Tokratni jamarski izpiti pod okriljem Jamarske zveze Slovenije so se zgodili v Doberdobu. Menda je to slovenska pokrajina, ki jo imajo trenutno v najemu Italijani, vsekakor je pa ta kraj najbolj znan po tem, da so tam Slovenci iz Italije streljali na Slovence iz Avstrije …
V sklopu 17. Primorsko-Notranjskega jamarskega srečanja smo imeli še svečano sejo JZS, ampak najprej smo se inštruktorji že v petek dopoldne zapodili v jamo udornico tam nekje blizu, da smo postavili vrvni poligon. Sem najprej s kandidatom za jamarskega inštruktorja postavil vrv za tovariško pomoč med dva drevesa in ker nam je rahlo primanjkovalo opreme, ker smo drugje prebogato in preveč varno opremljali, sva naredila malo bolj po domače. In itak da mi je bilo jasno, ko sem tisto najino kompozicijo opazoval nato s kritiškim očesom, da bi se dalo boljše napraviti (čeprav, to pa moram poudariti, varno je pa bilo!), a se mi čisto zares ni dalo popravljati in sem še Klemija poklical. Da vrže kritično oko. In ga je vrgel in tudi on ni bil najbolj zadovoljen, ampak ker je bilo pa vsaj varno, je zmignil z rameni, češ, menda bo, ampak da Erkiju bo pa povedal, kdo je to scumpral. Ker sva vedela, da če kdo, bo Erki dvignil kritiško obrv …
Sem se spravil še smer za opremljanje potegniti za kandidate za jamarje in smo tam bolj resno delali, ker na tem delovišču naj bi pa jaz potem celo soboto visel in sem smer bolj v senci izbral, za kolege, ki so na najvišjem in najbolj kompliciranem delu udornice bingljali in postavljali vrvni poligon za jamarje, se pa kaj dosti nisem menil. Celo ko so na previsu se nekaj zafrkavali, jim ni najbolje šlo, je bilo kar komplicirano, kaj dosti niti z nasvetom nisem pomagal, saj veste, v smislu, kaj bi se še za druge sekiral, ko se že zase dovolj, me je pa Klemi pobaral, če me nič ne zanima, kaj mi bodo potegnili. In itak da sem mirno odvrnil, da me ne zanima čisto zares, da jaz zase sem dobro postavil, v senčki pa to, plus ne preveč visoko, a me je on še bolj mirno zavrnil, da očitno razdelitev nalog nisem dobro prebral, ker jaz sem bil zadolžen za poligon, ne za opremljanje!
Itak da sem nemudoma v roku od takoj preveril na telefonu, vmes pa glasne verbalne ugovore sproti vlagal, a ni nič pomagalo, ker res nisem dobro pogledal. Sem pa potem pogledal, kaj so scumprali zame in itak mi je kar gate v rito potegnilo, kje bom moral delati! Preopremljati se mi pa ni ljubilo, saj se je dan začel prevešati v večer in smo počasi zaključevali in se proti večerji odpravljati začeli …
Vmes smo se seveda še na pivu ustavili, ker smo res cel dan po soncu bingljali in so bili kolegi prepričani, da nam bo pasalo (celo radler so imeli zame!) in nam je res pasalo, ampak ko je račun prišel, nam ni pa več pasalo, čeprav so prej celo o drugi rundi razmišljali! Tam v tisti gostilni so namreč kozarček penaste pijače računali po 7 eur, ker je menda kakšnih 30 km stran že morje!
Pica v jamarskem domu je teknila, potem se je pa izkazalo, da mejle res berem malo bolj z levim očesom, ker s sabo nisem imel ne spalke ne podmetača ne nič, ker sem mislil, da bomo spali v sobah s sekretom in tušem, jamarski dom je pa bil, kakršni so pač vsi jamarski domovi – ljubki, a asketski!
Sem posledično spal v kombiju in ni bilo slabo. No, ni bilo mrzlo, ker 20 km stran je menda že morje …
Zbudil sem se, kakor se človek mora, dobre volje, da lahko grem končno iz kombija, ker klop je ene pol metra prekratka ali sem pa jaz ene pol metra predolg! In sem, ko so prvič zavpili, da je kofe skuhan, planil ven, kakor da je intervencija …
Zajtrka ni bilo, smo raje še en kofe skuhali in spili, potem smo bili pa v rahli zamudi in se v trgovini s sendviči nismo imeli časa ustaviti, smo morali eno bližnjico udariti, da smo bili prvi tam, ampak je zadevo rešil Samo z rogljički in Jaka s steklenico, iz katere sem napitek najprej zavrnil, ker vina ne pijem, sploh pa ne dopoldne, dokler ni povedal, da je v flaši kavo prinesel in sem potem ob njem hodil, dokler je nismo spraznili …
20 kandidatov za jamarje in jamarske pripravnike je pridno delalo, na srečo je bila moja delovna točka malo kasneje na sporedu in sem lahko še pri Emi malo pofirbcal, ki je imela čez prvo pomoč. Da sem ji lahko povedal, da defibrilator, ki ga je mislila uporabiti na izpitnikih, ni šolski, ampak je čisto tapravi, ker je Klemi po tanovem mnenja, da pri tako starih reševalcih, kakor sem jaz, ga moramo imeti vedno v kombiju, če morda zaribam! Ga potem ni uporabila, na srečo, da komu nismo povzročili kratkega stika …
Vsi so prav super delali, znanja je več ko dovolj za varno obiskovanje podzemlja, mi je bilo pa zanimivo, kako učljivi so mladi ljudje. Če sta bila recimo za enako oz isto delovno točko dva inštruktorja in je prvi kandidat napravil napako in se pred Erkija postavil, so se po treh minutah prav vsi ostali v vrsto postavili pred drugega inštruktorja! In tudi pri vrnem poligonu za pripravnike ni bilo neke pretirane gneče, ko me je pa Erki, ki ga je nadzoroval, poprosil, če ga lahko malo zamenjam, da on na malico skoči, se jih je pa v hipu iz vseh koncev deset usulo, da ga na hitro pri meni preplezajo, preden se Erki napapa …
Vsi so izpite opravili z odliko, na koncu smo pa še svečano sejo JZS opravili, razdelili priznanja in diplome in se počasi proti domov odpravili.
No, jaz sem se, tisti z boljšo kondicijo so seveda tam ostali in bodo veseljačili še dolgo potem, ko bom jaz že … No, sem hotel napisati, da v postelji, ampak verjetno ne bom …
