane. Spodaj je bilo v transportnih torbah ogromno robe, pa ogromno smeti! Vse folije in konzerve in porabljene plastenke infuzije in vse ostalo smo stlačili v dve veliki vreči za smeti, kar je bilo uporabnega pa v transportke. Že prej smo se odločili, da bomo stvari pustili dol, saj nas je čakalo še veliko dela, da bomo šli dol pač čez kakšen teden ter strogali vse ven. Ko bomo spočiti pa to …

Sledili smo nosilom, kolegi so se matrali ko žvali! Če rečem, da je šlo ponekod na centimetre, se zlažem, ker ponekod je šlo za milimetre! Nešteto ozkih prehodov ali zavitih ali stopničastih meandrov, ki so vsak zase predstavljali skoraj neprehodno oviro za nosila! A se je povsod nekako rešilo, nekako je šlo!

Najbolj pomembno je bilo, da je Ana v nosilih mirno dihala, da transport očitno ni povzročal težav, čeprav se je meni tu in tam srce ustavljalo, ko sem opazoval dogajanje! Zakaj nisem pomagal? Ker nisem mogel blizu. Po ozkem kanalčku so se recimo morala dvigniti dva metra, Tičar, ki je prej nad nosili držal plahto, da Ane ni močilo,  se je nekako zarinil v razpoko in nastavil hrbet, da je deska drsala po njem, Staut je na vrvi v razkoraku stal nad nosili in poskušal usmerjati njene noge, Anži in Remih zgoraj sta vlekla v ozek meander v razpoko in poskušala tako usmerjati, da se ni kje zataknilo, čeprav je bilo tako ozko, da nisi mogel priti poleg! Višje gor sem slišal Klemija na naslednjem manevru …

Izgubil sem občutek za čas, a ko smo bili v zadnjih delih, ko se jama spremeni v stopničasto brezno in smo že skoraj vohali svež zunanji zrak, smo se zbili na kup, ko zjutraj na ljubljanski obvoznici, ker ven mimo nosil nismo mogli, od spodaj so pa vedno novi in novi prihajali, ki so že pospravili svoj del.

Potem je prišlo obvestilo, da so nosila zunaj in da je Ana okej, da se ni nič poslabšalo in smo malo zaploskali, ura je bila štiri zjutraj. Potem se je pa zabava začela, vici so pokali, smeha je bilo do nezavesti. Potrebno je bilo odpreti ventile, sprostiti nabrano napetost! Prej je bila v jami pretežno mučna tišina, le ukazi so se slišali občasno. Krohotali smo se, ko smo Matjaža prepričevali, da Anito stisne, da bo bolj toplo, ampak kako boš ti deda prepričal, da soprogo stisne, pa čeprav ga zebe! Vsi mokri, blatni, prezebli, izmučeni, obrazi pa vsi nasmejani in prešerni, ko da smo kje v kakšni diskoteki (če to še obstaja?!), ko je ravno ena mladenka povedala, da jo boš lahko domov odpeljal!

Ampak nismo takoj odšli ven, ker je od spodaj prišlo obvestilo, da so se Klemi, Remih, Anži, Žan, Benko jr in Maffi (pa verjetno še kdo) spustili na dno in dvignili vse prasice, ki so bile tam, ter jih prinesli gor, zato smo se razporedili po jami in si skoraj pol ure samo torbe podajali, ki so izginjale proti površju!

Zunaj pa veselica! Takoj sem v roke dobil stiroporast krožnik z dunajcem in oljnatim krompirjem! Pa bemtivraga nazaj, ti gasilci! Al vam povem!

Sem sedel ob ogenj, v eni roki dunajc, z drugo sem pa krompir kar s prsti jedel. Je pasalo, da ni za povedat! Se sekirate, da sem blato s prsti jedel, ko sem brazdal po krompirju? Sem ga jedel 30 ur brez krompirja, pa se nisem sekiral!

Potem sem se napotil proti štabu, kamor je 60 gasilcev ravno prineslo nosila, da je ubogo mladenko rešilec lahko končno odpeljal v bolnišnico! Vse modro pred mano, lepi pobi v lepih uniformah in čeprav sem bil usran ko prase in bi me bilo lahko v bistvu malo sram, sem vseeno zavpil, da so gasilci zakon in so bili veseli, so vrnili kompliment, da mi smo tudi zakon, samo objema nam pa noben ni hotel dati!

Naš gospodar Murček je že zbiral ter sortiral usrano opremo, jo bo, kakor ga poznam, že jutri sam opral, sam presvitli predsednik Benko nam je čestital in sem ga opozoril, da mora izrecno tudi sina pohvalit, komandant Walter je bil tudi zadovoljen, pa kaj če človek še več!

Sem odšel proti kombiju, da se preoblečem, a me je novinarka PopTV zaustavila za kratko izjavo. In sem jo dal, kaj sem pa hotel, čeprav sem se počutil ko tisti nažgani slovenček v Planici, ko so ga vprašali, kam gre, pa je rekel, da ne ve, ker pravzaprav sploh ne ve niti, kje je. Ker me je mladenka vprašala, koliko časa sem bil v jami, pa sem ji priznal, da sploh nimam blage veze, koliko je ura, ko je povedala, da je ura šest zjutraj, sem ji moral pa priznati, da pravzaprav sploh ne vem, kateri dan je …

Še čaj v glavnem šotoru, zunaj je bila še tema, kjer sem komandanta strahoma vprašal, če bo v soboto (čez štiri dni!) vaja v jami, ki smo jo imeli razpisano v koledarju (dostop do jame je najmanj uro peš po snegu, z vso opremo na hrbtih, brez heca!), da me je kar nekaj reševalcev v jami to vprašalo, pa jim nisem znal povedati, ker nisem vedel, kakšne volje bo komandant, ko vem pridemo. Je malo razmišljal, pri tem vragu nikoli ne veš, kam bo prevagalo, potem se je pa zasmejal in rekel, da smo imeli vajo v tej jami, da je okej. In sem si oddahnil. Potem sem še Filipu čestital za njegovo prvo jamarsko intervencijo, pa še niti pripravnik ni, je tudi on kar žarel od ponosa nad tem, kar nam je uspelo. Potem me je seveda previdno vprašal, koliko imamo takšnih težkih intervencij na leto in sem ga podražil, da tako zahtevnih največ štiri ali pet, da pa bolj zahtevnih od te, ki smo jo pravkar čez dali, je pa največ ena ali morbit dve. Če ostane med nami, je iz pravega testa …

Dolenjčki smo počasi proti domov krenili, se je ravno dan začel delati, ko smo čez Rakek peljali, je pa Klemi izjavil, da bi ubijal za en pir. Sem mislil, da se heca in sem mu rekel, da zih je kakšen v kombiju, pa je rekel, da ga ni, da je vse pregledal. Potem sem pa, ko sem videl, da je resen in so se še vsi ostali pridružili želji, ponudil, da na bencinski ustavim in kupim, samo da ne vem, kdaj začnejo prodajat, ker za alkohol imajo menda nekaj omejeno. Pa so vsi ko eden zavpili, da pivo ni alkohol in da ni omejitev in sem potem na bencinski ustavil in skočil pir kupit (ob pol sedmih zjutraj!!!!!), pa ga niso prodajali, samo za šankom v njihovem bifeju bi si ga lahko privoščili, zato smo se pač vsi za šank usedli in po en pir spili. No, jaz sem radler, ampak pustimo detajle. Človek mora malo rudnin dobiti al kako se temu reče, kar izgublja, ko se matra …

Okej, jaz sem si še kofe prvoščil, ko smo hoteli plačati, je pa človek povedal, da je že plačano, da je kar nekdo od gostov plačal, ampak da je že odšel. Nekdo drug je pa novo rundo ponujal … Sem jih videl moje, so tuhtali, ampak smo se potem zahvalili, en pir zgodaj zjutraj, da zdravnika odžene, je čisto dovolj. Smo spet sedli v kombi, na prvih poročilih so omenili našo akcijo in da smo bili pridni, zato nam je kljub neprekinjeni koloni vseeno nekdo ustavil, da smo zapeljali z bencinske, pa potem so nam vmes nekateri pomahali, nekdo je pa okno odprl, ko nas je prehiteval in skozi okno dvignjen palec pomolil. Evo, ne bom nič tajil, smo bili ponosni, da smo jamarski reševalci, tudi tisti zeleni palec, ki ti pokaže, da voziš po omejitvah, smo vzeli kot priznanje za naše delo …

Potem se nas je pa malo spanec že loteval očitno, ker je Remih začel blesti o tem, da naslednje usposabljanje bo mogoče pa Walter razpisal v kakšnih termah ali pa masažnem salonu, potem smo pa itak že domov prišli. Pol ure sem moral kuzlici razlagati, zakaj me tri dni ni videla, potem pa tuš in v posteljo. Da nadoknadim. In ko sem skoraj skoraj že zaspal, so očitno pri sosedih nekaj prenavljali in sta Mujo&Hasovsesam s.p. nekaj tolkla in razbijala, ko da sta plačana za to. Aja, saj sta, valda. Najbolj me je motilo, ker ni po ritmu tolkel in ko sem ravno razmišljal, kako bi bilo videti, če bi v gatah stopil do njiju in zavpil, porkamadona, a bo mir, jz sem mel nočno!, sem pa zaspal. Od desetih do pol treh, ker potem sta se pa kuzlica in mačka odločili, da ponavadi dobita jesti ob dveh …

Ne vem natančno, okrog 65 jamarskih reševalcev ali celo kakšen več se nas je trudilo v jami, koliko je bilo še drugih, se mi pa niti sanja ne, verjetno dvakrat več, in dokler imamo pri nas takšne ljudi, se nimamo česa bati! Res!

Pa novica je prišla, da s poškodovano jamarko bo menda okej, da zelo dobro kaže, da so zdravniki optimisti in me ramena majkemi prav malo manj bolijo!