Danes smo imel vajo v Predjami. Pod Predjamskim gradom. Kjer so pred kratkim (no, pred par leti) v stoletja znani jami našli prehod v višje galerije in jamo po novih in novih kilometrih še vedno aktivno raziskujejo. Pa smo si rekli, mi potrebujemo vajo in kaj je boljšega kot narediti vajo v jami, ki se aktivno raziskuje in po kateri pogosto traplja ogromno jamarjev. Saj ne, da kličemo hudiča, ampak že po statistiki je logično, da nesreča čaka za vogalom raje tam, kjer jih je veliko kot tam, kjer ni nobenega …
Sem letošnje tečajnike povabil, naj pridejo potrenirati, da si bomo izbrali eno lahko delovišče, primerno njihovemu znanju in potem zjutraj, ko me je krepko pred šesto zjutraj predraga soproga iz postelje brcnila, preklinjal in vajo in zgodnjo uro! A me je, ko sem zavil na avtocesto, prelep sončni vzhod kar malo pomiril, a seveda ne za dolgo, saj sem kmalu spet popizdil, ko sem iskal telefon, da ga ovekovečim za spomin in tale zapis. Telefona pa ni bilo!
Saj sem mislil obrniti, a sem bil kar debelo že pozen in potem nisem obrnil ter se potem počutil kot malo nag brez telefona. Itak sem vsem, ki sem jih na poti pobiral, povedal, da jih bom s poti poklical in sem vedel, da doma telefon zvoni in mojo predrago soprogo vznemirja (saj je ni dolgo, sem izvedel, ko sem domov prišel, je že pri tretjem zvonjenju telefon odnesla v moj kabinet in se vrnila v posteljo), a nisem imel kaj.
V res lepem sončnem dnevu sem se z mojo ekipo tečajnikov podal v temo in sem bil kar zadovoljen, ko sem videl, kako so navdušeni. Pa jama je tudi čudovita, kilometer in pol hodiš po ogromnih hodnikih, ponekod so prav kičasto okrancljani z jamskim okrasjem, večinoma pa sicer blatni, a to nas ni skrbelo, saj imamo škornje.
No, Anžič jih ni imel in ga je čez jezero, kjer voda sega krepko čez gležnje, na hrbtu odnesel Potrpin. In mi je bilo kasneje dvakrat žal! Najprej, ker nisem tega videl, to je bil, vam zagotavljam, zagotovo prizor za bogove, kako prijatelj s 60 kilami pomaga prijatelju s stotimi, to gledaš in čakaš, da oba zgrmita v vodo (no, jaz bi zagotovo, če bi bil tam!), drugič mi je bilo pa žal, ker tega nisem ovekovečil za zgodovino, ker nisem imel telefona, tudi če bi bil tam, ne bi mogel. Saj sem spraševal, če ju je kdo pritisnil, pa ju nihče ni, če se mi niso zlagali …
Aja, itak smo se, ker smo bili zadnja ekipa, izgubili. Smo zavili v napačno smer in po lestvah, a na srečo nas je Milharčič zadnji trenutek zaustavil in usmeril v pravo smer! Ko sem kasneje, ko smo spet prišli vsi skupaj, prvo skupino malo okregal, da sicer je jama super označena s smerokazi, le v prvem, najbolj pomembnem križišču pa ni, so me zavrnili, da tam pa niso označili, ker tam pa itak vsi vedo, kam je potrebno iti. Sem protestiral, da mi očitno nismo vedeli in če nas Milharčič ne bi ustavil, bi hodili eno uro v napačno smer, pa so me spet zavrnili, da bi pač dve uri kasneje prišli do njih.
Tukaj sem jih pa jaz zavrnil, da nas očitno ne poznajo, ker ko bi prišli do konca rova, bi tam postavili reševalni manever in čakali …
Kakor koli, smo prišli na svoje delovišče, smo imeli le en izi manevrček za varovanje, a so se vsi dela lotili. Eden je svedrovce nabijal, ker smo se že zunaj odločili, da jih bomo nabijali na roke, ker bomo imeli čas in se še kaj novega naučiti, vsi ostali so pa nestrpno okoli njega drobencljali, da pridejo na vrsto. A niso prišli, ker je ekipa pred nami kladivo pozabila in fiksov niso mogli zabiti in so si naše kladivo sposodili v roku od takoj! Ker oni so imeli električni vrtalnik in so bili hitrejši, kakor, čeprav seveda niso bili, ker je tisto naše kladivo kar izginilo …
Ampak moja tečajniška ekipa ni izgubila navdušenja, so pa, da niso bili brez dela, v blato stopnice vsekovali, da bo bolj varna nošnja nosil. Moj edini očitek tistim blatnim stopnicam je bil edino ta, da so vsekali stopnice za največ številko 44 (je Silvo posodil nogo, da so pomerili!), meni je potem, ki imam malo večjo nogo, tam zvijalo gleženj in ni bilo najbolj varno …
No, potem je prišla informacija, da so nosila globoko pod nami krenila na pot plus informacija je prišla, da potrebujemo še en manever za izvlek nosil iz protiteže v rov, ki je bil tudi naš in smo potem tam delali ko brez glave, ker se je res mudilo. Tečajniki so bili res navdušeni, da bodo prvič v življenju sodelovali na tapravi vaji in imeli v rokah živega človeka, njihovo razburjenje se je še povečalo, ko je do nas prišibal ves premočen in zadihan Erki. Človek je po vsej doooolgi jami tekel, da nam je prinesel informacijo (veze seveda niso delale, ker žice nismo vlekli), da moramo ob pol štirih končati, če hočemo ob dogovorjeni uri priti v gostilno, kjer smo imeli naročeno pozno kosilo. So se iz globin vsi zbunili, da so nosila ravnokar zdaj pa zares krenila na pot in da nam do pol štirih ne bo uspelo končati in da naj sporoči v gostilno, da bomo vsaj dve uri zamudili.
Erki se je, bogec bogi, napotil proti izhodu, da birtu sporoči novico, mi smo se pa še tisti ozek rov, ki je pripadel nam, odločili malo razširiti. Jih je namreč zeblo. Prej, ko jih je zeblo, je Maja recimo počepe delala in se je segrela in ona in vsi dedci v ekipi, ki so jo samo gledali, ampak ko je prišla informacija po kakšni uri, da so nosila pa tokrat čisto zares uradno krenila na pot, smo se pa lotili širjenja tistega rova …
Tečajniki so bili res vznemirjeni in veseli, da bodo zagrabili za delo, ko so bila nosila že skoraj pod nami, ko je do nas spet pritekel Erki, da je birt sporočil, da pozno kosilo lahko zamakne za največ eno uro, torej iz poznega kosila v zgodnjo večerjo, če bomo zamudili več, naj k njim ne hodimo. Sem Erkija vprašal, koliko časa še imamo, ker, saj veste, telefona in posledično ure nisem imel, pa je mirno odvrnil, da smo že deset minut v zamudi in naj le zaključimo manever, ki se je ravno izvajal nekje pod nami, vse ostalo pa razkopljemo in ven …
Tečajniki niso bili zelo zelo razočarani, so mirno vse razkopali, pospravili, potem smo pa proti ven stopili. In se v eni veliki dvorani celo dvakrat uspeli izgubiti, da nas je že naslednja skupina ujela in na pravo pot usmerila …
Zunaj je bilo še vroče in smo kar z užitkom poskakali v potok in malo opremo splaknili, da bo doma manj dela, potem smo pa v gostilno odbrzeli.
So najprej prinesli dve res veliki, kaj veliki, ogromni pici, in smo skočili na njih, da so v treh minutak izginile. Vaja v jami človeka res zlakotni. Za naslednji dve gromozanski pici smo se tudi tepli, na naslednjo gromozansko vegetarijansko sta le Maja in Matjaž skočila, pa Jani jima je pomagal, da je lahko na naslednji dve velikanki lažje počakal, pri osmi ogromni smo vsi na škrge dihali, edino Jani se je sprehajal med mizami in pobiral delčke morske pice, ki jih ima res rad, pri deseti ogromni pici sem mislil pa natakarici kar eno okrog ušes, ker tudi dihati nisem mogel več!
Edino Jani je malo okoli hodil še in tadobre kose izbiral …
Potem smo se proti domov odpeljali in mi je bilo spet žal, da nisem imel telefona, ker nam je skoraj polna luna svetila in je bilo res kičasto. Ko smo na koncu v kombiju ostali samo še Potrpin, Jani in jaz, je pa Jani od zadaj tiho vprašal Potrpina, če bo šel pri njemu lahko kakat. Ker da je dvakrat previdno malo zraka iz riti spustil in da je skoraj prepričan, da ga ne bo uspel do doma prinesti …
Potrpin je seveda prikimal in preventivno okno malo odprl, ko pa doma vrat na dvorišče ni uspel dovolj hitro odpreti, je pa Jani zadaj vpil, naj hitro odpre, ker da je njegova rit ugotovila, da je školjka blizu in da se pa že res mudi!
Je uspel pravočasno do sekreta priti, ko sem pa kasneje hotel stopiti v kopalnico, da si umijem roke, mi je pa prijatelj to početje toplo odsvetoval. Čeprav ve, da še vedno nimam voha, mi je zatrjeval, da ne bo dobro, če grem v tisti prostorček, ker bom na koži čutil! Nisem šel, saj umazane roke niso konec sveta …
Ko sva se potem odpeljala naprej sama, mimo nogometnega igrišča, sem se pa lahko le strinjal s prijateljem, ki je, ko smo se prej peljali mimo, zastokal, da ima napačni hobi, da bi bilo stokrat boljše in lažje, če bi bil skrbnik trave na nogometnem igrišču. Bi lepo sedel v bifeju, kosilnička na daljinca bi pa garala, plus ne bi imel daleč do hobija in ne bi rabil tako zgodaj vstajati …
Kar je res, ampak vem jaz, kaj je njega žulilo – v nedeljo ob osmih zjutraj ima izpit za bolničarja, ker ga takrat, ko smo ga imeli vsi ostali, ni bilo. Sem mu zagotovil, da ko bo on debelo švical, bom jaz še spal, ampak če se bom slučajno vmes malo zbudil, bom pa držal pesti zanj …
