Vsake toliko imam opravka z birokracijo. In jim naravnost povem, da sem za te stvari tumbl, invalid, takorekoč, a mi ne verjamejo. Sem se včeraj zatorej kar do njih odpravil, ko me vidijo, bolj verjamejo. Dobim kakšen obrazec za izpolnit in ko stojim tam ko kup neseče, vedno pristopi nekdo, ki se mu zasmilim in pogleda, do kje sem prišel. Ponavadi pridem do imena in priimka …
No, stopim h glavnemu vhodu, tam pa čez široko stopnico lesena palica s papirčkom na sredini. Nekaj so očitno popravljali. Pogledam na zid, tam pa dve puščici in napis, da je vhod zadaj. Zavzdihnem, ker je kar velika stavba in veliko hoje, a kaj čmo. Pridem do zadnje strani mogočne stavbe. Majhna vrata in skoraj pri kolenih zvonec. Kjer piše, naj se pozvoni.
Pozvonim.
Dolgo se ni nič zgodilo in ko ravno hočem zabrisati frdamano puško v koruzo, se vrata previdno odprejo. In še bolj previdno ven pokuka samo glava uniformirane gospe. Radovedno me celega premeri s pogledom. Sem se kar malo neprijetno počutil, že dolgo me nobena teta ni tako premerila s pogledom, še posebej uniformirana ne!
Ja? je bila kratka.
Začnem razlagati, po kaj sem prišel, dvakrat sem celo moral na list poškiliti, ker vseh tistih obrazcev si nisem zapomnil.
Je poslušala, a se ji je videlo, da je nestrpna. Parkrat je zamahnila z roko, ko sem želel nadaljevati s pojasnilom, potem me je pa nestrpno prekinila z roko.
Kakšen invalid pa ste?!
Sem ji kar pošteno priznal, da malo socialni, še bolj pa opravilni.
Ni razumela,
Sem ji bolj na široko pojasnil, da nimam blage, kaj sploh moram storiti, da me te birokratske zadeve begajo, pa me je spet prekinila.
To je vhod za invalide, taprave, je siknila. Pridite na glavni vhod!
Glavni vhod je zaprt z nekakšno desko, sem protestiral, a me ni slišala, pred nosom mi je zaprla vrata.
Sem zavzdihnil in se vrnil h glavnemu vhodu, kjer me je gospa že čakala pri odprtih vratih.
A niste videli, da na listku piše, da prestopite to stopnico?!
S prstom je kazala na listek, napisan na tisti palici na stopnici.
Jaz sem s prstom pa mirmo pokazal na tiste puščice in na napis, da je vhod zadaj, pa šele tedaj, v istem trenutku, opazil tudi znak za invalide …
Mah, jebajga, saj sem invalid, opravilen!
Se je o zadevi mimogrede razvedelo tudi v pisarni, v katero sem bil namenjen (verjetno pa itak povsod) in čeprav so se mi smejali, sem bil zadovoljen, ker so vse izpolnili namesto mene. Ker sem tisto, kar sem jim poslal, itak izpolnil narobe …
Doma sem pa potem (ker sem že eno stvar dobro opravil) pa še na davčno poklical, s katero sem tudi imel neke borbe z nekimi obrazci in čeprav mi je gospa dala njihovo brezplačno številko za pomoč, sem kar tisto poklical, ki mi je enkrat že pomagala. Se me ni takoj spomnila, in ko ji sploh nisem znal razložiti, kaj od nje hočem, je prosila za mojo davčno številko in takoj ugotovila, v katerem grmu tiči zajec.
Narobe ste obrazec izpolnili, bi morali enega drugega …
Sem si kar oddahnil. Vsaj nekdo, ki ve, kje je napaka …
Aja, se vas spomnim. Tumbl …
Ja, sem dahnil. Mi, ko sem bil pred dnevi pri njej in jo prosil, naj kar ona naredi, ker da jaz ne bom znal doma, ker sem tumbl za te zadeve, ni verjela. Zdaj mi verjame. Je vse ona naredila, jaz sem le podpisal in imam za eno leto mir.
Saj če si invalid, in jaz sem, se vedno najdejo dobri ljudje, ki pomagajo …
